 |
| RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost
|
|
|
 |
Avtor |
|
| Sporočilo |
 |
|
Siryus Lonoic Aranwion
Vilinec
Pridružen/-a: 28.04. 2008, 15:00
Prispevkov: 30
|
 Objavljeno: 04 Maj 2008 09:44
Naslov sporočila: 1. Čarovnija iz papirja in črnila/Ples plamenov |
 |
|
Zgodovina Atlantide
Prvi vek na Atlantidi, deželi petih narodov se začne z nastankom samega sveta. Bogovi so razdelili Veliko vesolje v tri svetove. Okrogli Neznani svet ali Zemljo, ki je nastal z močjo in nevernostjo; Deželo 5. narodov ali Atlantido, ki je ploščati svet, ustvarjen z deveterimi elementi: ljubeznijo, modrostjo, vodo, ognjem, zrakom, svetlobo, kamenjem, listom in zemljo; in v Nimfin svet ali Dežele sonca, ki nima ne konca ne kraja, saj je dežela nesmrtnosti, ustvarjena s svobodo.
Bogovom je bila najbolj všeč Atlantida in prav njej so dali vir čarovnije. Boginja Shayna je Atlantidi dala petere narode: viline, ki so še najbolj od vseh podobni bogovom samim; čarovnike, da bi vladali moči magije; ljudi, da bi bilo nekaj preprostosti; pirate, da bi dali oceanom nekaj veljave in škrate, da bi vladali kamenju. Bog Veryan, Shaynin brat, je dejal, da ni dovolj umetnosti na tem svetu. Tako so nastali preostali narodi: polvilini, duhovi, palčki, angeli in demoni. Bogovi so dali narodom svoje lastnosti in veščine. Dali so jim voljo in moč. Tako so se narodi med sabo sprli in se razdvojili in vilini so se ločili. Nastali so Svetli vilini in Temni vilini. Duhovi so se bali vojne med rodovi in skrili so se v Strašne kraje. Škratje so se skrili v gore, palčki so postali bolj navezani na naravo in ona jih je zavarovala. Razdelili so se ljudje in nastali Gondorilci in Arnahanci. Vsaki od njih so določili vladarja. A pri vilinih je šlo nekaj narobe. Temni in Svetli so določili vladarja in, ker sta oba želela vladati Atlantidi, je deželi zavladala vojna. Temni vladar Morfindien je bil poražen in njegov narod se je poskril in zavladal je Triherndul I. Vse dokler se ni rodila polboginja Zora, potomka Velike vilinske čarodejke, boginje in hčere Shayne, da bi Atlantidi dokazala pravi vir in smisel življenja in smrti: ljubezen. Z njo se je rodil tudi kraljevi sin Truherandul II. Zora je izbrala osem sodrugov in z njimi ustvarila devetere kristale, z močjo elementov, s katerimi je nastala Atlantida. Bogovi so jim dali moč in magijo prerokb in to je bila njihova napaka. Eden od plemičev je bil človek in njihova srca se hitro kvarijo. Ukradel je elemente, da bi zavladal, pri tem pa je ubil brata. Toda ujeli so ga. In izgnali, kar je bila hujša kazen od smrti in on se je zatekel k davno zapuščenim Temnim vilinom. Takrat se je začel Drugi vek Atlantide in zavladal je Triherandul II., za katerega se je govorilo, da je ubil svojega očeta, ker ga slednji ni posebno maral. A nikomur se ni posvetilo, da bi lahko izgnani vilin Eldor postal drugi Temni lord. A zgodilo se je. Tako je Zora skrivoma pozvala sodruge, da so zapisali devet poglavij. Vsak poglavje o svoji čarovniji in elementu. Skrili so elemente, s katerimi je mogoče odpreti Knjigo z deveterimi poglavji in zemljevid, ki vodi do njih in do Knjige prepovedanega znanja, v kateri je moč, da uniči vso zlobo in hudobijo Atlantide. Svojo skrivnost so zaupali le svojim družinam in morda so zaradi njih nastale govorice.
Peteri narodi so se takrat zbrali zadnjič in skupaj uničili Temnega lorda, Eldora. Vsaj tako so mislili. A Zora je bila pogubljena. Drugi Varuhi ali Medjaiji so se z ladjo odpravili v Dežele sonca.
S tem se je začel Tretji vek in kralj se je poročil. Imel je dva sinova in prečudovito ženo. Kralja so ljubili prav vsi prebivalci dežele. Kajti nihče ni opazil, da je kralj veliko bolj posvečen Ardiethu, svojemu drugemu sinu, kakor pa prvorojencu Altarielu. Morda zato, ker sta si bila tako močno različna in je Altariel spominjal na Triherandula I., ki svojega sina ni preveč maral. In sin ni mala očeta.
A v senci gozdov se je govorilo… Govorilo se je o nepopisani zlobi, ki je znova vstala, a kralj je zaukazal utišati vse govorice. Govorilo se je o Knjigi, ki ima prerokbo in čaka na Izbranca, ki bo Atlantince popeljal v Četrti vek. Duhovi so napovedovali in angeli so se skrili v gozdove, da ne bi prerokbe o uničenju prišle do njih. Prevzel jih je strah.
Nekega jesenskega dne pa je v gradu zagorelo. Kraljevi svečenik in prijatelj Jeonson je iz požara rešil Altariela. Ni pa mogel rešiti kraljeve žene. Kralj ga je iz jeze in mišljenja, da zanalašč ni rešil njegove ljube žene, dal pregnati. Z njim pa tudi Altariela. Skupaj z nekaterimi vilini, ki se niso strinjali s kraljevim početjem, sta odšla globoko v gozd, ki ločuje Petere pristane in Škratovsko kraljestvo. Tam so si zgradili dom in nihče ni več slišal zanje. Mnogi so govorili, da je v gozdu nevarnost in Senca. Vilini so se znova razdelili. Nekateri so ostali in kralj jih je iz hvaležnosti imenoval Kraljevi ljudje. Tisti, ki so odšli skupaj z Jeonsonom, so postali Izgnanci. Kralj je prepovedal stike z njimi. Nihče si ni upal stopiti v gozd. Altariel pa je postal mladenič brez pohlepa in sovraštva. Jeonson in Kaspyjan sta ga izučila v viteza. Razkrila sta mu, da je kraljevi sin in prvorojenec, vendar ga ni mikalo, da bi odšel. Skrivni gaj je bil njegov dom, Jeonson, Izgnanci pa njegova družina.
Vilini so v Skrivnem gaju našli zatočišče in se močno povezali z naravo. V njej so odkrili marsikatero modrost in znanje.
Ob začetku izgona je bil njihov vladar Jeonson, toda kasneje ga je namestil Saubrin Kalan Bay Karaldin, kraljevi vitez, ki je pobegnil skupaj z njimi in postal Altarielov drugi oče. Težko ranljivi in nesmrtni, brez zašiljenih ušes, ki so značilni za viline in brez vidne starosti v očeh. Kralj ni verjel, da se bo zgodilo, kar je napovedala Zora z varuhi in ni se trudil obuditi stare vezi. Tako je vsak narod živel zase in določil svojega kralja. Mislili so, da je zavladal mir, a niso se zavedali, da bo njihova usoda kmalu v rokah bitja, ki si ga ne bi predstavljali niti v najtemačnejših sanjah …
Izvirnik
Svet se je spremenil… Vse kar je bilo, je izgubljeno… Čas je… Prerokba se mora uresničiti…
Tisto noč nisem spala. Vedela sem, da je čas. Čutila sem v vodi… Videla v plamenih… Čutila v zemlji… Vonjala v zraku… Tiho sem stopala po kamnih… Moji koraki so bili neslišni, kakor vsi koraki vsakega vilina ali vilinke. Za mano je šušljala bela obleka, ki se je vlekla čez odpadlo listje… Dolgi rokavi so mi prekrivali blede dlani… Zlati lasje so se vsipali čez hrbet in segli do kolen, ko sem iz njih potegnila vejico, ki je ponavadi okraševala moje lase… Počasi sem stopila do vrat in jih priprla. Nihče ni nikoli opazil, da ponoči izginjam… Da se tihotapim po gradu… Da ne morem več prenašati nemoči svojega ljudstva… Da tudi sama ne vem več, kaj je prav in kaj ne… V luči Sonca sem mogočna kraljica Visokih vilinov, vilinka modrosti in elegantnosti… V senci mesečine sem pa le mlada vilinka norega upanja… Včasih se sprašujem, zakaj sem taka in kaj sploh sem… Imam dva obraza, a sem vseeno nesrečna… Kaspyjan me je zadnjič vprašal, kaj je narobe z mano… Mislim, da je opazil minljivo ostrino mojega obraza… Pravi, da pozna rešitev… Preveč nenavadna je, da bi lahko bila resnična… Zakaj bi moral trem otrokom uničiti in spremeniti življenja… Sicer pa… Niti sto tisoč vojakov ni uničilo Onega… Kako bi ga lahko neka Knjiga, katere zgodbo poznajo vsi, a le redki vedo, da je resnična… Morda elementi res obstajajo, ampak otroci niso bojevniki… Ne morem verjeti Kaspyjanu… Ne morem…
Danes je bil tu… V gradu… Dejal je, da so trije 15-letniki imeli zabavo… Lani tega dne, tako je rekel…
»Kaspyjan, povej mi! Kako se lahko zaneseš na mlade ljudi, ki ne vedo za naš svet in so priredili zabavo le zato, da verjamejo v čarovnije?« sem mu odvrnila. A ni pomagalo… Vztrajal je in odšel. Dejal je samo, da mi bo še žal in mu je vseeno, če verjamem ali ne. Da, šel je v Neznani svet… O tem sem prepričana. Pripeljal bo One, katerim pravi Rešitelji. Jutri jih bom sprijela… Zato sem to noč zopet tukaj… Stekla sem po stopnicah in uročila vojake… Niso me opazili… Nihče me nikoli ne vidi, kako se odtihotapim iz gradu in s pomočjo prstana izginem iz Lonterhaima. Znova se prikažem na obali Lorena… Tam sem za nekaj ur svobodna… Za nekaj časa pozabim na težave in skrbi… Kajti naveličana sem biti močna… V resnici nisem taka… To, da sem močna od mene zahteva življenje… Včasih bi najraje zakričala, da bi vse izginilo… Pretvarjanje, da sem močna, me izmuči… Izsuši…
Danes je prvič, da nisem prišla sem zaradi svobode… Prišla sem, da bi spoznala te rešitelje, o katerim mi je pravil čarodej…
Stopila sem v vodo… Noge mi je zajela bolečina ledene vode… A se nisem zmenila za to… Obleka je tiho plapolala za mano… Lasje so postali rjavi in mirno plavali na vodni gladini… Polna luna je svetila nad mano… Zvezd ni bilo videti… Demoni so zaspali… Do pasu sem stala v ledeni vodi… Okoli mene ni bilo nobenega glasu. Tiho, komajda slišno so besede uroka zazvenele iz mojih ustnic. Zvenele so in se prepletale med samo… Ovijale so drobne valove, ki so se kodrali okoli obleke se zaletavale v moje ude. Ovile so se v okrog in izoblikovale vrtinec. Spet je nastala tišina… A ta je bila prijetna. Sence so prišle na dan… Demoni so se zbudili… Videle sem dekle temnih oči in las… Močno je bilo podobno Veliki vilinski čarodejki, tega ne morem zanikati. Imelo je bledo polt, v očeh so ji sijale zvezde in na ustnicah plapolal ogenj… Fanta, prestrašenega, a v srcu pogumnega, ki je stal ob njej, sem prepoznala za gospodarja ognja. V njegovih temnih, a toplih očeh so sijale iskrice in močne roke so bile kakor ognjeni plameni, ki zmečkajo les pod seboj… In dekle… Drobno, a zvito…Lasje som bili sivi in hladno so plapolali v drobnem vetriču…Modrem oči so sekale kakor ledene sveče… So bili oni tisti, o katerih je govoril vešč… V to sem bila prepričana… A nekaj mi je zbegalo misli. Dekle temnih oči je bila nekaj posebnega… V njej sem znova videla Zoro. Ona je torej njena hči… Se mi je podilo po mislih. Gotovo.
Zamahnila sem z roko in Sence so znova potonile nazaj v temno globino morja… Demoni so zaspali… Obrnila sem se odšla nazaj na obalo. Zavrtela sem prstan in zopet sem bila v gradu. Odčarala sem stražo in se odtihotapila nazaj v sobo. Bela in mokra obleka se mi je vila okoli udov in lasje niso bili nič kaj urejeni. A sedaj se nisem menila za to… Nekaj v meni se je spremenilo… To dekle… Nekaj posebnega je… Čutim v vodi… Vidim v plamenih… Čutim v zemlji… Vonjam v zraku… Svet se je spremenil… Vse kar je bilo, je spremenjeno… Morda je zagorel še zadnji plamen upanja… In ples plamenov se je začel…
Komentarje, prosim...
_________________
*******************************************
Denar: 1500
Predmeti: srebrn meč z rdečim rubinom
Živali: bela kobila z imenom LaDellyia
Zdravje: // |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Nessa
Glavna vilinka
Pridružen/-a: 31.07. 2007, 15:06
Prispevkov: 840
|
Objavljeno: 13 Avg 2008 20:48
Naslov sporočila: |
|
|
No, tole sem prebrala že pred časom, ampak sem takrat očitno pozabila napisati komentar, tako da ga bom kar zdaj.
V prvem delu mi je všeč zgodba sama, v drugem pa precej izstopa slog pisanja. Sicer je za moj okus malo preveč tropičij, samo verjamem da jih rad uporabljaš, ker dajejo vtis sanj ali potovanja v pretekolst.
Tako da kar tako naprej!
Pa oprosti, da nisem tega že prej napisala, samo sem pozabila 
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris
Poškodbe: /
**********************
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
