Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Angaráto · Objavljeno: 13 Sep 2008 14:46 Naslov sporočila: Gozdna pot

Po zaraščeni poti je počasi prodiral naprej majhen demon, ki je še nedolgo tega zapustil mestno obzidje in se podal v varnost temnega gozda in visokih dreves. Razmišljal je o dogodkih, ki so zaznamovali njegovo telo, razmišljal o besedah, ki jih je slišal pri Okrevalnici. Preslišal je pogovor o zdravilni vodi ob izviru neke reke in vedel je da bo težko nadaljeval z begom pred očetom, če bo ostal ves potolčen in požgan. Z vsakim korakom je bil bolj odločen da pride do tega izvira in z vsako vejo, ki jo je umaknil, da ga nebi zadela v obraz se mu je izvir zdel bližje. Tekel je, poslušal zvoke, ki so ga obdajali in se prepuščal rosi na listih, ki mu je hladila požgano kožo. Pot je bila sicer dolga, a imel je časa na pretek in čeprav je bil gozd eden najnevarnejših krajev v Palaninu, se je v njem počutil veliko bolje kot v mestu. Nekje na pol poti do same reke pa se je Angaráto ustavil. Nekaj v gozdu nedaleč stran od poti ga je premotilo in, čeprav mu je stražar pri vratih svetoval naj se drži poti, je bila njegova radovednost prevelika. Udejanil je plamenček in posvetil v temen gozd. Sprva tam ni bilo nič a slišal je pokanje vejic, nekaj se je zagotovo premikalo v temi. Zagledal je plamen in odskočil v smrtnem strahu, da tam stoji njegov oče in mu tokrat ne bo mogel uteči in tam ne bo nikogar, ki bi ga rešil. Paraliza od strahu je stisnila njegovo telo in zmrznil je na mestu, nemočen in prestrašen je opazoval plamen pred njim. Vendar se le ta ni premikal. Strah je popustil, ko ga je premagala radovednost in, ko je Angaráto stopil še globje je ugotovil, da je njegov strah zaman. Plamen, ki ga je videl je bil le odsev od skale, ki jo je nekaj pred kratkim preklalo in je sedaj odsevala svetlobo. Vendar še vedno ni vedel kaj je pomenilo tisto pokanje vejic in premikanje v temi in pravzaprav mu ni bilo več mar. Jezen je bil nase in na svojo reakcijo ob dogodku, saj je vedel da, če bi tam res stal njegov oče in bi on reagiral tako kot je, bi bil zanj to konec. Plamen v njegovi roki je jezno gorel in kazal počutje njegovega gospodarja. Angaráto se je obrnil in se vračal proti poti, ko se je premikanje ponovilo. Sprva ga je ignoriral, a karkoli je bilo v temi je prihajalo bližje, in Angarátu je srce ponovno začelo razbijati. Spomnil se je na orjaško skalo in čudno se mu je zdelo kaj bi lahko preklalo tako trdno skalo na pol. Pri srcu ga je stisnilo in obrnil se je ravno v trenutku, ko ga je orjaška šapa zadela v ramo in vse kar je videl pred tem je bila velika črna žival z luskami in rogovi. Zavrtelo ga je in opotekel se je proti poti. Strah je blokiral bolečino in vse kar je vedel je, da mora teči. Držal se je za ramo in začel šprintati skozi gozd. Ni se oziral na veje, ki so praskale njegov obraz in ni mu bilo mar za trnje, ki je rezalo njegove noge. Tekel je kakor hitro je mogel in se ni oziral nazaj. Zaslišal je topot za seboj, ko so šape živali, ki ga je lovila udarjale v tla z vso njeno težo. Po zvoku je vedel, da ga da bo žival kmalu ujela in zavil je s poti v gozd. Z ogenjčkom si je za silo svetil med drevesi, ko je delal vijuge in se izmikal debelim deblom. Bil je majhen in okreten zato je vedel da je to njegova edina možnost proti ogromni živali, ki ga je lovila. Topot se je oddaljeval in kmalu je Angaráto vedel, da se je živali znebil. V daljavi je slišal samo še rjovenje tega kar ga je lovilo in malce se je sprostil. Vendar ni prenehal s tekom. Tekel je na vso moč in solze so mu drsele po licih. Strah in bolečina sta končno prišla za njim. Drevesa pred njim so se redčila in videl je svetlobo jutranjega sonca. Ni mu bilo mar, da sonca ni prenesel samo tekel je stran od temnega gozda, stran od težav in strahu, stran od svojih mislih in stran od bolečine, ki ga je tako vstrajno lovila. Ko je tekel mimo zadnjega drevesa ga je sončna svetloba, čeprav šibka zaslepila in rahlo omotičen se je opotekel in padel v vodo. Našel je reko! Vse težave so se končale in od srca se mu je odvalil kamen. Umil si je krvavo ramo in si jo zvezal s hlačnico, ki jo je odtrgal iz svojih hlač, popil je malo vode in si umil obraz, ter se poskusil pomiriti. Vstal je iz vode in se rahlo omotičen ob senci gozda počasi odpravil navzgor ob toku reke.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Ilae · Demonka Pridružen/-a: 03.08. 2008, 20:40 Prispevkov: 71

Ilae se je z nasmeškom na licih odpravila po gozdni poti in opazovala okoliška drevesa. Hodila je in iskala primeren kraj ob poti kjer se lahko spočije. Ustavila se je pred drevesom, ki je bilo razcepljeno na pol. Pribljižala se mu je in si sprehodila okoli, njena roka pa je tekla po drevsenem lubju. "Ja." je polglasno rekla in obesila plašč na manjšo vejico. Naslonila se je na drevo. Z obraza si je popravila temne kodre in si z rokami pomela oči. Tedaj je z roko napravila močno pest in jo polagoma spustila. V njej se ja prikazal plamenček, ki ji je poplesaval po roki. Stisnila je zobe in trdno zaprla oči ter se popolnoma osredotočila na plamen na njeni dlani. Za sekundo ali dve se je plamenček spremenil v obris človekove podobe. Odprla je oči in jih v trenutku spet zaprla. Izčrpana je položila roko na tla in še z zadnjimi močmi stisnila pest tako, da je plamen izginil. Vsa izčrpana je ležala na tleh, zadihano je hlastala po zraku, naposled pa se je le umirila. Pograbila je čutaro ter naredila požirek. Popravila je svoj položaj in zaspala...

***

Zbudila se je ravno ob zori. Zazehala je in se z rokamam potisnila v sedeč položaj. Pograbila je čutaro in si zaradi vlažnega in hladnega zraka nadela plašč. Pomela je dlani, da bi se rahlo ogrela. Po gozdu se je vlekala dolga bela meglica. Ilae je močno napela oči, da je videla pot. Odpravila se je naprej in z nogami tipala po tleh. Ko je prišla iz gozda je megl že izginila in lahko se je odpravila naprej...
_________________
2300 zlatnikov
~ zastrupljeno bodalo
~meč
poškodbe: poševna brazgotina po hrbtu
*****************************************
Ljubezen je upanje, če ta umre, umreš tudi ti...

Padme

Padme je na Fanucovem hrbtu neizmerno uživala. Njegova svetleča dlaka, se je bleščala v popoldanskem soncu in ko je stresel z glavo, je vzvalovila dolga črna griva, ki jo je božala s prsti. Od zibajoče hoje so se ji oči že kar same zapirale. Od vsega razburjenja je bila tako utrujena, da bi najraje ustavila žrebca in se zleknila po travi od poti. Naenkrat pa se je Fanuco ustavil, zamahnil s kopitom po tleh in sklonil glavo, da bi povohal nenavadno stvar. Radovednost je premagala utrujenost in Padme je kot blisk skočila z njegovega hrbta na tla, da bi pogledala kaj je našel. Na tleh je zagledala kos rjavega pergamenta. Sklonila se je in ga pobrala. Z roko je previdno odstanila kose zemlje, ki so se ga držali in se z zanimanjem zazrla v velike skrbno zapisane črke s katerimi je na vrhu pisalo: TURNIR!

Pogledala je svojega žrebca in se zazrla v njegove oči: Fanuco, to je najina priložnost. Na turnir bo gotovo prišlo ogromno ljudi. Skoraj prepričana sem, da nihče ne bo manjkal. Mogoče nama uspe da v množici prepoznam očetovega morilca... Obraz se ji je zmračil. Njene oči so postale temne in motne. Ustnice je stisnila v tanko črto in prhnila. Z eno roko je segla po palici in tesno stisnila njen ročaj. ..ko ga najdem mu ne bo mogel nihče pomagati... Dvignila je palico v zrak in jezno zamahnila z njo po zraku, da so iskre letele na vse strani. Fanuco se je prestrašil in stopil nekaj korakov stran. Padme pa je stegnila roke v zrak in pustila, da ji je jeza stresla celo telo. Naenkrat se je zavedala da gori. Vsaka ped na njeni koži je bila prekrita z ognjenimi zublji, ki so se jezno zaganjali v vse smeri. Tokrat se ni prestrašila, pač pa je uživala v svoji mogočnosti in želja po maščevanju se je še močneje kot kdajkoli prej zasidrala v njeno srce. List, ki ga je držala v roki je začel goreti in ko so plameni začeli oblizovati tudi veje, ki so se nad pot stegovale z bližnjih dreves, je Padme ogenj potegnila vase in ga zadušila v globinah svoje zavesti. Obleka ji je na nekaj mestih zgorela in gost dim, ki se je kadil iz njenih prsi ji je silil v nosnice. Začudeno je pogledala svoj plašč, s katerega se je močno kadilo, pa vendar ni od ognja imel niti najmanjše luknjice, prav tako ni bil tako vroč, da se ga ne bi mogla dotakniti. Ko je tako razmišljala o vseh nenavadnih stvareh, ki so se ji zgodile ta dan je poklicala Fanuca, ki je pogumno prikorakal k njej, se povzpela na njegov hrbet in ga pognala proti domu.

Ko sta prigalopirala k košatemu drevesu, je iz krošnje hitro pobrala svoje imetje in izkopala meso, ki ga je prejšnji dan shranila v luknji. Razgrnila je srajco v kateri je bilo zavitih nekaj kosov, vzela ven največjega, ostalo pa vtaknila za pas. Spet je zajahala Fanuca in mu šepnila: "Če se bova želela boriti morava najprej po orožje," Obrnila ga je proti razhojeni stezi in ponesel jo je proti mestu.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Katara se je iz mesta odpravila skozi gozd v dalno peščeno deželo. Ko je hodila po poti, je premišljevala o njeni nasprotnici. Le kakšna je?. Luna....; ji je prikipevalo v glavi, dokler ni zaslišala znanega glasu. Bil je volk, skočil je iz podrasti naravnost v Kataro, tako da je zakopala svoj obraz globoko v njegov, kot noč čren kožuh. Bil je vesel, da jo je spet videl, Katara pa je bila srečna, kot da bi ga izgobila za par let, ne samo za en dan.
Še nekaj časa sta se carkljala, ko je katara rekla: Pridi volk, greva v deželo peska in začela hoditi proti jasi. Volk ni vedel zakaj, a ji je useeno sledil kot se za prijatelja sposobi.
Nekaj časa ji je sledil, ko se mu je v očeh zasvetlil odsev meča, ki ujel sončeve žarke. Pohovah ga je, ter pogledal kataro. Počepnila je ter dejala: Sedaj imam tudi jaz urožje, ter mu pomežiknila. Veš to je tako, kakor imaš ti zobe ostre kot ta meč. Volk ni razumel, ter jo le gledal z svojimi sivimi očmi. Katara je potegnila meč iz uvoja ter z njim zamahnila proti veji, da je ta padla na tla. Vdiš kaj mislim in volk je razumel.
Od tega trenutka se mu je zdelo, da Katara ni več mala deklica, ki potrebuje njegovo zaščito, ne bila je odrasla bojevnica, ki lahko poskrbi zase. Sedaj pa bom tudi jaz lahko kdaj branila tebe' mu je prebrala iz obraza, ter mu podarila še en nasmešek. Pot je bila dolga, ter naporna. Vsak korak je bil enak prejšnemu, vsak dih je postajal težji. Katara je še pila iz potoka, ki je žuborel po gozdu, kot da bi lovil sončne žarke, ki so se prebijali skozi debele drevesne liste. Spet sta hodila, Katari so se že začele zapirati oči, ker pogled se ji je usmeril v tla. Rastline so postajale vse manjša, nebo vse bolj vidno, vse bolj modro, sonce je vse bolj pripekalo, dokler se na tleh niso pojavili prvi peščeni kupčki. Po nekaj minutah jih je bilo že na tisoče in Katara se je zavedala, da je že skoraj na cilju. Počepnila je k volku, ki svojega pogleda ni mogel spustiti iz velikih dreves, ki so segale do neba ter mu s tem dajalo dom: Teci prijatelj nazaj v gozd, kamor spada tvoje srce. Volk je tekel kakor so ga nesle noge, niti enkrat se ni obrnil nazaj in Kataro je to spominjalo kako je ona tekla od doma, ki se ji ni zdel vreden tudi enega pogleda nazaj, tega pogleda ki ga bo celo življenje obžalovala. Ustala je iz peščenih tal, ter se ozrla naprej, z mislimi je še enkrat potovala k volku, ter Ryannu, vso srečo, je še rekla nazaj. Odprvila se je na peščine, kjer bo potekal njen dvoboj.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Ryanna so obdala številna drevesa, a tu je bil gozd drugačen od tistega, južnega dela, katerega je bil navajen. Hlad ... toliko ga je! In tako je prijeten ... si je zadovoljno mislil, kajti čutil je, kako je z vsakim korakom bližje kraju, kjer se bo spopadel s Padme.
V zamišljenosti in tehtanju svojih možnih bojnih taktik bi skoraj spregledal prvi sneg. Zadovoljno je pristopil, z dlanjo nežno zajemajoč nekaj hladne snovi. V južnem predelu gozda sem sneg lahko videl le pozimi, se je spominjal. In sedaj me bo obdajal do konca boja ... resnično zanimivo, kako se usoda poigrava z naklučjem!
Obrnil je roko, puščajoč skupku snežink, da je padel na tla. A zmotila ga je nenavadna ugotovitev - njegova roka ni bila od snega prav nič vlažna. Nenavadno ... sicer mraza ne čutim, vendar bi pričakoval, da bi se sneg v moji dlani vsaj malo raztopil! Radovednost ga je mučila, zatorej je roko zopet potopil v prijetno belino, vračajoč jo na plan s še eno kepo snega. Tokrat je zadevo pozorno opazoval.
Kepo je nekoliko približal očem, da bi bolje videl. Na stičišču njegove roke in snega ni bilo zapaziti nobene vode. Resnično zanimivo ... je zadovoljno mlel, že hoteč sneg vrniti gozdu. A tokrat ga je zmotilo nekaj drugega. Opazil je, zelo bežne, a obstoječe: njegovo roko so ob stiku s snegom obdajali komaj opazni plameni - svetlomodre barve.
Zadovoljstvo, navdušenje, hlepenje po razvoju njegovega odkritja so ga premamili. Na obrazu se mu je razlegel zlovešč, skorajda nor nasmeh. To ... to je tisto, kar potrebujem. si je mislil, ko se je potihoma pričel smejati. TO je moja prednost! Smejal se je, vse glasneje in glasneje, dokler se navdušenje ni malce poleglo in ga je pričenjalo nadomeščati tehtno mišljenje.
Da, to mi lahko še kako koristi. A ta dar, poseben in sijajen kot je, ni razvit. Četudi vem zanj, ga še ne razumem, ne znam brzdati - bolj ga rabim spoznati ... Obrnil se je, previden, da ga ne bi kdo opazil. ... Nekaj časa imam pred bojem, samo nekaj. Morda ... samo morda lahko zadevo malce razvijem še pred začetkom.

Sedel je v prijetna, snežnobela tla, z zaprtimi očmi osredotočajoč se na okoliš. Obdajal ga je prijetni občutek; hlad, moč - povsod sta bila. Samo zajeti ju mora iz darežljive narave in ju podrediti svojim željam.
Tako je nekaj časa poskušal; mraz povleči proti sebi iz okoliša, živčno ugotavljajoč, da to sploh ni tako lahko, kot si je zadevo predstavljal. Prekleto ... uspelo mi bo ... MORA mi uspeti ... je ponavljal v vzpodbudo, dokler ni nečesa začutil.
Nasičenost zraka okoli njega je postajala vse večja; čutil je lahen vetrič in vrtinčenje hladne energije okoli njega. Poskušal je vzdrževati energijo okoli sebe, a nemudoma, ko ga je osredotočenost za trenutek zapustila, je zadeva izpuhtela. Še enkrat ... si je odločno prigovarjal, poskušajoč krepiti moč svoje koncentracije.
Tokrat mu je, na njegovo presenečenje, uspelo mnogo lažje. Hlad se je nemudoma odzval na njegov klic in Ryann je takoj občutil vrtinčenje slednjega okoli svojega telesa. To je že bolje, je zadovoljno mislil, nadaljujoč po svojih močeh. A osredotočenost na okoliš ni bila več tak problem. Potreboval je voljo, če je hotel mraz obdržati okoli sebe.
Prenehal je, zadihan, odpirajoč svoje oči. Ne smem se preveč zamujati, si je rekel. Če bom počel to, bom zamudil boj ... morda me je Padme že celo prehitela. Stresel je z glavo, zopet postavljajoč se na noge. Preden odidem, je še pomislil, roko pa iztegnil proti snegu. Naj poskusim z odprtimi očmi.
Njegova miselna energija je napolnila ozračje, se povezala s hladom v njem, nato pa ga potegnila in izoblikovala v Ryannovo roko. In šele tedaj je Ryann videl, kaj je ves ta čas počel z zaprtimi očmi.
Sneg je zagorel v veličastju plavih zubljev, topil se je, njegov mraz pa je v obliki plamenov tudi sam prepotoval razdaljo do Ryannove roke. Tam se je ustavil in oblikoval v kroglo plamenov, željnih kraja, kjer se lahko sprostijo in poležejo. Ryanna je zopet preplavilo zadovoljstvo. Pravo 'ognjeno' kroglo držim v dlani, se je režal. ... in tako si želi žrtve ... pa naj ji ustrežem! S to zadnjo, izrazito mislijo je mraz, ki ga je zbral v roki, zalučal proti bližnjemu drevesu.
Ryannova stvaritev je za trenutek preplavila ozračje, nato pa se z neznansko hitrostjo izstrelila proti svojemu cilju. Modri plameni so kot lovke skakali iz krogle hladú, željno pričakujoč trk z drevesom. In preden se je Ryann dodobra zavedel, že je zrak prerezal pok, ki je spominjal na udarec dveh rezil. Obdal ga je mraz, njega in njegovo bližnjo okolico, drevo pred njim pa je zaledenelo.
Ryann se ni mogel več zadržati. Prejšnji smeh navdušenja se je prelevil v nor krohot, in tako se je zadovoljno odpravil mimo drevesa, naprej proti svoji destinaciji. "Kar počakaj, Padme," si je zadovoljno momljal. "Ta hlad je zame nov, a brez skrbi - še vedno te lahko spravi v dokaj neprijetno situacijo."
Glasno se je smejal še precejšnji del poti, tedaj pa je zaslišal šumenje bližnje reke. Torej sem prispel, je zadovoljno pomislil, kajti čez nekaj korakov je drevesa pustil za sabo, pred njim pa se je razprostrl pogled neoskrnjene beline, vzdolž katere se je lesketala zamrznjena gladina reke Vidas.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Padme

Gozd je napolnila trda tema in tišino je motil le enakomeren zvok težkih kopit, ki so zamolklo udarjala ob trda tla. Padme se je zavedala, da Fanuco ne bo zdržal takšnega tempa vse do rečnega rokava, zato je upočasnila njegov korak in ga po nekaj metrih ustavila, da bi si lahko oba odpočila od divje ježe. Njegova dlaka je bila premočena od potu in ko se je ustavil, se je z njegovega pregretega telesa v nočni mraz dvigovala topla para. Padme je pogledala v nebo. Kljub nekaj oblakom so se na nebu jasno videle zvezde in po nihovem položaju je kmalu ugotovila da reka ni več daleč. Zdelo se ji je, da v daljavi lahko sliši bučanje rečnih brzic, ki so si utirale svojo pot skozi široko strugo.

Razjahala je in pretegnila svoje noge. Strupen mraz ji je zarezal v lica in močneje se je ovila v svoj dolg črn plašč. Tla so tu in tam že bila prekrita s snegom in oster zrak ji je udaril na pljuča.
Čutila je nenavadno spremembo v telesu. Misli so ji bile sedaj čistejše in jasnejše. Lahko je skoraj videla kako ji podobe brzijo skozi zavest. Odgnala je vse, ki trenutno niso bile pomembne in se osredotočila samo na eno stvar. Pred sabo je videla Ryanna, njegove globoke, skrivnostne oči in nasmešek, ki se je zdel iskren pa vendar s prizvokom sarkazma in vzvišenosti. Le kaj mu roji po glavi.. odkrito je pokazal da mu zmaga veliko pomeni. Mogoče ne z besedami, pa vendar sem začutila v njem tisto nenasitno željo po oblasti...Me bo poskušal ubiti? telo se ji je streslo in zopet se je zavedala tistega nenaravnega mraza, ki jo je obkrožal. Koža se ji je naježila in njeno telo je začelo lahno tleti, kot oglje, ki se razplameni, ko pihneš vanj. Nisem še pripravljena zapustiti tega sveta..vsaj dokler ne izpolnem svoje obljube, ki sem jo dala očetu na njegovem grobu. Zopet jo je stisnilo pri srcu. Zazrla se je v svojo dlan in nežno dihnila vanjo. Ogenj se je razžarel in dlan je zasijala v rumeno-oranžnem soju. Zamaknjeno je strmela v podobe, ki so jih plameni izrisovali v temo. Videla je zmaje, ki so odpirali svoje čeljusti in napadali majhne ognjene vile, ki so plesale v zavetju njenih prstov. Približala je kazalec k palcu in frcnila v ogenj. Majhna iskrica je poletela nekaj metrov stran in s pritajenim sikanjem izginila na zaplati belega snega. Padme se je nasmehnila. Spet je frcnila iskrico in jo prisilila, da je spet zagorela, preden se je dotaknila hladnega snega. Majhen plamenček je vzdrhtel in se potopil v lužico stopljenega snega. Ko se je naveličala svoje ognjene igrice je zopet vstala in poklicala Fanuca. Bil je čas, da poišče rečni rokav, kjer se bo odločila njena usoda.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Lark · Elemental Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33 Prispevkov: 10

Na deblu v vodi je spal velik črn lev in se sončil na soncu, ko se je vodni tok nenadoma povečal in deblo se je premaknilo izza skale. Lark tega ni opazil in počasi ga je odneslo z deblom vred po tistih nekaj metrov reke, kar jo je še ostalo pred izlivom v samo morje. Nekaj časa je še tako plul nato pa se je deblo začelo nagibati in preden se je zavedal je lev končal v ledeno mrzli slani vodi.
Slana budnica mu ni preveč ugajala in imel je nekaj težav z orientiranjem v vodi. Nato pa je s svojimi velikimi šapami počasi zaveslal proti bregu nekaj metrov od njega in se končno povzpel na blatno delto.
Šape so se mu vdrle v blatno zemljo in pustil je precej velik odtis. Ni se pretirano obremenjeval še s odtisi in otresel raje s sebe slano vodo. Čutil je kako se solz zažira v njegovo kožo, ko jo sonce suši, zato se je šel še enkrat potopit v bazenček, v katerem je bilo sedaj vedno manj vode.

Nato se je s počasnimi koraki odpravil nazaj po bregu proti robu gozda, ki ga sedaj ni videl, je pa vohal pot, po kateri je prišel. V zraku skorajda videl meglico vonjav, ki so še vedno obstajale na stopnijah po katerih je pritekel po bregu navzdol.
Larka je to malce presenetilo in ga hkrati navdalo z nekim skrivnostnim občutkom uspeha. Zavedal se je samega sebe kot leva in sedaj videl potencial, ki so mu ga magi podarili. Pospešil je korak v strm klanec in, ko je prišel do vrha ugotovil, da ni niti zadihan po precej ostrem vzponu. Njegovo telo je bilo natrenirano in odkrival je še eno prednost svojega novega življenja.
Njegovo staro telo je bilo šibko, hitro se je utrudil, a njegovi elementi so mu služili še predobro, sedaj pa je močno in gibko. Vendar pa elementov ne more več niti priklicati, kaj šele da bi z njimi upravljal. Vendar mu je bilo takrt za to bolj ali manj vseeno.

Glavo je rahlo sklonil zaprl oči in korak za korakom prodrl skozi robidovje in praprot, ki je obdajala gozdno mejo. Vdihnil je gozdni zrak, ki pa se je še vedno mešal z slanim morskim in užival je, ko je kisik krožil po njegovih pljučih in v njegovo glavo prinašal neznanske količine informacij o njegovem novem okolju.
Naenkrat pa je v njegov nos prineslo čisto nov vonj. Nekaj živega. Dišalo je na poseben način in za sabo puščalo sled. Glavo je obrnil v smer od koder je prihajal vonj in nekje v daljavi zagledal nekaj podobnega srni, ki je ravno stopilo na nekakšno pot, ki je verjetno vodila od mesta do izliva reke.

V glavi je začutil nov občutek in njegov želodec je podivjal. Kri je pognalo po telesu in čutil je kako je butnila v možgane, pri čemer je vanje prineslo ogromne količine kisika. Misli so kar skakale po njegovi glavi.
Vonj. Hrana... Meso. Kri! SMRT!
Vse je bilo tako novo zanj in instinktivno je svoje telo prikril v sence. Podzavestno se je pričel plaziti proti živali in misli so mu divjale po glavi. Z vsakim korakom je spustil komaj kaj zvoka. Blazinice na šapah so dobesedno zadušile vsak zvok, ki ga je sprožil, ko je prenesel težo telesa na nogo, s katero je stopil. Počasi se je bližal nič hudega sluteči srni in vsak korak, ki ga je naredil proti srni se je bolj izgubljal v svojih živalskih instinktih.
Zaprl je oči in prepustil drugim čutom, da so ga vodili bližje plenu in vsi njegovi čuti so stremeli k skupnemu cilju. Nato pa se je ustavil in odprl oči.
Nekaj metrov od njega je stala žival in se pasla na grmičku črnih jagod.
SEDAJ!
Misel se je kot glasen gong odbila po njegovi glavi in njegove noge so se odrinile od tal. Prepustil se je instinktom in v nekaj trenutkih so se njegove šape znašle v neposredni bližini živali. Odrinil se je ob boku živali in z vso svojo težo pritisnil slednjo, tako da je priletela na tla. Hkrati je svoje kremplje zasadil v njen vrat, tako, da se je obrdžal na njej in jo pritisnil ob tla.
Tako je ležal na svojem plenu in v mislih mu je ponovno odzvanjalo, tokrat malo bolj mirno. Odprl je gobec in ugriznil v vrat, na točno priučeno točko, čisto instinktivno je stisnil skupaj sapnik in žival počasi zadušil.

Ko je nehala brcati je vstal in v glavi se mu je vrtelo. Sploh ni vedel, kdaj je izgubil nadzor nad sabo, sedaj pa je stal nad sveže umorjeno srno in njegove šape so bile dobesedno prepojene z njeno krvjo. Dejansko je vohal, kako je življenje ušlo iz njegove žrtve in kako namesto vonja po živem, po srni, nastopa ta vonj po mrtvem.
Svoje kremplje je zasadil v trebuh žrtve in jo razparal, tako da je predse razkril, kot na pogrnjeno mizo, svojo večerjo. Ni mislil, preveč je bil lačen in samo zagrizel v mehko surovo meso pred njim. Kri je kapljala iz njegovega gobca, ko je trgal posamezne dele mesa in jih, kar brez žvečenja pogoltnil v, kar se je zdelo brezno brez dna. Jedel je in jedel in nato jedel še več.

Nasitil se je šele, ko je bilo pol žrtve že pri kraju in so se svetile rdečkasto bele kosti. Nato je vstal in pustil svoj plen kar tam sredi poti. Hodil je stran s popolnoma praznimi mislimi in se ni ustavil. Pot, ki je vodila neznano kam.
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Spet jo je v gozd pripeljala lakota. Katara in volk sta počasi vzporedno stopala po gozdni poti. Nikoli še ni hodila po njej, a vseeno je zaupala
svojemu prijatelju in mu pustila da jo vodi.
Pot je bila dolga in široka, po njej so rasle razne korenine in tu pa tam
se je na najen pojavil kakšen kamen.
Listje je bilo že lepo jesensko obarvano. Bila je trdna noč
a lunin krajec je osvetjeval gozd, kot da bi Katari kazal pot.
Hodila sta z volkom, ko je pred njiju skočila srednje velika srna in se ustavila.
Pogledala ju je z svojimi majhnimi očmi in stekla dalje.
Volku so se zacedile sline in pognal se je vanjo.
Prestrašena srna je zbežala v strahu za svoje življenje.
Katara je zavila z poti, saj je vedela da jo bo volk našel in ji prinesel del plena. Bila je utrujena od spopada, pa čeprav je bilo tega že tri dni.
Odločila se je, da si najde prijeten kotiček pa spanje.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ilae · Demonka Pridružen/-a: 03.08. 2008, 20:40 Prispevkov: 71

Ilae je živahno stopala po poti, ki se je vila sozi gozd. Njeni koraki so povzročili tih šum listja pod njenimi nogami. Ogledovala je okolico in poskušala najti prvai krj ob poti, ki bi bil primeren za počitek. Našla je debelo drvo, ki je stalo malce poševno in ravnopravšnje oblike, da bi se nanj naslonil. Nagnila je glavo in se sprehodila okoli drevesa. Roka ji je zdrsela po lesu, ki je bilo prekrito z mehkim mahom. Zaspano je odložila meč in ga naslonila na vejo malo večjega grmovja, ki je stalo polek drevesa. Oblačila so se ji že posušila in lasje so bili la še malo vlažni. Z eno roko si je pomela oči, z drugo pa je prekrila usta, da bi zazehala. Počasi se je vsedla na mehko listje in se pokrila z ogrinjalom, da je nebi zeblo. Na nebu je sijala luna in skozi krošnjo drevesa so priajali, medli, beli žarki lunine svetlobe. A Ilae tega ni opazila. V trenutku, ko je zaprla oči se je spustila v globok spanec.
***
Zjutraj, se je po gozdu vlekla siva meglica. Ilae je iz prelepih simfonij spanca prebudila veverica, ki je nad njeno glavo zagrizeno glodala lešnik, da so na Ilaina lica popadali osanki lešnikove lupine. Ilae je nekaj časa ležala z zaprtimi očmi, potem pa jo je veveričino grlodanje in grizenje spravilo ob živce. Sumkovito se je dvignila, da so ji ostanki lešnikove lupine popadali iz lica in revsknila. Veverica je od strahu otrpnila in nekaj časa samo poslušala potem pa hitro zberala po drevesnih krošnjah in se izgubila nekje v gozdu. Ilae je globoko vdihnila, da bi pregnala jezo in se pretegnila. Pomela si je oči in iz čutare popila nekaj požirkov vode. Počasi je vdala in si nadela pas na katerem je bilo bodalo in meč. Stresla je ogrinjalo, da se je znebila ostankov lešnikove lupine in se si ga nadela. Vdihnila je svež gozdni zrak in se odpravila naprej, v gorovje...
_________________
2300 zlatnikov
~ zastrupljeno bodalo
~meč
poškodbe: poševna brazgotina po hrbtu
*****************************************
Ljubezen je upanje, če ta umre, umreš tudi ti...

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Končno je prišel večer.
Mlada luna se še ni rodila in noč ne bi mogla biti bolj črna in Katara je poD drevesno korinino zdrsnila v globok spanec.

Divji bik je neogibno strmel v Kataro. Žival je bila velikanska; imela je kot stebre debele noge, dolga ušesa in rjavo dlako. Kataro sta prevzela dva rogova, ki sta bila spodaj zraščena in izbočena, višje pa obrnjena navzgor, kot da bi bila čelada, vrh katere sta bile ostri konici usmerjeni vanjo.
Še nikoli ni videla tako velike živali, bil je še večji od Luninega leva.
Razbesnel se je in dvakrat jezno zapihal, ter z nogo naredil napadalno črto v tla.
Katara je stopila korak nazaj. Orjaški bik je z repom švignil po zraku ter okrutno pogledoval usiljivca, ki si je drznil ustopiti na njegovo uzemlje.
Katara je pogoltnila slino. Počasi je je umikala nazaj v zavetje dreves.
Bik pa jo je še vedno jezno gledal in usmerjal svojo velikansko glavo v njeno smer. Katara je čutila strah v nogah, srce ji je bilo tako hitro, da ji je pod kar tekel in kože, ko pa je naenkrat zaslišala samo še svoje dihanje, vse se je odvijalo tako počasi, zaprla je oči le za trenutek. Ko jih je odprla, je dihanje postalo vse hitrejše, bik je še zadnjič prhnil in se pognal v Kataro. Ona pa se iz strahu ni premaknila it mesta in zamižala, v upanju da bo preživela. Bik je prihajal vse bližje, Katara je začela kričati.... BUUM..

Zbudila se je v naglici, ter dvignila glavo tako hitro da je čisto pozabila, da se nahaja pod korenino in se butnila vanjo. Hitro se je pobrala na noge in se šele zavedala, da so bile le sanje.Ohhhhhh; si je rekla... Globoko je izdihnila in se z roko prijela za buško. Počepnila je k korenini, da bi vzela še meč, ko je po roki začutila mehek puh, bil je volk. Pozdravljen prijatelj; je dejala in pogledala prelepe očke, ki so jo le opazovale. Pridi greva in opravila sta se naprej po poti.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Šepetanje dreves, šumenje listja, skoraj da neslišni koraki so jo spremljali ob mrzlem skoraj da zimskem dnevu.
Zemlja se je počasi pripravljala k počitku in duhovi so se umikali. Ptice so letele na jug v toplejše kraje, kjer bodo lahko preživele. Doivjad je vedno bolj iskala travo, ki je klub temu da je zamrznjena še vedno užitna. Z divjadjo pa so prišle tudi razne smrtonosne zveri, ki je zadržujejo v gorah. Voda je počasi zmrzovala in v zraku si lahko že videl svojo sapo, ki te je kot ustrajen oblak spremljala dokler ni izginila v zraku. Bilo je prečudovito, čeprav je bil precej mraz je Katara oboževala zimo

Katara se je odpravljala proti mestu. Imela je namen prodati svoj stari meč in iz zmajevih lusk narediti novega. NI ravno vedela, če ima dovolj denarja zato se je raje prijavila na nalogo.
Medtem ko je premišljevala o svojem novem meču, se je volk odpravil na lov. Pot jo je vodila čisto do mesta in predno se je lahko zavedala so se v zraku že pojavile razne različne vonjave mesta in mestnih ljudi.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Hodili so po poti ki je vodila v začarani gozd. Ni minilo dolga časa ko so jih začela spremljati že prva drevesa, ki so ustrajno postajala večja in močnejša in z tem dajala vtis mogočnosti.
Vse tri je oblil domači občutek in hladen vetrič je katari razmršil lase in zdelo se je, kot da ji je dal pozdrav. Pot se je zdela kot domači prag, po katerem je ostro kamenje spremenilo v mehko toplo krzno. Katara se je za trenutek ustavila in vdihnila svež zrak in opazila da se Luna počuti prav tako domače in veselo.
Z očesom je oplazila volka, ki je samo še čakal na njeno dovoljenje, da lahko gre, zato je katara 2krat zaploskala in naredila nekaj hitrih korakov in volka že ni bilo več. Opazila je, da je tudi Lunin lev izginil. Nato se je nasmehnila in rekla: ''No pa se posvetimo nalogi.''
Hotela je že steči, saj je bila to njena navada a se je hitro zavedala, da ji morda Ryann in Luna ne bosta sledila. Zato je samo nežno pospešila korak.
Nekaj časa so hodili v tišini. Ko so se že približevali kočici stare ženice, je katara vstavila korak, saj so se v zraku pojavile čudne vonjave in ni minilo dolgo časa, ko so se že pojavljale čudne rastline in ozračje je postalo napeto…
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Draconik · Zmaj Pridružen/-a: 12.09. 2008, 19:15 Prispevkov: 75

Draco je letel nad potjo. Vsake toliko je od nje zavila manjša potka, za katere se pa ni zmenil. Gledal je za Dalgornnom, kdaj bo prišel za njim, obenem pa pazil, da se ne bi zaletel v kakšno malce višje nebo. Hitrost, ki jo je pridobil ob pospešku na jasi, je že malce upadla, a še vedno je bil dovolj hiter, da mu ni bilo treba uporabljati kril za dodatnega. Da bi spet pridobil na hitrosti, je ponovil isti postopek kot na jasi (dvig, spust in uravnavanje), pri tem pa se premaknil malce nazaj po poti.
_________________
Poškodbe:
-ureznina na desni rami
-nekaj rezov in počenih lusk na trupu
§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§
"Ni vse zmaj, kar bruha ogenj."
http://www.DrakeVonDragon.dragonadopters.com/

Dalgornn · Zmaj Pridružen/-a: 29.12. 2008, 23:42 Prispevkov: 35

Dalgornn ni zaostajal. Bil je manjši in lažji od Draconika, zato je tudi veter imel manj upora, da je lahko letel hitreje. Da pa veter sploh ne bi bil težava, se je držal za Draconikom, kjer je vanj pihala le lahna sapica. Tako je lahko sproščeno jadral, energijo je porabil le, kadar ga je poneslo prenizko in se je moral z močnimi zamahi kril spet dvigniti na isto višino kot Draconik. Letela sta že vsaj pol ure, Dalgornn pa še vedno ni bil utrujen. Da bi se kratkočasil, je preizkušal različne tehnike letenja, kot je to počel njegov oče. Medtem se je tudi spraševal, koga bosta še z Draconikom srečala.
_________________
-Poškodbe: /

The dragon's life and soul
Are turning into mine
The dragon's mind and wisdom
Are coming forth as one
The dragon's strength and virtue
Are also there for me
For the dragon and myself
Are both becoming free

Draconik · Zmaj Pridružen/-a: 12.09. 2008, 19:15 Prispevkov: 75

Draconik je za sabo kmalu zagledal Dalgornna, ki pa je izgledal povsem sproščen. Le zakaj je on tako sproščen, ko pa jaz komaj letim in se upiram vetru. Nato pa se je spomnil, da on ovira veter in tako ta ne pride do črnega zmaja. Zavil je v desno, pri tem pa poskušal dajati vtis igre, nato upočasnil in se ustavil za Dalgornnom. "Že kaj čutiš?" ga je namuznjeno vprašal.
_________________
Poškodbe:
-ureznina na desni rami
-nekaj rezov in počenih lusk na trupu
§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§
"Ni vse zmaj, kar bruha ogenj."
http://www.DrakeVonDragon.dragonadopters.com/

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli