Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Angaráto · Objavljeno: 18 Sep 2008 22:04 Naslov sporočila: Gozdna jasa s skalo

Angaráto se je prebudil zaradi zavijanja v želodcu. Ob vsem kar se mu je dogajalo je dejansko pozabil jesti. Dvignil se je, usedel na vejo in skočil dol, pri tem pa popolnoma pozabil na vse rane in poškodbe. Vendar, ko je priletel dol z veje ga nič ni bolelo. Nekaj krvavih obližev in povojev je padlo na tla druge pa je potrgal s sebe sam. Na kolenih in komolcih je ostalo nekaj prask, ko se je podrgnil po hrbtu je odpadlo nekaj luskastih koncev odmrle požgane kože in, ko se je dotaknil rame ga je malce zaskelelo. Udejanil je plamen in ga podržal tako, da si je lahko malo bolj ogledal ramo. Celila se je lepo, čeprav bo najvrjetneje ostala brazgotina.
Ko se je pregledal in pretipal je začel iskati naokoli za hrano. Po glavi so mu plesale besede Aarhonov, kateri sadeži so užitni, pod katerim grmovjem so gomolji, vse stvari, ki se jih je naučil o preživetju preden je odšel na pot. Brskal je okoli pojedel nekaj gomoljev in se ustavil pri grmičevju z majhnimi črnimi sadeži. Po listih je vedel da so sadeži užitni in jih začel trgati in si jih tlačiti v usta.
Nato pa je za sabo zaslišal pokanje. Obrnil se je in poslušal, srce mu je razbijalo kot noro in strah ga je postajalo. Pokanje je bilo podobno tistemu, ki ga je slišal prej preden ga je napadla tista žival. Zažgal je vejo poleg sebe in jo zalučal proti zvoku v temen gozd. Z grozo je ugotovil, da tam stoji tista žival. Pokrita je bila z luskami in stala na dveh tacah pri čemer sta ji prednji dve viseli naprej. Bila je nekoliko sklučena in v svetlobi je Angaráto videl, da nima oči. Celotno glavo ji pokrivajo luske le dve luknjici nad ogromnimi usti z zobmi izstopata. Tako kot roke, je tudi glava visela rahlo naprej in bila približno enake širine kot vrat na katerem je visela. Žival je bila, kot nek prekorasel kuščar s orjaškimi kremplji, ki se je naučil hoditi po dveh nogah, in po zobeh sodeč ni bila rastlinojedec. Vendar se ni premikala, kot bi čakala, da se nekaj zgodi. Angaráto je v roko je prijel kamen in ga zalučal nekam stran v gozd, in ko je pristal se je žival obrnila za njim. Ko je to videl je zagrabil celo pest kamenja, ga zalučal stran in, ko je žival planila tja je stekel v drugo smer.
Tekel je na vso moč in vijugal med drevesi tako, kot je počel že prej. Z ogenčkom je svetil in srce mu je razbijalo in bil je precej zadihan. Obrnil se je da bi pogledal, kje je žival pri tem pa se je z nogo zataknil v korenino in poletel čeznjo naprej v mokro listje pri čemer je izgubil plamenček, ki ga je odneslo naprej v listje. Pobral se je in tekel naprej, ko ga je zmotil čuden občutek v prsih. Strah je pojenjal in čutil je kako ogenček ugaša, kako se na mokrem listju nima kam oprijeti in goreti. Začudeno se je obrnil in nekaj časa gledal ogenjček, ko je v gozdu pred njim zaslišal rjovenje tiste stvari. Odmislil je plamen in strah se je ponovno razširil po njegovem telesu, ko je tekel med drevesi. Tudi brez ogenjčka je videl odlično v temi in ni se ustavil.
Tekel dokler ni prišel na neko jaso. Odleglo mu je, ko je zapustil zadnje drevesa, in na jasi je bilo oblačno zato ga sonce ni motilo. Šel naravnost na sredino do precej velikega bulvana, kjer se je usedel v senco za njim in se počasi poskušal pomiriti. Kmalu je dihal normalno in spomnil se je na plamenček v gozdu, na to kako je čutil, kako se poskuša obdržati in je nekako vedel, da bi ga lahko obdržal. Udejanil ga je in se nekaj časa igral z njim. Gledal ga je in poskušal začutiti, kar je čutil prej. Nič. Položil ga je na travo pred njim in, ko se je plamen dotaknil mokre trave je spet začutil tisto. Srce mu je poskočilo v nekem veselju ob odkritju, a ni se prepustil, da mu plamen nebi ugasnil. Tokrat se je skoncentriral in uspelo mu je obdržati plamen na travi dovolj dolgo, da se je vlaga posušila in se je trava začela smoditi.
Plamen ni več ugašal in v prsih ni bilo več tistega neprijetnega občutka, kot bi plamen umiral, bil je le še prijeten topel občutek in Angaráto je zaprl oči. Vendar, ko jih je zaprl ni več videl samo temnine ampak je na kraju kjer je gorel ogenjček videl modrikasto svetlobo v obliki plamenčka. Ne samo, da ga je čutil, videl ga je v popolnoma novi luči, bil je živ in del njega. Iztegnil je roko proti svetlobi in pustil da je objela njegov prst, vendar, ko jo je spet umaknil je lučka sledila njegovemu prstu. Kamorkoli je premaknil roko je ta modrikast plamen sledil. Odprl je oči in pred roko zagledal plamenček, ki je lebdel nekaj metrov pred njim v smeri njegove roke. Zastal mu je dih, ko je opazoval kako je mala iskrica sledila premikom njegove roke in kar ni mogel vrjeti kaj se dogaja. Občutek je bil čuden, plamen je bil del njega vendar hkrati sam svoj in on je imel neko kontrolo nad njim.
Nekaj časa se je še igral s plamenom in se navduševal, nato pa je v grmovju nekje desno od njega nekaj počilo. Spet ga je prevzel strah in sunkovito je obrnil glavo v smer iz katere je prihajal zvok. Odleglo mu je, ko je ugotovil, da je bil ta zvok le nek navdušen ptič, ki je s slamico v kljunu skakal po grmovju. Obrnil se je nazaj in začuden ugotovil, da je plamen ugasnil. Iskrica je ugasnila takoj, ko je izgubil koncentracijo nad njo. Bil je navdušen nad novim odkritjem, vendar ni hotel nase priklicati neželjene pozornosti, zato se je odločil, da bo ponovno poskusil to z iskrico kdaj drugič, nekje kjer ga ne bo preganjala orjaška luskasta pošast.
Splezal je na vrh skale in, ko je veter objel njegovo telo je ugotovil, da ga zebe. Ves ta tek, navdušenje in strah so ga sicer precej segreli in utrudili a, ko je sonce rahlo posvetilo skozi oblake ga prvič v življenju ni več motilo tako zelo. Pravzaprav je precej užival, ko je grel njegovo precej podhlajeno telo, zato se je ulegel na vrh skale in užival, ko je njegovo telo vpijalo toploto.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Angaráto

Skrit za skalo, je poskušal Angaráto pridušiti svoje dihanje, da ga žival nebi slišala, a globoko v sebi je že vedel, da voha kje je. Zamižal je in se poskušal spomniti osnovnih veščin dvobojev, ki so mu jih priučili. Slišal je, kako je poleg njega počila vejica. Ni pomišljal sklonil se je in zakotalil naprej, ter odskočil takoj, ko je lahko. Zaslišal je udarec orjaške šape ob skalo in kamenje, ki je pri tem padlo na tla.
Obrnil se je in videl žival, ki je ovohavala skalo, da bi našla svoj plen. Na mestu, kjer je bila prej njegova glava je bila zdaj globoka udolbina. Ko je stvor ugotovil, da je zgrešil je močno zarjul in se obrnil proti vonju. Angaráto se je prvič soočil z živaljo in na prostem, je izgledala še večja, ko se je postavila na zadnje noge. Priprl je oči in se popolnoma osredotočil na boj pred njim. Njegovo dihanje se je umirilo in gledal je žival, čakal je, da napade. Spomnil se je učitelja in učne ure o divjih zvereh. Plen vedno napade, tako da ta najmanj pričakuje. Glavo premakne rahlo naprej in pripravi kremplje, za naskok. Opazoval je gibanje živali in se zanašal na učiteljevo znanje.
Žival je premaknila levo taco in Angaráto se je napel kot struna, v pričakovanju napada. Vendar se je na njegovo začudenje žival spustila na vse štiri in Angaráta je napolnil dvom. "Kaj če žival v resnici sploh ni krvoločna? Zakaj se je spustila, kaj počne, in kaj hoče od mene!" Ko je tako razmišljal ni bil več osredotočen samo na žival in pozabil je osnovno pravilo, o katerem je razmišljal že malo nazaj. Stvor je planil proti njemu in Angaráto je komajda uspel odskočiti. Zavalil se je takoj, ko je priletel na tla in z roko usmeril ogenjček proti živali, ki mu je kazala hrbet. Vendar je bil prepočasen in žival se je že obrnila in se vzdignila na zadnje noge. Angaráto se je rahlo premaknil in z ogenjčkom poskušal zadeti žival, vendar se je le ta izognila in s taco zamahnila proti demonu. Tokrat se ji ni mogel izmakniti in zadelo ga je z vso silo v levo stran telesa, ter ga odneslo naprej po jasi.
Ležal je na tleh in se zvijal od bolečin, kremplji so mu razparali obleko in na srečo le popraskali površje. Vedel je, da je na tleh nemočen in z rokami se je uprl v tla, da bi se pobral. Pri tem je s prsti zatipal zastrupljeno bodalo, ki ga do sedaj v življenju še ni čisto zares uporabil. Pobral se je in obrnil proti živali z bodalom v roki. Gledal je in dojel, da se žival sedaj samo še igračka z njim, tako kot mačka z mišjo na tej jasi. Vendar se ni mislil predati brez boja. Žival je resda prehitra, da bi jo ubil s plamenom, vendar jo bo strup na bodalu omrtvičil.
Začutil je jezo in strah spreobrnil v sovraštvo do živali, zarjul je in začel teči proti živali z bodalom obrnjenim po roki navzdol. Žival je tako presenetil, da je obstala na mestu. Ko je pritekel do nje se je odrinil in se z vso silo bočno zaletel v njen prsni koš. Stvoru je vzelo sapo in ga vrglo malce nazaj in Angaráto je to izkoristil, da je bodalo zaril globoko med luske poškodovane tace, s katero je prej žival udarila v skalo. Žival je zarjula od bolečine in zamahnila z drugo roko proti demonu. Tokrat je ta to pričakoval in kremplje blokiral z bodalom. Z vso močjo se je uprl naprej a moč udarca je bila še vedno prevelika in odneslo ga je nazaj.
Strup je že začel učinkovati in stvoru se je taca povesila. Ko je Angaráto to videl je v njem prvič v vsem tem času zagorela iskrica upanja, mogoče pa le premaga stvor. Z novim zanosom, čeprav že precej utrujen se je ponovno zagnal proti pošasti, ki pa ga je tokrat pričakovala. Z roko je zamahnila proti njegovi glavi, da bi ga pokončala vendar se je demon sklonil in zakotalil med njenimi tacami. Na drugi strani je z obema rokama prijel bodalo in ga zaril med luske na njeni nogi, globoko v temno meso. Ko je bodalo spet izvlekel se je na njem v lunini svetlobi zasvetila srebrnkasta kri.
Demon se je pobral in stekel stran vendar še vedno pozorno spremljal vsak premik živali. Le ta je sedaj rjovela bolj srdito kot nikol prej in šepala proti Angarátu, bila je razdražena in demon je vedel, da je sedaj najbolj predvidljiva. Vedel je, da je igre konec in, da ga bo sedaj poskušala ubiti. Spomnil se je besed mojstra: " Nikoli ne podcenjuj nasprotnika, tudi če je že na robu smrti te lahko pokonča!" in se previdno bočno premaknil, tako da je dobil pregled nad celo pošastjo. Zadel je njeno desno taco in levo nogo tako, da je imela pošast slabo ravnotežje in bi ga težko ubila s taco, vendar je imela še nepoškodovano glavo, in to je bil njegov naslednji cilj. Njen vrat.
Stekel je malce na levo in se obrnil proti živali, ki se ni utegnila tako hitro obrniti. Ko je to videl je tekel čisto na drugo stran za njen hrbet in napadel. Stvor je zamahnil z repom, da bi podrl napadalca za hrbtom, vendar se mu je Angaráto spretno izmaknil. Odrinil se je in bodalo zapičil globoko v desno stran živalinega vratu. Z obema rokama se ga je oprijel in obvisel na njem, ko se je žival vzdignila na zadnji nogi. Žival je rjula in z taco zamahnila proti demonu. Zagrabila je njegovo nogo, s kremplji je globoko zarezala v njegovo goleno in ga odtrgala iz vratu. Sedaj je demon visel z glavo obrnjen proti tlem in strmel živali v goltanec. Z obema rokama je prijel bodalo in ga zapičil živali v spodnjo čeljust tik preden ga je ta raztrgala na dva dela. Bodalo mu je padlo na tla, stvor ga je izpustil in demon se je odvlekel stran, ko je žival padla po tleh.
Angaráto se je navkljub vsem bolečinam zmagoslavno vzdignil na noge in se postavil pred umirajočo pošast. Vedel je da še precej časa ne bo umrla in demonski del njega je govoril naj jo pusti trpeti, saj mu je tudi sama zadala precej bolečin. Drug del pa ga je spomnil, da je pravzaprav to žival, in ga je lovila zgolj iz naravnih razlogov. Žival se mu je zasmilila navkljub vsem mukam, ki jih je pretrpel zaradi nje in čustva so premagala njegovo demonsko plat. Umaknil se je nekaj metrov stran udejanil plamen in ga usmeril nad umirajočo žival. V iskro je usmeril vso svojo preostalo energijo in zamižal, ko je udarec eksplozije zajel celo jaso in razsvetil nebo nad njim. Žival je umrla ob impaktu in Angaráto se je sesedel na tla pred njo. Njegove misli so bile prazne, ubil je svojo prvo žival in postajal tisto kar je najbolj sovražil. Njegov oče.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Jadrala je, veter jo je ponesel vse dlje, pod seboj je videla gozdove, neznane in neskončne. Žareča zlata krogla, se je začela dvigati in s svojimi toplimi dlanmi božala prebujajočo se pokrajino. Niso je motili žarki, ki so silili v njene oči, pač pa se jim je prepustila, v nasladi priprla oči, pustila da se je toplota vpijala vanjo in uživala v prijetni toploti. Skoraj skeleč mir in tišino, je razparal ušesa parajoč zvok, nebo pa je razsvetlil močan žarek, ki jo Vihrëo za nekaj časa popolnoma zaslepil. Osuplo je obstala na mestu in zbegano opazovala neskončno zelenino pod seboj. Njeno sokolje oko je našlo vir uničenja, se pognala navzdol. Gnala jo je radovednost. Gnalo jo je spoštovanje do njenega doma – gozda.
»Drži se.«
Je zasikala skozi zobe, v naslednjem hipu pa krila tesno zložila ob sloko telo, ter pikirala proti tlom. Njena hitrost je bila iz trenutka v trenutek večja, a ni se želela ustavljati. Tudi, če bi se želela je bilo zdaj že prepozno. Močan veter je mršil dolgo, temno grivo, medtem ko se je kot hladna senca spustila izpod varnega objema neba. Tik nad tlemi je razprla krila in navidez lahkotno pristala s tleskom kopit ob trdna, gozdna tla.
Opazila je veličastno bitje, ki je negibno ležalo na boku. Njegovo luskasto telo je bilo okrašeno s številnimi praskami in zevajočimi, odprtimi ranami. Nemo, a hkrati zaprepadeno, je zrla v mogočno zver, se ji naposled približala. Čeprav njen obraz tega ni kazal, se je zgrozila ob pogledu na obraz uničene zverine. Oči sta nadomeščali dve temni luknji, nekoliko odprta usta pa so razstavljala vrste drobnih, a že na pogled ostrih čekanov. Prsni koš je ostajal negiben, čutila je mrzlico, ki ga je oddajala. Mrtev je.
Dovolila je Nessi zlesti s hrbta, a rekla ni ničesar. Krila je znova zložila ob telo, njen pogled pa je šele zdaj opazil neznano bitje, skrito za velikim truplom. Sključeno telo, posuto s strupeno zelenimi luskami je bilo s hrbtom obrnjeno proti njima. Na lopaticah je opazila krila, tako podobna njenim, le manjša. A ga ni mogla šteti med svoje, bil je drugačne rasti, vse bolj je spominjal na Nesso, kot nanjo. Čeprav je bil obrnjen stran, je vedela da je zaznal njuno prisotnost, prav tako kot je ona čutila njegovo. Čutila je leden hlad, ki ga je spremljal, čeprav je deloval dokaj živo.
In ravno to je bilo tisto, kar je burilo njene misli, kar ga je skozi njene oči označevalo za sovražnega.
Že to, da je ubil nedolžno bitje, ga je naredilo nevarnega, zlohotnega. Glavo je nekoliko poklonila, oči priprla v dve zevajoči reži, s kopitom pa svareče popraskala po golih tleh. Prhnila je vročo paro, ki se je porazgubila med vlažnimi, jutranjimi meglicami, z ostrim pogledom pa vztrajno prebadala. Bila je notranji boj, skušala zakriti negotovost, ki jo je razžirala.

»Vstani, golazen!«
Je agresivno zarenčala proti njemu, sama pri sebi pa se čudila svojim besedam in hkrati pogumu, v katerega ni bila prepričana. Nekako je želela biti taka kakršen je bil njen brat, veličasten, mogočen, vlivajoč strah. A je dvomila v svojo prepričljivost, čeprav tega v tonu njenih besed ni bilo zaznati. Sleherna mišica njenega telesa je bila napeta, kot tempirana bomba je čakala na odziv, z vsakim trenutkom pa se je stopnjeval tudi njen strah. Ne želi končati kot zver, trikratne njene velikosti.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Angaráto

Zatopljen v misli je demon sedel na tleh ob truplu in strmel v temačen gozd pred njim. Taval je v svoji zavesti, izgubljen je bil v preteklosti, blodil je v mislih, ki jih že stokrat poprej odmislil in počasi so se v njem odpirale zapornice čustev, ki si jih je postavljal ob vsaki oviri, ki je potrebovala njegovo polno pozornost. Sedaj je čutil, da se lahko prepusti in vsa čustva prelije v varno tišino noči. Pozabil je na eksplozijo s katero je pokončal žival in popolnoma odtaval.
Nenadoma pa je njegov mir zmotil top udarec ob tla in tišino je preparal glas za njim. Glas napolnjen s srdom, sovražtvom in gnusom:
»Vstani, golazen!«
Demonovo telo je preplavil strah in nemir, vsa ta čustva v njem so ga silila na rob, bil je preutrujen, da bi se boril in počutil se je ujetega. Njegove misli so bile polne, ni bilo prostora za to da bi se upiral svojemu telesu, glas mu je velel naj vstane in njegovo telo je avtomatično naredilo kar mu je bilo naročeno. Deloval je povsem mirno, v njem pa je divjal vihar, odpiral zapornice in uničeval vse na poti.
S težavo se je torej uprl v tla in si z rokama pomagal na noge. Obrnil se je stran od gozda v katerem je vedno našel uteho in se soočil z glasom, ki je zmotil njegov mir. Svetloba iz gorečega trupla in trave je osvetila njegovo telo, ko se je počasi obrnil proti vsiljivcu in njegovi razmršeni lasje so štrleli čez povešeno glavo. Vzdignil je pogled proti kreaturi na drugi strani trupla in si ogledal situacijo.
Pred njim je stal velik konju podoben stvor, ki pa je imel krila in poleg njega ženska postava, najvrjetneje vilinka, ki pa se je skrivala v senci živali s krili in strmela vanj. Ni bil čisto prepričan, katera od kreatur je spregovorila, niti mu ni bilo preveč važno. Počutil se je napadenega, bil pa je nemočen, tudi če bi se hotel boriti je izgubil bodalo nekje na travi okrog njega in ni imel niti kančka energije več v sebi, da bi udejanil plamenček. Le stal je tam in gledal napadalce. Poskusil se je držati čimbolj vzravnano bolečinam navkljub, da bi preslepil stvora pred sabo, v to da bi vrjela, da je še sposoben in pripravljen na boj,vendar mu to nekako ni preveč uspevalo, bil je namreč v popolnem razsulu.
Tako je le obstal in pustil viharju v njem, da je čistil njegovo glavo, pri čemer pa mu je v glavi odzavnjala beseda, s katero ga je eden od napadalcev s takim gnusom prej poklical. Beseda, s katero bi opisal, kar je postal, ko je ubil to žival. Golazen.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Nessa

Nessa se je počutila, kot bi se ponovno rodila. Zrak je božal njene lase in njeno telo, oči so se ji solzile (bolj zaradi hladnega zraka, ki je pihal vanje kot zaradi česa drugega) in lahko je mislila misli, ki so bile le njene. Srce ji je bilo v prsih in počutila se je živo, kot bi se po dolgem spancu prebudila in zadihala. Je na svetu obstajalo še kaj pomembnejšega kot to, da je bila svobodna? Zagotovo, toda zanjo je bilo to v tistem trenutku najpomembneje.
Hvaležnost do bitja, ki jo je nosilo se je z vsakim trenutkom stopnjevala. Želela se ji je zahvaliti, ji vrniti uslugo, toda ni vedela kako. In med razmišljanjem je dojela, da še ni izvedela njenega imena. Ali pa je pegazinja sploh imela ime?
Njene misli so nato zdrsnile k Luni. Videla jo je, da je odjahala iz svetišča, toda ni vedela zakaj. Njune poti so se skoraj vsakič ločile brez slovesa, ampak vedno sta se ponovno srečali in z veseljem je pričakovala tisti trenutek, ko bi se to zgodilo.
Njeno razmišljanje pa je prebudil močan zvok, ki ga je spremil trzljaj temnega telesa, ki jo je nosilo. Naenkrat sta sunkovito ustavili let in pegazinjina glava se je obrnila k tlom, najverjetneje iščoč izvor tega zvoka. Nessa je poskusila videti preko kril, ki so bile razprte ob njenih straneh, toda z očmi ni uspela ujeti več kot le temno liso sredi gozda, ki so jo obrobljali goreči plameni uničenja.
»Drži se,« je zasikala pegazinja in v njenem glasu je bilo čutiti bes. Preden je Nessa dojela, kaj more narediti, sta se že usmerili proti tlom, temna krila so se tesno zložile ob telo in se pritisnile ob njene noge. Stisnila se je obnjo, z rokami tesno stiskajoča grivo, da ji ne bi ušla izmed prstov, z nogami se oklepajoča telesa. Čutila je val adrenalina, ki je stekel po njenem telesu in ni vedela ali naj kriči od strahu ali od užitka. Toda še preden se je zavedla, je bilo vrtoglavega poleta konec in kar naenkrat je čutila sunek, ko so se temna krila spet razprla, kopita pa so udarila ob tla.
Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je orientirala sredi jase, kjer sta se znašli. Okoli njiju je tlela trava in veje bližnjih dreves, vohala je dim uničenja. Pegazinja je stopila korak naprej in Nessa je bolj zdrsnila kot zlezla z njenega telesa, še vedno nekoliko omotična od vrtoglavega spusta. Še enkrat je z očmi preiskala okolico in opazila temno senco, ki je ležala na tleh. Bil je stvor, za predstavnike katerega je že slišala. Napadalen, uničujoč, s sabo je nosil smrt. Nihče ni vedel, kako so se pojavili, nihče jim ni vedeli imena, toda vedelo se je, da je pri njihovem nastanku imelo prste vmes ljudstvo magov. Stresla se je ob misli, da bi nekdo tako iznakazil živali, jih spremenil v nekaj brez lastnih misli, da so uničevale tisto, kar so prej ljubile. Toda telo je bilo težko še živo, rane so kazile njegov luskast oklep in pogled v njegove oči brez vek je razkril črnino za njimi, kot bi tam ležala le koža bitja.
Za njim je na tleh opazila sključeno postavo živo zelene barve in pogled na majhna krila ter rogove ji je razkril, da zre v demona. Videti je bil izmučen, utrujen, njegovo telo pa so prekrivale brazgotine, rane, podplutbe. Morda od tega boja, morda že od kdaj prej?
Skoraj se ji je že zasmilil, toda misel na to, da je demon, jo je razjezila.
Demoni ne ubijajo za preživetje. Demoni ubijajo za uničenje, za kri, za potešenje njihovih brezvestnih nagonov.
»Vstani, golazen,« je z gnusom v glasu rekla pegazinja in demon je utrujeno vstal. Preiskovala je njegove oči, toda v njih je namesto brezvestnih čustev zaznala utrujenost. Zmedeno ga je opazovala, kako je gledal od ene do druge, brez volje do tega, da bi se upiral.
»Kaj se je zgodilo tukaj?« je mirno rekla, še vedno nekoliko presenečena nad svojim glasom, ki mu je ukazovala sama, v mislih že iščoča odgovor na mnogo vprašanj, ki so se ji porajala v tistem trenutku.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Angaráto

Vprašanje je zaplavalo v demonova ušesa in iskal je odgovor, ki bi opisal vse dogodke, ni vedel kje bi začel in to ga je navdajalo z nekim občutkom negotovosti. Vedel je, da mora odgovoriti, a njegova usta so bila suha in njegova glava prepolna besed, ki jih je hotel izgovoriti. Poskušal je izdaviti nekaj besed iz sebe a na koncu raje obmolknil.
V njem je še vedno divjal vihar čustev, tokrat se je vanj mešal še strah pred postavami pred njim, bil je negotov, prestrašen in jezen sam nase, da ni znal niti odgovoriti na vprašanje. Zaprl je oči in vsa čustva v njem so se spremenila, čutil je kako ga njegova demonska plat zapušča. Čustva, ki jih je čutil so bila nevarno podobna tistim izpred nekaj let. V njegovih žilah je kri skorajda vrela in njegovo telo se je na dogodke odzivalo drugače, bolj živalsko. Kri njegovega deda je tlela v njem. Vedel je kaj se bo zgodilo in globoko v sebi je ponovno bil boj.Naj reši postavi pred njim ali naj preprosto zamiži in prepusti svoji demonski strani da prevlada.

Čustva so se širila po telesu kot vroč ogenj, rasla proti vrhu in se zaletela v glavi. Zavladal je kaos in Angaráto je bil ujet v sredini viharja, tokrat njegovih čustev, in vseh misli ter boja med njegovo demonsko krvjo in vestjo, ki naj je nebi imel. Premagal se je in v glavi mu je odmevala le ena misel, ki jo je vihar izbruhnil proti ustom: " Zapustita ta kraj. Prosim, pustita me na miru!!"

Prevzemal ga je strah, vendar ne pred postavama pred njim, temveč pred škodo, ki bi jima jo lahko povzročil, ko ga popolnoma prevzame žival v njem. Ob misli na posledice, ki jih je pustil prejšnjič, so njegove oči začele zalivati solze. Zadrževal jih je in požiral čustva, ki so vrela iz njega a ena solza je uspela prebiti zid, ki si ga je postavil. Stekla je po licu navzdol in padla na tla, ki so tlela po njim. Ko je solza zapustila lice je vihar ponehal. V Angaratu se je prižgal ogenj. Jeza, sovražtvo, vsa ta čustva v njem so se postavila zoper strahu in občutku ukleščenosti. Počutil se je ujetega pred postavami pred njim in ker njegova demonska plat ni znala ukrepati je na plan prišla stran njegovega deda. Živalska stran. Glavo je vzdignil navzgor in pogled usmeril proti vilinki.
"IZGINITA!!"
je zakričal s čimbolj prepričljivim glasom, dokler se je še zavedal samega sebe. Gledal je vilinko in upal, da se ona in konj s krili umakneta. Stal je tam v soju plamenov in opazoval premike postav pred njim.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Pozorno je sledila pogovoru, spremljala vsak zverin najmanjši trzljaj. Šele ko se je obrnil proti njima, je na njegovi glavi zagledala par, zaenkrat drobnih in neškodljivih, rogov. Posvetilo se ji je, poznala jih je, o njih slišala že mnogo zgodb in legend. Hladnokrvni morilci brez vesti – Demoni.
Toda bitje, ki je izmučeno komaj še trdno stalo na nogah, ni bilo strah vzbujajoče, brezsramno in ubijalsko. Deloval je tako zelo nebogljen, da bi v njej skoraj vzbudilo iskro sočutja, a ob pogledu na mrtvo žival in požgan gozd, je vse izginilo. Celo v njegovih očeh, v katerih so se odsevali manjši plameni, ni zaznala agresije ali sovraštva. Pogled je bil prazen, skoraj zmeden. To ji je meglilo um. Ni bil kot ostali Demoni, ni bile en izmed njih, ni bil njihov? Hm… pravzaprav nihče od njih ni resnično njihov…
Skušala se je pomiriti: 'Vse to je le hinavska krinka nedolžnosti, del njegovega ničvrednega načrta.' Plameni besa v njej so plamteli, se stopnjevali, ji prek žil pošiljali naval, kot razbeljeno jeklo vroče krvi. Neuravnovešen pulz, srd in nervoza so se prek njenega telesa razširili kot virus, jo skušali podjarmiti, prevzeti kontrolo nad njo. Nekajkrat je globoko vdihnila, nato pa je naelektreno ozračje presekal demonov kričeč glas. 'Zapustita ta kraj. Prosim, pustita me na miru!!' Prhnila je, z gorečim pogledom pa spremljala nepredvidljivega demona.
Solza. Opazila je solzo, drobno solzo, ki je zdrsnila prek demonovega razbrazdanega lica in končala v blatnih tleh, kjer je izginila. V njegovih očeh je pričakovala sram nad ne-demonskimi čustvi, ki jih je izpustil iz vajeti, a vse kar je videla je bil bes, silovit živalski bes. To je bilo tisto, o čemer so ji pripovedovali. To je Demon, ne pa tisto slabotno, nebogljeno bitjece poprej. Toda kaj se je spremenilo? Solza?
Še bi razglabljala, če je nebi presenetil, tišino raztrgal jasen glas. Presenečeno je stopila korak nazaj, nato pa se je nekaj v njej premaknilo. Čutila je vroče plamene, ki so plesali okoli njih, počasi uničevali gozd in zrak napolnjevali z ostrim vonjem in neznosno vročino. Zaprhala je in se začela počasnih, a odločnih korakov približevati Demonu. V gostem dimu je lahko opazila le njegovo silhueto in par oči. Skušala je to izkoristiti, se gibati čimbolj neopazno, tiho kakor senca. Napetost v zraku je bila skoraj otipljiva, plameni so se vztrajno širili prek gozda, požirali drevesa, zelenje spreminjali v prah, razjedali in kalili gozdni mir.
Bila mu je vse bližje, čutila silno naelektrenost, ki ga je obdajala, čutila agresijo, a to je ni ustavljalo. Navadno bi se raje umaknila v sence, opazovala od daleč, a tokrat jo je neka neznana sila gnala naprej, tih glas jo hrabril, spodbujal. Zeleno bitje je začela obkroževati v polkrogu, ga s kotičkom očesa nezaupljivo spremljala, naposled pa je, čeprav je v njej vse divjalo, navidez umirjeno, z ledeno hladnim glasom spregovorila:
»Imaš moč brezvestno klati, kje je zdaj ta tvoja moč sodrga strahopetna!«
Ton njenega glasu je zvenel izzivajoče, besno, trdno prepričano, ni pa se zavedala, kaj vse bi to lahko potegnilo s seboj. Bilo je totalno proti njenim načelom, sama bi bila za mir, a ves naval dogodkov, je tudi njo nekoliko iztiril, ji omamil um. Ali pa je bil kriv dušeč dim, ki se je dvigal visoko v zrak, plešoč, ustvarjajoč najrazličnejše oblike.
Ko je korakala tik ob njegovem telesu, je bila napeta vsaka mišica njenega telesa, pripravljena je bila na karkoli, nepričakovan napad ali bliskovito obrambo.
Razbeljeni plameni so se skoraj dotikali, božali njeno, od besa razbeljeno telo, iz trenutka v trenutek pa je vse bolj dvomila v svoja dejanja, čeprav njen obraz tega ni slikal, izražal je hlad, z oči pa ji je sijal bes.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Angaráto

Demona so prevzemala čustva od pre, njegova demonska plat ga je premagala, njegova kri je tlela. Zagledal je krilatega konja, ki je krožil okoli njega. To ga je navdajalo z besom. Stvor ga ni ubogal, torej bo trpel iste muke kot žival, ki jo je ubil malo nazaj. Vseeno mu je bilo, v njem se je odprla nova plat. Čustva v njem so ga pripeljala na rob in ne bo se pustil poriniti čezenj.
Jeza ga je popolnoma prevzela, bes v njem je polnil čisto vsak kotiček njega in plamen je naraščal. V njem se je odprla čist nova plat. Nov nivo. Začutil je gromozansko energijo, ki se je kar naenkrat prelila skozi njegovo telo. Plamen je dosegel njegove oči, ki so zažarele z močno oranžno svetlobo.
Žilice v očeh so popokale in občutil je ostro bolečino, ko se mu je zameglil pogled. Le ta se je kmalu spet zbistril in vse je videl v drugačni luči. Videl je kot plazilec, toploto posameznih živih bitij. Kot zmaj. Dlani so mu zagorele in plamen se je razširil do komolcev. Vzdignil jih je na višino bokov in prepustil, da je plamen potoval skozenj. Pozabil je na konja, ki mu ni predstavljal prevelike nevarnosti in se obrnil proti vilinki.
Sedaj se ni več skrivala v senci konja in svetloba plamenov jo je popolnoma razkrila. Ob pogledu nanjo se je v razbesnelem demonu nekaj premaknilo. Začutil je močno čustvo, kot še nikoli poprej, čutil je neko navezanost. Čustvo, ki ga nikoli poprej še ni čutil je preplavilo telo. Za nekaj kratkih trenutkov je Angaráto spet obvladal svoje telo.
Ni vedel zakaj se je to zgodilo, kako mu je to uspelo danes in ne že prejšnjič. Vedel je da jih mora posvariti, saj je plamen v njem še vedno tlel. Zavpil je na vilinko saj je le še v njej videl možnost in upanje, da ju reši!
"Odidita! Takoj! Ni več časa!"
Z njegovim glasom se je že mešal globok demonski glas, ki ga je poskušal držati nazaj. Zagledal je konja, ki se je postavil pred vilinko, da bi jo zaščitil in demon v njem se je ponovno razbesnel. Ogenj v njem ga je prevzel in odjedal iz njega energijo. Želel si ju je uničiti, prevzelo ga je sovražtvo, bil je razvran in želel je končati vse. Roke je združil pred sabo in prepustil plamenu, da je prešel vanj. Žile so se mu zasvetile in energija se je iz celega telesa razširila v središče, tako, da je porabil vsak konćek preostale energije. Zamižal je in za sekundo je na mestu ostal samo plamen v njegovih prsih. Nato pa je odprl oči, obrnil glavo v nebo, odprl usta in ob kriku, ki ga je sprostil iz ust se je sprostil tudi plamen ujet v njem.
Velika ognjena krogla se je razširila od demona navzven in žgala vse na svoji poti. Požgala je travo, razklala je skalo in uničila vse drevesa v radiju okoli demona. V nekaj sekundah je zgorelo celotno območje do nekako 25tih metrov okoli demona. Vse kar je ostalo je bil ožgan krater in demon, ki je stal na sredini razdejanja, ki ga je povrzočil. Nemočen je padel na kolena in s pogledom prečesaval območje. Iskal je konja in vilinko a ju ni našel. Zmeglilo se mu je pred očmi in padel je z obrazom naprej na ožgana tla. Tema ga je ponovno prevzela in po glavi se mu je podila misel:
"Kdo je ta vilinka in zakaj je tako posebna?"
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Nessa

Opazila je spremembo v demonovih očeh. Tisto, kar je v njih prej zrcalilo utrujenost, se je spremenilo v bes. V tisti znani bes demonov, v jezo do vsega svetega, v bes do vsega živega. V brezvestni vihar.
Spraševala se je, kam je izginila tista utrujenost, ki jo je maloprej zagledala v njem. Kam je izginil tisti pogled, zaradi katerega se je vprašala, če resnično zre v demona?
Za trenutek se je v njem spet zasvetila tista nedemonska plat in izgovoril je nekaj besed, preden ga so ga spet požrla brezvestna čustva.
»Zapustita ta kraj. Prosim, pustita me na miru!«
Ozrla se je k svoji rešiteljici, katere telo je bilo napeto kot struna. Bala se je, a hkrati je bila jezna, to je lahko videla v njenih očeh. S prhanjem je pospremila svoje nestrinjanje s tem, da bi ji demon ukazoval, njeno telo pa se je le še bolj napelo.
Nessa ni vedela, kaj naj naredi. Videla je že demona z vestjo, svetovala mu je, Kamen mu je podaril kamnito solzo, ga naredil za starešino … toda izginil je, izgubil se je v prostoru in času, tako kot ostale Starešine in ni ji bilo namenjeno, da bi ugotovila, kaj je v njem prebudilo sočutje, ki je bilo demonom tako neznano …
In kot naročena je po demonovem licu stekla solza ter kapnila na tlečo travo. Solza, ki jo je spet spomnila na edinega demona z vestjo, ki ga je kdaj poznala.
Kaj v njih prebudi vest? Jo le zatrejo zaradi prekletstva svojega ljudstva?
»IZGINITA!«
Krik jo je prebudil iz razmišljanja. Pegazinja se je postavila med njiju, krožeča okoli demona, izzivajoča njegovo jezo.
»Imaš moč brezvestno klati, kje je zdaj ta tvoja moč sodrga strahopetna!«
Otrpnila je, kajti znašla se je med dvema ognjema. Refleksno je z roko segla na hrbet, kjer je v podobnih situacijah vedno našla lok, toda prsti so zagrabili v prazno. Lok in puščice je pustila pred svetiščem … v mislih je zaklela, nato pa se osredotočila na edino orožje, ki ji je še ostalo. Na moč svojih misli.
Okoli sebe in svoje rešiteljice je pletla neviden ščit, v primeru, da bi demon nenadno napadel. Svojih oči ni spustila z njega in presenečeno je opazovala njegovo preobrazbo. Njegove oči so zažarele, njegovo telo se je svetilo od nekakšnega notranjega ognja. Plamen, ki je bil v njegovi notranjosti, je počasi prešel na njegove roke in se pričel vrtinčiti okoli njih. Za trenutek se je ustrašila, da bo napadel pegazinjo, toda obrnil se je k njej in uspela je ujeti plameneč pogled.
V trenutku, ko sta se njuna pogleda staknila, je zaznala spremembo. V njem je za trenutek spet prevladalo nekaj manj demonskega, čemur ni mogla najti imena in njegov glas, tokrat že na pol spremenjen je zopet spregovoril.
»Odidita! Takoj! Ni več časa!«
Za trenutek jo je premamila želja, da bi mu pogledala v misli, toda vedela je, da tega brez kamna ne more več. Prej je imela moč Sijočega kamna, zdaj pa le moč svojih misli in kljub temu, da je bila močna, ni bila dovolj močna, da bi lahko premagala obrambo njegovega notranjega boja.
Namesto tega je v smer proti pegazinji poslala sporočilo, upajoča, da ga bo prejela.
Ščitim naju …
Zaščita, ki jo je uspela splesti okoli sebe in pegazinje se je okrepila, toda to ji je pobralo precej moči in z zaprtimi očmi je padla na kolena in zastokala, ko je z njimi pritisnila na tlečo travo. Pogled je še enkrat dvignila k demonu, ki ga je zopet obsedel njegov notranji ogenj in oči so mu spet zažarele.
»Ne,« je šibko zašepetala, nato pa se sesedla na tla in upala, da bo njen ščit zdržal.
Demon je razširil roke in z mogočnim krikom iz sebe pognal ognjeni val, ki se je širil po gozdu in pred seboj rušil vse, kar mu je prišlo na pot.
V svojih mislih je začutila žgočo bolečino, ko se je ogenj boril proti ščitu, toda uspelo ji je zadržati plamene. Sunek jo je vseeno zadel in ponesel nekaj metrov naprej v gozd. Trdo je priletela na tla in zadnji pogled poslala k svoji rešiteljici, ki je k sreči stala na nogah, nato pa jo je zagrnila tema ter za nekaj časa utišala množico vprašanj, dvomov, strahov in čustev, ki so kričala v njej.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Stala je pred demonom, ga ostro prebadala s svarečim pogledom, za seboj pa zaznavala Nessino prisotnost. Njegov pogled nje ni videl, uperjen je bil v vilinko, ki je stala za njo. Upala je, da se ne poznata, v njenih očeh je bil namreč vse kar je kadarkoli slišala o demonih – poosebljeno zlo.
Ujela je miselno sporočilo 'Ščitim naju', prepoznala glas in v odgovor le prikimala. Vedela je, da se nekaj pripravlja, a ni vedela kaj pričakovati. Kot strela z jasnega jo je presenetil močan sunek, v varnem objemu ščita je skozi gost dim lahko opazovala uničujoč val energije. Požgalo je trave, razpolovilo trdne skale, celo mogočna drevesa so se vdala pod pritiskom, pokanje lesa, zvoki uničenja pa so odjeknili v neznano. Sama je zaznala le lahkoten veter in nepričakovan naval vročine, a je bilo to dovolj, da je v njej zasadilo strah. Strah pred to zverjo s tako smrtonosno močjo…
Stopila je korak nazaj, s pogledom prečesavala zadimljeno pokrajino in hkrati skušala umiriti ponorel utrip srca. Stresla je z glavo, jo nato spustila bližje tlom in pregledovala tla, v nosnici ji je silil rezek vonj, oči pa so se ji zaradi dima nekoliko zasolzile. Opazila je nerazločen obris in šele ko se je približala opazila, da gre za vilinko, katera je negibno ležala na tleh. Dregnila jo je s smrčkom, pričakujoč reakcijo, a je ostajala negibna. Pograbila jo je panika in v zanosu najprej pomislila na najslabše. Nežno jo je prijela za majico ob vratu in začela vleči prek mehkih travnatih tal na jasi. Dihala je le plitko, srce pa je dajalo vtis, kot da želi zapustiti varen objem prsnega koša. Zavedala se je nevarnosti, v katero se je spustila Nessa, da je rešila njo. Ob teh mislih se je počutila posebno, a hkrati jo je nekaj razjedalo. Preprosto vedela je, da si sama nikdar nebi odpustila, da bi se Nessi kaj zgodilo medtem ko se je žrtvovala za njo.
Na robu žarišča, kjer je bil dim nekoliko redkejši jo je spustila na tla, nekaj trenutkov pustila ležati na hrbtu. Opazovala jo je, negibno, bledih lic, nekoliko razprtih ustnic in trdno zatisnjenih oči.
»Daj, prebudi se..«
Je njen tih glad odjeknil v mrtvaško tišino pogorišča. Pravzaprav ni vedela kaj bi morala storiti. Vedno je bil ob njenem boku nekdo, nekdo ki je vedno vedel kaj je potrebno storiti, nekdo ki ji je pomagal, a s tem hkrati uničeval. Zdaj je ob sebi čutila le objem sivih meglic, ki so poplesovale v zraku. Bila je le ona in njene neurejene misli. Znova se je spustila k vilinki in jo dregnila, a odziva ni prejela, opazila pa je njen prsni koš, ki se je počasi dvigoval in spuščal. Odleglo ji je, a se je zavedala da še ni izven nevarnosti.
Ko si je nekoliko zbistrila misli je bila prva stvar, ki ji je prešinila glavo – Demon. Privzdignila je glavo, priprla oči in nezadovoljno prhnila. Težkih korakov se je podala v smer, kjer je tik pred tem stal krivec destrukcije. Ko ga je zagledala, ležečega na trebuhu, popolnoma izčrpanega, tako nebogljenega, se je sprva ustavila in pustila trenutku trajati. V glavi sta se bojevali dve resnici, izločiti je morala eno, a odločiti se ni znala. Demon, sprva tako nedolžen, hkrati naj bi bil kot predstavnik svoje rase krvi želen ubijalec. In to se je kasneje tudi izkazalo, ko je s sebe spustil uničujoč val, a zopet se je preveč naprezal in to ga je oslabilo.. če ne celo ubilo. Znakov življenja ni kazal, a pravzaprav Vihrëo to ni ganilo. ( ne gane jo, ne gane jo)
Obrnila se je in odkorakala proti Nessi. Nekje na sredini poti se je ustavila, pred očmi se ji je meglilo in komaj se je obdržala na nogah. Globoko je dihala, se skušala pomiriti, a hkrati vdihavala še večje količine zadušljivega dima...

_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Nessa

Odprla je oči in se počasi zavedala bolečine v svoji glavi. Nekaj trenutkov je samo ležala tam, v glavo ji je skozi prašen in zadimljen zrak svetilo sonce in jo zaslepljevalo, zato je morala veke znova in znova zapirati, dokler se ni prevalila na bok in se s tem izognila žarkom.
Zakašljala je in zastokala, ko je zvok v njeni glavi sprožil novo verigo bolečine. Z rokami se je oprla na tla in dvignila glavo ter se ozrla okoli sebe. Pogled na uničenje je v njene misli priklical spomin na tisto, kar se je zgodilo, preden je padla v nezavest.
Okoli nje so stala požgana debla dreves, nekaj metrov naprej pa se je začel krater, ki ga je eksplozija ustvarila. V njem ni bilo ničesar razen pepela in pa zemlje, s katere je sila odnesla vso zaščito. Proti njej je korakala pegazinja in Nesso je oblil val olajšanja. Bila je živa in navidez nepoškodovana. Za njo je na tleh v središču uničenja opazila zeleno postavo, zvito na tleh.
Z očmi je poiskala pegaznjin pogled in opazila, da nekaj ni bilo v redu. Bile so solzne od dima in vdihovala je zrak, njene noge so se tresle …
Dvignila se je na rokah in pod sabo poskušala skrčiti kolena, kar ji je po naprezanju tudi uspelo. Oprijela se je razgretega tlečega debla v bližini in zastokala, ko je na dlaneh začutila bolečino, toda lažje se je potegnila na noge ter ujela ravnotežje. Od spremembe položaja se ji je v glavi vrtelo in za nekaj trenutkov je zaprla oči, da je vrtoglavica v njeni glavi počasi ponehala, toda ostalo je razbijanje, ki se je s časom le še stopnjevalo. Vsaka misel jo je bolela kot igla, ki bi ji jo nekdo zaril skozi senca in jo počasi vrtel.
Pogled je znova dvignila k črni pegazinji in ji z roko pomignila, naj pride bližje, ven iz dušečega dima, ven iz centra uničenja.
Znova se ji je zvrtelo in naslonila se je na deblo ter zastokala, ko se je njena koža dotaknila tlečega lesa, nato pa znova zdrsnila na tla in se zvila v bolečinah, ki so razbijale v njeni glavi.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Čutila je, kako se je dim redčil, a vrtoglavica še vedno ni popustila. Rezek vonj ji je ostro silil v nosnici, ji meglil um, a se ni dala. Agresivno je s kopitom popraskala po tleh, jeza je prevladala nad strahom in neprepričanostjo, ali pa ji je celotna situacija odvzela zdrav razum? Na eni strani zadušljiva siva odeja, ki jo je prigovarjala naj odide, na drugi nekoltroliran srd, ki je kričal nasprotno. Dve nasprotujoči si misli sta se iskrili v njeni glavi, podlegla ni nobeni, uprla se ni nobeni.
Iz sive zavese je lahko razbrala le Demonovo silhueto, kar ji je onemogočalo napad. Če bi imela čas za premislek, se nikoli ne bi odločila za ofenzivo. Pravzaprav se še nikdar v življenju ni bojevala, vsaj ne v pravem pomenu besede. V glavi je zopet lahko razločno slišala bratov domač, globok glas: "Začeti je treba z malim. Tudi pri bojevanju. Tudi travna bilka, ko jo odtrgaš je neke vrste bitka..." Nebi vedela kje začeti, kako napasti. A v trenutku v njeni glavi ni bilo prostora z razsodnost, misli so divjale in jo begale. Z očmi je drsela prek dimnih leglic, ki so plesale v zraku in ustvarjale zanimive podobe. Želela je, da gredo proč. Osreodotočala se je nanje, oziroma na sključeno senco za njimi. Za seboj je začutila lahkotno sapico, ki je izpred njenih oči pregnala nekaj meglic, a usodnega napredka ni dosegla. Neznan občutek, ki je preveval njeno telo jo je le zmedel. Nežen veter je bil kot naročen... naključje ali nekaj popolnoma drugega, novega.. neznanega. Pogoltnila je suho kepo, ki jo je dušila v grlu, naposled pa stresla z glavo in opustila te misli v veri, da gre zgolj za naključje.
Za hip ji je pogled prek pustinje ušel proti Nessi. Na njenem obrazu je prebrala izmučenost, veki je komajda držala odprti, njuna pogleda pa sta srečala. Počasi in tresoče je dvignila šibko dlan, ter Vihrëi namignila, naj pride bliže. Sprva neodločno, nato pospešila korak in se znašla ob njenem boku, glavo pa spustila nižje. Slišala je njeno krotko, plitko dihanje, nato pa se je slednja naslonila ob nekoliko tleče deblo, izpod jezika pa ji je ušel krik. Nekako je vedela, da je izven nevarnosti. Le proč morata.
Ko je znova dvignila glavo, s pogledom preiskujoč okolico, demona ni opazila. Morda zaradi goste plasti dima, morda je odšel. Pravzaprav ji v danem trenutku ni bilo mar, želela je le mir in čas, da si umiri misli. 'Nismo se zadnjič videli...' si je zadala, naposled pa se s pogledom vrnila k vilinki.
"Pridi... pojdiva"
je nekoliko nesamozavestno dejala in jo s smrčkom dregnila ob ramo. Ni vedela kam iti, želela je stran. Kamorkoli. Počasi, a vztrajno se je njenega telesa počaščala utrujenost, pretegnila je razbolele ude, pogled pa uperila stran od totalne destrukcije. Zeleni griči, pokriti z mehko gozdnato odejo, v daljavi se nebeško modro nebo v horizontu zliva z mogočnim gorovjem. Blagi sončni žarki so božali njeno razbolelo telo, čutila je toploto, ki jo je vpijala njena dlaka in se ji prepuščala. Napol priprtih oči se je skušala sprostiti, a njeni čuti so bili še vedno napeti, ušesa usmerjena nazaj, ostajala oprezna za vsak najmanjši trzljaj v Demonovi smeri.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Angaráto

Demona je prevzemala tema, njegova vest se je bojevala z temo, ki ga je prevzemala. Nezavesten je ležal na tleh in v sanjah so ga preganjale podobe konja in ženske, ki ju je ubil. Vsaj tako je mislil.
Bežal je pred duhovi, ki so ga preganjali in bilo ga je sram. Želel si je samo izginiti, zbežati pred sanjami in duhovi ter vestjo, ki ga je pekla. Pred njim je bil izhod, ki ga je kar vlekel stran, vendar je vedel kaj bo postal če se prepusti svojim koreninam. Postal bi brezsmiseln stvor, zver, ki bi pobijala brez pomisleka, vse na svoji poti do cilja. Postal bi vse kar je sovražil in prekršil vsa prepričanja ter besede učiteljev izrečene v veri, da morda pa le ne postane tak kot ostali. Postal bi svoj oče.
Misli so ga odplavljale in ga vlekle v ta prepad, ki mu je po eni strani nudil odrešitev po drugi pa ga pogubljale z vsakim korakom, ki ga je naredil v mislih proti svobodi. Naenkrat pa so sicer nemi duhovi pričeli spoščati zvoke. Slišal je kako hropejo, kot bi jih dušil gost dim, ki jih obdaja, ko lebdijo okoli njega. Nato je zaslišal krik, ki se je zaril v njegovo podzavest kot kopje v mehko zemljo.

Duhove je potegnilo stran, prepad za njim se je zaprl in Angaráto je odprl oči ter globoko vdihnil. Vendar je namesto svežega nočnega zraka, ki ga je pričakoval v usta potegnil samo dim in saje. Njegova pljuča so zagrabili krči in težilo ga je h kašlju. Pridušil se je, da nebi pritegnil pozornosti konjskega stvora nekaj metrov pred njim in se izkašljal. Upal je, da ga ni slišala in po odzivu sodeč, ga res ni.
Ni ga bilo strah boja, pravzaprav ni vedel kaj zares se dogaja v njegovi glavi. Skozi gost dim je videl le obris konjske postave, vendar se je po njenem obnašanju videlo, da tudi vilinka še živi. Odleglo mu je, vedel je da ju ni ubil v svojem izbruhu. Do tistega trenutka mu ni bilo mar za nič drugega. Nato pa je začutil bolečine.
Rana v boku ga je peklensko pekla in po celotnem telesu ga je ščemelo, kot bi se njegove žile obnavljale. Bolelo ga je kot bi eksplodiral on sam ne pa vse okoli njega. Bil je popolnoma izmozgan, v sebi ni čutil niti trohice ognja več in pravzaprav je bil preveč utrujen da bi se obremenjeval še s tem. Obrnil se je na trebuh, se uprl na podlahti in se počasi odvlekel stran od središča pogorišča, proti robu kraterja. Žerjavica in tleče vejice so ga pekle po vsem telesu, ko se je plazil čeznje a mu ni bilo preveč važno.

Ko se je privlekel na rob kraterja se je vrgel nazaj na hrbet in globoko zahlastal za zrakom, ki je bil že malo manj nasičen z dimom in kisik je napolnil njegova pljuča in glavo, pri čemer se mu je zvrtelo. Iskrice so plesale svoj nor ples, ko se se dvigale iz tlečih tal in podrtih dreves in zdele so se mu tako popolne. Opazoval jih je, kako so se ločile iz goreče podlage in se vzdignile v zrak kjer so ugasnile v vlažnem, mrzlem nočnem zraku. In z vsako iskrico, ki je ugasnila je postajal bolj utrujen.
Oči so se mu avtomatično zaprle in bolečina, tako fizična kot psihična so ga uspavale. Zajela ga je tema in misli ga tokrat niso več preganjale.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Nessa

Olajšano je opazila, kako se ji je pegazinjino telo skozi meglice počasi, z negotovim korakom približevalo. Olajšano se je nasmehnila, nato pa ponovno zaprla oči in poskušala zbrati svoje misli, ki so se vrtinčile v njeni glavi. Bolečina ji je preprečila, da bi jih lahko zbrala in povezala v celoto, namesto tega so se po njeni glavi podili davni spomini in podobe, za katere je že mislila, da jih je pozabila.
… svetišče … sreča … ujetost … naivnost … Luna … demoni z vestjo … ogenj … eksplozija … bolečina … pegazinja … spet bolečina … naivnost, prekleta naivnost … neznani obrazi … misli bolijo, preveč bolijo …
»Pridi... pojdiva,« jo je glas prebudil iz vrtinca omotice in na svoji rami je začutila mehak smrček in toplo sapo. Odprla je oči in pred njo je bila pegazinja, katere zaskrbljene oči so jo pozorno spremljale. Z tresočo se roko je omotično segla proti njenemu vratu ter se oprla nanjo, upajoča, da ima več ravnotežja od nje same.
Zastokala je od ponovnega napada bolečine, ki je stresel njeno zavest in zakopala svoj obraz v gosto črno grivo. Ramena so se ji zatresla, nato pa je, opirajoča se na močan vrat, poskušala narediti nekaj korakov naprej.
»Spraviva se od tukaj,« je šibko zašepetala in glavo obrnila proti uničenju. Zelena postava je izginila, v njej pa se je porodil nov val vprašanj, ki je zopet sprožil napad bolečine.
»Samo stran moram,« je še rekla, ko se ji je temnilo pred očmi in se osredotočila nazaj na hojo. Črno telo jo je podpiralo in počasi sta tonili v zelene globine, stran od kadečega se kroga uničenja.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Od napora in bolečine tresoča se dlan je segla proti njej, nato pa je na vratu začutila močan prijem, ko seje vilinka šibko dvignila s tal. Sprva je tudi njo nekoliko zaneslo, a se je obdržala na nogah. Dosegel jo je tih šepet, odobravajoče je prikimala in odpravili sta se prek živahno zelenih poljan. Na plečih je čutila čvrst prijem toplih rok, vesela je bila da pomaga. Občutek, tako neznan in lep hkrati. Ustnici bi ji razpoegnil v širok smehljaj, če nebi bilo njeno telo popolnoma izmučeno. Čutni sončni žarki so greli njeno, od adrenalina še vedno razgreto telo, a ji je toplota prijala, čeprav je postajala iz trenutka v trenutek bolj zaspana. Klecnila bi na tla, a jo je pokonci držal strah, zavest da je Demon lahko še nekje v bljižini. Še vedno sta preveč izpostavljeni, da bi se utegnili ustavljati. Ušesi sta skrbno poslušali dogajanje za njunimi nogami, medtem ko je spremljala hod vilinkinih nog. Nekaj časa je skušala uloviti njen ritem, nato pa je pospešila korak, čutila da Nessa stežka sledi, a preprosto ni bilo časa. Ni bilo časa za počitek, čutila je mravljince v nogah, pogled je bil trdno uprt v daljavo, veke pa so se zdele težje od svinca. Zavedala se je, da dolgo ne bo zdržala, želelea je le da gresta stran. Ni vedela kam gresta, pot ji je bila neznana, a je bila varna. Kjer je gozd, tam je varnost.
Ozrla se je nazaj, kjer je vladal krog uničenja, drevesa so bila požgana, skalovje razklano, zrak pa nasičen s toksičnimi dimom. Šele zdaj se je zavedla kako daleč sta že prišli in globoko vdihnila. Skozi nozdrvi je svež zrak napolnil njena pljuča in bila je hvaležna za nekaj, prej tako samoumevnega. Nedaleč stran je zagledala rob gozda, noge pa so jo kar same ponesle k gosto nasajenimi debli dreves.
'Če bi nama Demon želel slediti... mu bo žal.'zadnje besede si je rekla, da bi se vsaj malo opogumila, čeprav je bila v danem trenutku popolnoma izmučena in nemočna.
Za nekaj trenutkov je popolnoma pozabila na vilinko in se v lahkotnem drncu pognala proti drevesom. Občutek je imela, da so njene noge popolnoma mlahave in se bo vsak čas spotaknila obnje, a so jo vseeno varno pripeljale do enega izmed dreves ob robu. Sesedla se je na mehka, z mahom pokrita tla, zadovoljno vdihnila gozdni zrak z vonjem p ovlagi in trhlem lesu. Mišice so se počasi sproščale, glava ji je počasi padla na prednji nogi, oči so se zaprle, a je ostala čuječa za okolico. Še vedno je v njej tlel občutek, da je Demon lahko nedaleč stran, če je sploh še živ...
Okolica je zdrsnila v 'Nepomembno'..Z mislimi je kmalu odšla v svoj svet. Svet kjer je ona postavljala pravila, kjer ni bilo omejitev in preprek, kjer je bila gravitacija zanemarljiva, kjer je bil ob njej brat... kjer je vedela kaj čuti, kjer ni nikdar podvomila v verodostojnost bratovih zgodb. Svet samo njen.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli