Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Nessa

Manjši pas mogočne reke Vidas se široko izliva v večji tolmun. Včasih živahna zelena trava, zdaj pokrita z debelo plastjo, angelsko belega snega. Včasih igriva gladina jezera, zdaj speča v hladnem objemu trdnega ledu. Ledeno hladni sunki vetra vijejo nad pokrajino in stegujejo svoje morilske kremplje. Osamljeni hudourniki in nekaj trdoživih iglavcev molijo visoko v zrak, sicer pa je pokrajina zravnana s tlemi.
Belina, neomadeževana, kristalno čista, vaju bode v oči, hlad pa skuša ohladiti še tako vročekrvno dušo.

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Prispel je, zadovoljen zaradi svojega pravkajšnjega odkritja. Stopal je po mehkem snegu, napredujoč proti zaledeneli gladini reke Vidas. Torej sem le prispel še pred mojo nasprotnico, je zadovoljno ugotavljal. In dobro bi bilo, če bi se zadeva čimprej končala ... nevemkakšne hude bitke si kljub vsemu ne želim. A vedel je, da ga neglede na misli izredno mika preizkusiti svojo moč v bolj ... ekstremnih okoliščinah.
Kmalu je prispel do ledenih tal, čemerno ugotavljajoč, da se kljub imunosti na mraz spolzkosti ne bo zmogel kar tako rešiti. Paziti bom moral na svoj korak, je mislil, pazljivo napredujoč vzdolž rečnega rokava. Presneto, kakšne ideje imajo organizatorji ... Tako mu je nekako uspelo prispeti do drugega konca, še vedno stoječ na ledeni podlagi pa je previdno sédel, da bi se malce sprostil pred bojem.
Sonce se je počasi pomikalo proti zahodu, a je še vedno odlično osvetljevalo Ryannovo okolico, njegovi žarki pa so se vedro odbijali od snega in ledu. Resnično miren kraj, je že nekoliko bolj umirjeno premišljeval. Naj to izkoristim, dokler tišina in lepota še izstopata.
Zaprl je oči, prepuščajoč se prijetnemu hladu okoliša. Da, to ti je življenje. je umirjeno premišljeval, ko je poskušal najti različne vire hladu okoli sebe. Bilo je, kot bi ga obdajale neštete niti hladu - potujoč sem ter tja in prepletajoč se v skoraj nerazpoznavno obliko. A vsaka nit je imela svojo prepoznavno značilnost ... kot nekakšen različen odtenek modre.
Počasi je začutil, kako imajo različen izvor - ena je prihajala iz snega, spet druga iz rečne gladine, tretje pa so preplavljale ozračje okoli njega, ki je hladilo okolico ves ta čas.
Nekaj časa se je tako prepuščal prijetnosti njegovega okoliša, tedaj pa se je spomnil, od intenzivnosti doživljanja nove zamisli odpirajoč svoje oči. Sneg ... ko je zagorel zaradi mojega klica, se je pričel topiti ... jemal sem mu ves hlad. Odločil je, da bo to moral raziskati. Že, hlad izhaja iz narave, ki ga ustvari. A svojih sanj ni pozabil. Tam je bil hlad on sam.
Vstal je, pripravljajoč se na prihod nasprotnice. Se bom že pozneje ukvarjal s tem, si je mislil. Četudi je misel zanimiva in morda sanj nebi smel jemati tako dobesedno, je vsekakor vredno poskusiti. Sedaj pa ... s pogledom je oplazil svoj meč. "Ti si mi ta trenutek mnogo bolj tuj kot ta ... magija, ki sem jo odkril."
Povlekel je lesketajoče se rezilo iz tula, ki ga je še v Mestu zataknil za svoj lovski pas, in se zazrl v popolno, gladko kovino. "Bomo videli, kako mi boš služil v boju," si je tiho rekel, za poskus pa zamahnil skozi zrak. Opazil je, da zadeva sploh ni tako težka. Osnoven udarec je očitno mala malica, se je veselil. A za mojstra se težko okličem ... samo upam lahko, da Padme ni dosti bolj vešča v mečevanju od mene.
Tedaj pa je dvignil pogled - njegova nasprotnica se mu je približevala.

[Sedaj kot razumem napiševa, kako sva prispela, potem pa Ryann začne boj ... v glavnem vso srečo, Padme! ^^]
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Padme

Drevesa so postajala redkejša in izza oblaka je na zemeljsko oblo posvetila luna, ki je odkrila osupljivo okolico. Drevesa so bila pokrita s snegom in iz iglic na smrekah so visele majhne ledene sveče, ki so lomile svetlobo kot dragulji ter tiho žvenketale ob vsaki sapici, ki je zapihala skozi gozd. Tam kjer so se ob toplejšem času leta bohotile bele pene Vidasovih brzic in se lomile ob skalah, ki so tu in tam gledale iz vode, je sedaj kraljevala gladka, prozorna površina, ki se je v mesečini skrivnostno svetlikala in dajala prostoru pridih nekakšne sanjave mističnosti, neresničnosti...

Takrat pa je na drugem koncu v svetlobi bledega meseca videla temno silhueto. Torej me že pričakuje... Razjahala je Fanuca in mu nežno zašepetala "Naprej ne moreš... vendar ne boj se dragi prijatelj, v srcu si vedno z menoj!" Obrnila se je stran in zadržala solze. Zdaj ni čas za mehkužnost...
Bele snežinke so gosto naletavale in na ledeni rečni površini se je naredila tanka puhasta odeja. Padme je pazljivo stopila na zmrznjeno reko. Neprijeten občutek, ki ga je dobila vedno kadar se je morala soočiti z vodo je odgnala in se prisilila da je mislila na druge stvari. Pa vendar se ji je vsiljivo vračal v zavest. Ko je stopala po gladki podlagi se je spomnila, kako je tisto noč, ki jo je preživela na gusarskem otoku, tekla po gozdu proti mestu, kjer jo je čakal AK. Nobena trava se ni ukrivila pod njenimi nogami..Prav tako je sedaj komaj čutila mehke snežinke, ki so jo božale po golih stopalih, kaj šele trde ledene podlage. Za njo na ledu ni ostala niti ena sled.

Približala se je fantu, ki je ponosno stal na drugem bregu zmrznjene reke. Videla je, da v rokah drži meč in s kislim nasmehom na obrazu je pomislila kako malo sama ve o mečevanju. Če bi se pripravljala na turnir, bi mogoče lahko zadala kakšen boleč udarec, tako pa je samo za silo znala držati to hladno orožje v rokah, vendar bila je prepričana, da je to dovolj, da se bo lahko pred nasprotnikom vsaj branila.

Začutila je kako je izčrpana in v želodcu ji je zakrulilo. Vedela je, da potrebuje počitek preden se bo lahko sploh podala v spopad, ki se je neizogibno bližal. Izza pasu je vzela zmučkano gusarsko srajco v kateri je imela še vedno zavitih nekaj kosov divjačine in stopila k Ryannu. Začutila je kako ji je mraz zarezal skozi kožo vse tja do kosti in koža se ji je naježila. "Pozdravljen spet." je rekla in se nasmehnila. Stisnila je zobe in iztegnila k njemu roko v kateri je držala omot iz katerega je še prej vzela kos mesa. "Sicer ne vem, če si danes že kaj pojedel, pa vendar nočem, da bi se ti jutri od lakote bledlo." V naročje mu je potisnila zamazano srajco v kateri je bil zavit še zadnji kos mesa. "Ni bogve kaj, najhujšo lakoto bo pa vseeno pregnalo." Obrnila se je ne da bi počakala na odgovor in odšla proti drevesom, kjer je še vedno stal njen konj. Bila je hvaležna da je bil ob njej v teh trenutkih, ko so jo preplavljali dvomi in ji je strah polnil srce. Ko se je zleknila pod drevo in se naslonila na močno, toplo telo, je pomislila kaj je ravnokar storila Ali naj bi ga pustila stradati?Vsekakor bi bilo ugodneje zame, če bi bil lačen... Kaj vendar razmišljam, pa nisem nek brezvesten demon, da bi mi bilo mar samo zase.. Pojedla je pol mesa, ki je bilo gumjasto in nič kaj preveč okusno, vendar je vseeno ublažilo tisto kljuvajočo lakoto, da je lahko udobneje zaspala. Na svojih licih je čutila Fanucovo sapo, ki ji je grela premrzel obraz in čeprav fantu ni zaupala je vedela, da jo bo njen zvesti žrebec posvaril pred kakršnokoli pretečo nevarnostjo. Tako je brezskrbno zaspala z prijetno mislijo, da je nahranila lačnega človeka, pa čeprav se bo mogoče izkazalo, da je njen smrtni sovražnik.

((Ryann hvala in tudi tebi veliko sreče Smile

))
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Dekle se mu je približalo, nakar je izza pasu privleklo nekakšno srajico, v kateri je bilo nekaj očitno zavito. "Pozdravljen, spet." ga je na kratko ogovorila, poklanjajoč mu nasmeh. Ryann je opazil, kako se trese od mrazú. V takem stanju mi je težko nasprotnica, je z mešanico razočaranosti in zadovoljstva ugotavljal. Tedaj pa je odvila nenavaden omot, iz njega pa vzela kos mesá. Ryann je popolnoma pozabil na lakoto, kateri niti njegova magija ni mogla biti kos.
Kislo se je nasmehnil, nato pa opazil, da je Padme iztegnila roko s preostankom mesa. "Sicer ne vem, če si danes že kaj pojedel, pa vendar nočem, da bi se ti jutri od lakote bledlo." je pojasnila, Ryannov nasmeh spreminjajoč v umirjenega, zadovoljnega. "Ni bogve kaj, najhujšo lakoto bo pa vseeno pregnalo."
Ryann je pritrdujoče prikimal, nakar je iz omota vzel nekaj ponujenega mesa. "Hvala," je preprosto odgovoril, a Padme se je že obrnila in odšla nazaj v objem gozdú, kjer jo je pričakoval njen frizijec.

Nekaj časa je Ryann prazno zrl v prejeto meso. Misel, da bi boj začela šele jutri, se mu je zdela tako vabljiva; pa vendar nanjo doslej sploh ni pomislil. Pa naj bo, si je z nasmehom na obrazu mislil. Tudi meni bo nekaj spanca in tole meso prišlo še kako prav.
Stopil je z ledu in sédel na sneg, nakar je zagrizel v pusto meso. Bolje kot nič, si je prigovarjal. Samo da me ne bo nadlegovalo presneto kruljenje v želodcu. Mesa čez nekaj trenutkov že ni bilo več, Ryann pa se je udobno zleknil na hladno, mehko podlago. Jutri navsezgodaj ... si je nekoliko neučakano prigovarjal. ... Jutri se prične.

***

Zbodlo ga je skozi zaprte veke - močna svetloba.
Zamežikal je, presenečen - nešteti sončni žarki so se odbijali od snežene okolice, ki navidez ni imela konca. Sedel je in stresel z glavo, iščoč razlago njegovi lokaciji. A; saj res. Turnir. Poln energije, pričakovanj in želje po spopadu je vstal, pozdravljajoč nov dan. Vse je na mestu, je premišljeval. Razen mojega meča.
Oziral se je naokoli, tedaj pa opazil, da je zaspal z rezilom ob boku. V mislih na spopad s Padme, hrano in spanec sem popolnoma pozabil na svoje orožje, je nekoliko osramočen premišljeval, ko je bleščeč meč vlekel iz snega. Tako ... sedaj manjka še Padme, si je mislil, pogledujoč naokoli v iskanju svoje nasprotnice.
Ko je s pogledom dosegel drevesa je videl, da njen konj še spi, Padme same pa ni razločil. Verjamem, da se bo pojavila takoj, ko lahko; večina si nas želi spopade čimprej odpraviti ... četudi nekateri nismo vešči v mečevanju. Ta misel ga je spomnila - kaj, ko bi se malce ogrel pred samim spopadom?
Zajel je zrak, nato pa glasno izdihnil, pripravljajoč se na piljenje svojih mečevalskih 'spretnosti'. Pa pojdimo! - in že je skozi zrak švistnil prvi zamah.
Vihteč meč v svoji desnici je poskušal različne reči. Poševni zamah, s katerim se je najprej seznanil, ni bil nič težkega. Tako je poskusil zamahniti od zgoraj navzdol - močan švist in manjši pok, ko je s konico udaril po tleh, sta Ryannu dala misliti. Ta udarec je zamuden ... je močan in hiter, ko je v teku, a za pripravo in povratek v osnovni položaj niti najmanj ni pripraven ... bom videl, kako mi bo koristil v dejanskem boju. Iz tega položaja je svoje rezilo usmeril navzgor.
Kopica snežink se je razkropila po ozračju, ko se je Ryannov meč zopet dvignil v zrak. Za trenutek se je zalesketal v soju sonca, nato pa ga je Ryannova čedalje spretnejša roka obrnila in ga zopet usmerila poševno navzdol.
Nekoliko zadihan je odločil za krajši premor. No ja, dobil sem občutek za različne smeri, ki so mi na voljo, je izpostavljal pozitivno. Pa tudi prehod med njimi mi je sedaj bolj jasen ... vsaj ne bom popolna ničla, ko se bosta rezili srečali.
Takoj, ko mu je tiste nekaj bolečine v pljučah izginilo le malo, je nadaljeval. Ponavljal je z osnovno vajo prehoda med različnimi udarci, neuspešno predstavljajoč si, kako bi vse skupaj izgledalo v dejanskem boju. To je največja odvrnitev od veseljaškega počutja, je nergal v mislih. A kljub temu se po najboljših močeh lahko pripravim - vsaj malo zagotovo.
Zopet se je ustavil, nekoliko boljše volje. Več se v teh nekaj trenutkih, ko Padme še ni tu, gotovo ne moram naučiti. si je prigovarjal, da bi ne obžaloval svoje odločitve o premoru. Torej mi preostane le še čakanje, se je odločil, pogled pa usmeril nazaj proti gozdu.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Padme

Nekaj jo je predramilo iz globokega sna. Odprla je oči in se zazrla v veje drevesa, pod katerim je ležala, zavite v mehko snežno odejo. Nekje v daljavi je žolna neusmiljeno tolkla po lubju, da bi izpod njega izbezala še tistih par žuželk, ki so se pogumno upirale strupenemu mrazu. Presneta žolna...lahko bi me pustila še malo spati. Trudoma se je dvignila v sedeči položaj in se razgledala po okolici. Mističnost, ki jo je pokrajni navdahnila mesečina je izginila in pred njo je ležal le pust zimski svet, ki je dajal videz, da tukaj ni nobenega življenja. Če bi lahko pogledala pod zmrznjeno gladino reke bi videla, da tam kljub hladni vodi mrgoli živih bitij in tudi v zavetju drevesnih debel in krošenj so prav tako prebivale ptice, ki pa jim je mrzlo vreme pobralo vso voljo do petja ali čebljanja. Še enakomerno udarjanje žolne je delovalo kot nekaj neživega. Potem pa je začutila enakomerno dihanje svojega zvestega sopotnika, ki je ležal za njenim hrbtom in preplavil jo je občutek olajšanja, da v tem krutem belem svetu le ni čisto sama. Pobožala ga je po mehki dlaki Če me ne bi pomoči grel, bi po vsej verjetnosti zmrznila... Odprl je oči in nežno prhnil, potem pa nagnil glavo in jo položil nazaj na mrzla tla. Oh ti moj lenuh je razmišljala, ko ji je nasmeh zaigral na obrazu. Tiho je vstala in pretegnila svoje otrdele ude.
Na vzhodu je nebo že modro sijalo vendar sonce s svojo nežno toploto še ni doseglo tega dela sveta. Zazrla se je na drugo stran rečnega rokava, kjer je bila včeraj pustila Ryanna in videla da še vedno spi. Vsaj upala je da spi..Kaj če je zmrznil?..In potem...celo življenje si bom očitala, da sem ga pustila kar ležati tam.. Zgrabila jo je panika in kot bi ji srce stisnila mrzla roka se ji je čuden strah zaplal po krvi. Brez premišljevanja se je odpravila proti mestu, kjer je mirno spal njen nasprotnik.

Premikala se je počasi in neslišno. Mraz jo je rezal v kosti zato Mislim da lahko tvegam malo toplote je ogrela svoje notranje organe, kosti, mišice in tkiva, vse do meje njene kože, kjer je s trudom ustavila ta vročinski val in ga zajezila. Ni hotela, da bi se led pod njenimi nogami naenkrat stopil in bi čofnila v reko. Streslo jo je ob misli na to, vendar je še vedno stopala proti mlademu bojevniku. Ko je prišla dovolj blizu, je z olajšanjem opazila, da se mu prsni koš počasi dviguje in spušča. Takrat jo je prešinilo Le kako se bom zmožna boriti s tem človekom, če me že ob misli, da bi lahko umrl, ker mu nisem pomagala spreleti srh... Obrnila se je in stekla na drugo stran...globoko v gozd. Ko se je ustavila ob debelem deblu in se naslonila nanj, da se je iz najvišjih vej nanjo vsul sneg, so se ji misli zbistrile. Takšna je torej moja odločitev. Nikoli ne bom nikogar prikrajšala za njegovo življenje, če ne bo moje lastno življenje tako ogroženo, da bo to edini izhod.. S takšno ohrabrujočo mislijo, ki je zadovoljila njene čute, je izza pasu potegnila meč in nekajkrat sunkovito zamahnila skozi zrak. Čutila je kako se ročaj imenitno prilega v njeno roko in skozi njo se je začela prelivati neka druga sila. Sila, ki jo je gnala, da se je prijavila na turnir, sila, ki se je prebudila v njej vedno kadar je pomislila na očetovega morilca Vrag ga vzami! To je bilo novo spoznanje...v sebi je našla bojevnico. Izraz na njenem obrazu je izžareval samozavest in ponos, njene oči so se skrivnostno svetlikala in ustnice je stisnila v tanko črto.
Na levi roki je izprožila prst in ta je takoj zagorel. Meč je obrnila z rezilom navzdol in se s plamenom dotaknila ostrega roba. Vso toploto, ki jo je premogla je skoncentrirala v ta mali ogenjček in ga pomikala navzgor in navzdol po rezilu, dokler se železo ni rdeče razžarelo. Od presenečenja, da ji je to uspelo je spustila meč na snežna tla. Rezilo je zasikalo in iz njega se je močno pokadilo pod jim pa je namesto snega ostala le blatna brozga. Ko se je meč ohladil, ga je pobrala in potipala rezilo. K sreči ni otopel in je bil oster kot takrat, ko ga je kupila. Na ustih ji je zaigral nasmešek. Tako torej...moj ogenj je lahko tudi močnejši. pa čeprav samo majhen plamen

Naenkrat je opazila, da sonce že meče svoje žarke na vrhove dreves in skozi snežinke, ki svetlikajoč razpršijo svetlobo na vse konce. Ryann me verjetno že pričakuje je pomislila s tesnobo v prsih. Torej, da opravim to, zaradi česar sem prišla!Obrnila se je na peti in zakorakala proti reki. Ob robu gozda se je ustavila in oči so ji obstale na nasprotniku. Videla je kako spretno zamahuje z mečem in čeprav je bil krepak mlad fant, je pregnala vse dvome, da mu mogoče ne bo kos in se mu s ponosnim korakom približala. Videla je, da jo je opazil. Nima smisla več odlašati je pomislila in stopila do njega. "Dobro jutro!" je rekla in mu ponudila roko. Upala je, da se bo odzval in ji stresel dlan v znamenje poštenega boja. Ni hotela, da se spoprimeta kot sovražnika, ampak kot dostojna nasprotnika.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Padme mu je nemudoma padla v oči - skorajda neslišno, pa vendar s ponosnim korakom, je hodila čez sneženo odejo. Globoko je vdihnil prijeten, hladen zrak, pripravljajoč se na trenutke spopada. Zmagati na Turnirju bi bilo lepo, si je mislil. A najvažnejše sedaj je, da preizkusim svoje zmožnosti v spopadu ... za to pa je Turnir idealen.
Njegova nasprotnica je med tem že prispela, ponujajoč mu roko. "Dobro jutro," je dejala, prevevajoč svoj glas s ponosom, odločnostjo, močjo. Ryann je čutil, da te občutki niso narejeni. Pripravljena je. Ta ugotovitev ga je obdajala z živčnimi mislimi, a slednje je naposled odvrnil. Pristopil je, da bi ji pozdrav vrnil: "Dobro jutro tudi tebi," je rekel, sprejemajoč njeno roko. "Predvidevam, da si se uspela vsaj malo naspati? ... Kakorkoli že; opraviva s tem."
Spustil je njeno roko, se nekoliko odmaknil, na obrazu pa se mu je pojavil nasmeh, katerega je še sam težko razumel. "Mnogo sreče v boju, Padme." je naposled dodal, nakar se je obrnil in odkorakal prek rečnega rokava.
Vsak korak posebej ga je spominjal na to, kako nenavadne ideje ima vodstvo Turnirja. Komaj mi uspeva hoditi po temu; kaj bo šele takrat, ko se bo tu vnela bojna naglica? Teh misli je v vsak korak vlagal neko mero previdnosti, saj mu fenomen spodrsljaja nikakor nebi prinašal častí.
Ko je prečkal osrčje rečnega rokava in se je pričel bližati drugemu robu, se je ustavil. To je to ... Globoko je vdihnil, nato pa se zagledal v svoj meč, ki je negibno počival v usnjeni nožnici. ... Sedaj gre zares ... je pomislil, preden je z desnico urno pograbil ročaj in potegnil svoje orožje na plan. ... Pa poglejmo, kako mi koristiš proti pravemu nasprotniku.
Obrnil se je, zopet videč svojo nasprotnico - tudi sama je že stala na spolzkemu ledu, nekaj metrov stran od njega. Sonce je napajalo okolico s svojimi močnimi žarki, ki so se od snega in ledu odbijali v nepopisni igrivosti. Neskončna praznina, ki ju je obdajala, je le še poudarjala pomembnost njiju samih. To je njun boj, njun čas, da se dokažeta. Zatorej ne bosta odlašala.

Bojno vzdušje je v trenutku zapolnilo ozračje, kajti Ryann se je pognal proti svoji nasprotnici. Kot eksplozija se je vse hitreje širilo po celotnem rečnem rokavu, napajajoč zrak z adrenalinom. Ryannovi koraki so skorajda spominjali na tek, vendar je zaradi pazljivosti slednje upočasnil. Če spodrsnem sedaj, me to lahko stane celotne bitke in odnesel ne bom nobenega posebnega znanja.
V oči ga je bodla močna svetloba - kot bi ga narava sama želela zaslepiti in mu onemogočiti normalen boj. Pazljivost je ključen delež za vse, ki se tu želé boriti, je spoznaval vse bolj.
Padme se je nevarno približeval s svojim orožjem, ki ga je med napredovanjem po ledu pripravljal za otvoritveni udarec. Previdno, da nebi izgubil ravnotežja, je desnico pomaknil preko trupa, kot bi se z njo želel objeti; meč pa s svojo konico pustil kazáti nazaj. Da malce ... presekam tole nervoznost.
Vse se je v njegovi glavi odvijalo tako počasi. Vsak trenutek ga je preplavilo misli, ki jim ni števila - od dvomov, prek sle po zmagi, do zdrave presoje. V mečevanju sem nov, mu je kar naprej odzvanjalo v glavi. Pa saj si vadil! se mu je misel vračala. Da, ampak prakse nimam ... prav tako je bila moja vadba do sedaj izredno kratka. Še srečo imam, če mi ta udarec sploh uspe tako, kot si ga želim.
Ta misel je bila najbolj boleča. Ali mu katerikoli podvig sploh lahko uspe? Poleg tega je ves ta led dokaj moteč ... Ne! Tu ni vse samo v vaji in spretnosti - mnogo boja lahko odločita tudi iznajdljivost in dobra presója. A najprej mora biti boj v teku ... Torej-
Ryannova desnica je izprožila močan udarec, ki ga je ves ta čas držal v pripravljenosti - od Padme je bil oddaljen le še dober meter.
Svoj udarec vzdržujoč v teku, je lahno poskušal zdrseti naprej proti nasprotnici. Tako je nameraval podkrepiti silo udarca in si ob morebitni blokadi zagotoviti hiter povratek v stabilen položaj. Močan, hiter udarec, pa se je ta čas grozeče bližal Ryannovi nasprotnici, napovedujoč ji dokaj neprijetne posledice ... ako ji ga ne uspe odbiti.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Padme

Z olajšanjem na obrazu je sprejela Ryannovo odločitev, da ne bo zavrnil dlani, iztegnjene proti njemu. Torej lahko pričakujem pošten boj...To je dobro Počutila se je dosti bolje in strah pred spopadom se je razblinil kot meglica v vetru. "Mnogo sreče v boju, Padme." ji je zazvenelo v ušesih in kotički njenih ust so se zavihali navzgor, da sta se ji na licu zarisali dve majhni jamici. "Tudi tebi, Ryann" je odvrnila z mehkim, pa vendar odločnim glasom.
Brez odvečnih dodatnih besed sta obrnila drug drugemu hrbet in se podala na mesto, ki je bilo določeno za spopad. Ni se bala, da bi ji spodrsnilo na ledu, ki je prekrival celotno gladino reke, saj so se njena stopala komaj dotikala tanke snežne odeje, ki je prekrivala celotno zmrznjeno površino. Strah ji je vzbujalo le tisto, kar se je skrivalo pod njo. Ta neusmiljena mrzla voda, katere žuborenje je vzbujalo tako pomirjujoče občutke, pa vendar se je stresla, če je le pomislila, da bi mogla vanjo pomočiti samo prst. Čisto nekaj drugega je brezskrbno plavati v tolmunu, kjer lahko čutim prisotnost trdnih tal, kot pa v luknji polni strupeno mrzle vode, ki jo obdajajo težke ledene plošče. Ko je našla primerno mesto se je obrnila proti nasprotniku in izdrla svoj meč. Srce ji je razbijalo tako močno, da ga je komaj obdržala v prsih in sunkovito pošiljalo toplo kri po celem telesu, da tistega dih jemajočega mraza, ki ju je obkrožal, sploh ni več zaznala. Prsti na rokah so ji nervozno zatrzali in nežno zagoreli. Če se ne bom obvladala, bo to v mojo pogubo s to mislijo je prisilila ogenj, da se je umaknil in pomirila svoje razburjene živce. Sonce, ki je tedaj posvetilo čez vrhove dreves je obsijalo pusto, pa vendar čudovito zimsko pokrajino. Svoje žarke je tako sunkovito pošiljalo proti beli odeji, da se je ta lahko odzvala le tako, da so njeni ledeni kristalčki zasvetili v vsej svoji veličini. Bilo je kot da iz tal vanjo sije na tisoče močnih luči, ki so ji hotele vzeti vid. Sebi nasproti je stežka opazila Ryanna, ki se je obrnil proti njej in njegove oči so se v soncu zabliskale prav tako kot bele snežinke, ko se je pognal v boj.

Misli so ji kot drobne strele začele bežati sem ter tja in ji prinašale takšne in drugačne napotke, svarila...Kaj sedaj?Kam bo udaril? Se lahko umaknem? Udarim nazaj? Zbežim? Zakaj sem sploh tu, se mi je skisalo?...Zberi se vendar!!Sprazni glavo...ne misli na nič. Osredotoči se na njegov in tvoj meč!
Vse se je odvilo v trenutku. Ryann...gladko rezilo, ki se je za trenutek zavsetlikalo v jutranjem soncu...udarec proti njej. Dvignila je roko v kateri je držala svoj oster meč, da bi se obranila pred nenadnim, sunkovitim zamahom in odskočila vstran. Oster kovinski zvok je presekal mrtvo tišino puste pokrajine in naznanil začetek bitke.
Odmeval je preko zmrznjene gladine, vse tja do vrhov najbližjih dreves, dokler ga ni zadušila debela snežna odeja. Padme se je zazdelo, da se je cel svet okoli nje zatresel in nekje v daljavi je zaslišala divje hrzanje svojega pogumnega konja. Ta zvok je bil tako domač, tako pomirjujoč, da je napolnil celo njeno telo ter ji vlil odločnosti in poguma.
Ni se dobro zavedala ali je udarec pustil na njej kakšne posledice ali se mu je uspela popolnoma izogniti. Mislila je le na to, da se Ryann zaradi spolzke ledene podlage ne bo mogel takoj ustaviti, zato je udarec s katerim je odbila napad, z vso silo preusmerila in z isto močjo zamahnila nazaj, proti njegovim nogam, ki so hitro drsele mimo nje. Upala je, da bo s sunkom vsaj spodnesla njegov korak, zato se je hitro zasukala, da bi videla kakšno usodo je izzvala.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Nessa

1. vmesna sodba

Okoli vaju ledena pravljica, pod vama leden pokrov. Zrak je bil hladen, vajina orožja pripravljena, vajine misli osredotočene na boj. Sonce je sijalo na kristale, ki so pokrivali pokrajini okoli vaju in belina vaju je pekla v oči.
Rokovala sta se, kot enakovredna nasprotnika, nato pa je Ryann odšel nekaj metrov stran, da se je boj začel.
Z zaletom se je po spolzkem ledu zagnal v Padme in vanjo nameril meč. Nekaj metrov pred njo je z mečem nameril močan, a hiter udarec proti njej. Padme se je v svojo srečo hitro odzvala in s svojim mečem odbila njegov napad, da je žvenketajoč zvok napolnil smrtno tišino, ki se je dvigala iz ledene pokrajine. To je oba nekoliko odneslo iz ravnotežja, toda bila sta dovolj previdna, da vama ni spodrsnilo na spolzkem ledu. Oba je seveda premaknilo za nekaj centimetrov, toda obema je uspelo obdržati kar precejšnjo mero ravnotežja. Padme se je opogumila in presekala negibnost z zamahom proti Ryannovim nogam, v upanju, da bi ga spotaknila. Ryann se je meču izognil, toda za nekaj dragocenih trenutkov izgubil ravnotežje, ki ga je sicer takoj zatem zopet ujel in se ustavil meter, dva stran od Padme.

****************************************
Dejansko skoraj ni stvari, ki bi jo lahko tukaj skritizirala. Vajini posti so dolgi, bogati, slovnično pravilni in logični. In glede na to, da se je boj komaj začel, sta iz le dveh udarcev uspela narediti celo zgodbo.
Kar tako naprej Wink

_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Padme

Kljub temu, da je bil udarec silovit, je bila njena nevešča roka prepočasna, da bi dosegla Ryannove noge. Srce ji je zaigralo in navdušenje se je pokazalo na Padminem obrazu, ko je opazila kako se je njegov korak zazibal na gladki podlagi, vendar le za trenutek, saj je takoj zatem spet ujel ravnotežje in trdno stopil na obe nogi. Senca razočaranja ali mogoče jeze? Nekaj nenavadnega je spreletelo elementalko, ko je videla, da se mu je uspelo izogniti. Kaj si vendar pričakovala? Da bo padel že ob prvem udarcu? Ne! Niti si ne želim tega...Saj to vendar ne bi bil pravi dvoboj.
Čudne misli do je ji pletle po glavi in razločno je začutila, da ji bojevanje odgovarja. In ne samo to...v bistvu se še nikoli ni počutila bolje. Napetost, ki ju je obkrožala, je ostro rezala skozi mrzel zrak in pokrajina okoli njiju se je spremenila. Se je res spremenila, ali se čuti poigravajo z menoj Zdelo se je, da se je čas ustavil, pa vendar se je vse premikalo. Lahko je razločneje slišala žuborenje Vidasa, višje ob toku, preden je njegova gladina postala trda in gladka. Lahen vetrič je zibal vrhove dreves in z njih stresal mehek sneg, ki je kot bela zavesa zastiral pogled proti notranjosti gozda, in so se izpod bele odeje pokazali zeleni listi ter špičasti smrekovi vrhovi. Zamrznjena površina se je lesketala v jutranjem soncu, saj je le-to stopilo še tistih malo snežink, ki so se ponoči spustile z neba. Razločno je občutila obliko ročaja meča, ki ga je stiskala v desni roki in mogočnost tega orožja jo je vso prevzela. Le zakaj se nisem prej preizkusila v rokovanju z mečem...Sedaj bi te znala zavihteti tako, da bi zadal muke in trpljenje tistemu, ki bi se mi drznil postaviti po robu Presenečena nad to novo podobo njene osebnosti in nad občutki, ki so jo navdajali, je Padme poskušala zatreti takšne misli, vendar so se venomer vračale in se ji vsiljevale v zavest. Končno se je zavedla, da to ni ne čas, ne prostor za takšne miselne igrice. Kako dolgo že tukaj stojim in razmišljam? Vendar izkazalo se je, da ni minilo niti par sekund.

Dvignila je meč predse in ko je pred seboj zagledala to ostro rezilo, kot podaljšek njene roke, se je močneje kot prej zavedla, kako nerodna je pri uporabi takšnega orožja. Kljub nekaj urni vadbi, preden se je odpravila proti reki, je vedela, da nasprotniku z mečem ne bo mogla zadati kakšnih usodnih ran. To jo je nekako razvedrilo, saj ni hotela hudo poškodovati tega fanta, ki je stal nasproti nje, pa vendar si je želela, da bi se lahko dokazala. Videla je kako nestrpno pričakuje njen udarec in takrat se ji je posvetilo, kaj ji je narediti...
Stopila je proti Ryannu in dvignila meč visoko nad glavo. Njena poteza je bila tako predvidljiva in Ryannova obramba lahka, da bi skoraj lahko posumil, da ima za bregom nekaj drugega. Preden je dvignila meč, je s prsti na levi roki, izoblikovala par plamenčkov, ki so sedaj veselo goreli vsak na svojem prstu. Ryann jih ni mogel opaziti, saj je proti njemu gledala le hrbtna stran dlani. Ko je zamahnila z orožjem, pa dlan obrnila in iskrice s prstov poslala na njegova oblačila ter jih prisilila, da so tam spet zagoreli, kot je naredila pred bitko s plamenčkom v gozdu. Vedela je, da po vsej verjetnosti ne bodo zagoreli vsi in tudi tisti, ki bi se vžgali, ne bi pustili prevelike škode, bila pa je prepričana, da ga bodo vsaj malo zamotili in ji s tem pridobili nekaj dragocene prednosti
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Glasen zven kovine je razparal negibnost v zraku, ko sta se meča srečala. Padme je udarec uspelo ubraniti, oba tekmovalca pa je nekoliko spodneslo ob nenadnem sunku. Prekleto ... obdrži ravnotežje ... obdrži ga! mu je rohnelo po glavi, ko se je previdno poskušal zaustaviti na ledeni podlagi. Časa za premislek skorajda ni bilo, kajti oba tekmeca sta izbirala svoje poteze še pred dejansko izvedbo - boj se je začel.

Ryann je meč zavihtel nazaj v osnovni položaj, njegova stopala pa so prenehala drseti po zamrznjeni rečni gladini. Vse je moral pripraviti čimprej, pripravljen pa je moral biti tako na napad kot na obrambo. Tako, še vedno stojim. Pa nadaljujva-
Novega udarca pa mu ni uspelo izvesti, kajti Padme se je že močno oprijela svojega orožja. Zamahnila je skozi hladen zrak, naravnost proti Ryannovim nogam. Prekleto! ... Prebrisan udarec, ni kaj, si je mislil, premišljujoč ali naj blokira ali odskoči. A tovrstnega časa ni imel - povsem instinktivno je meč nastavil udarcu, hkrati pa se z nogami nekoliko uprl na podlago, pripravljen na ponovno drsenje. Zopet sta se čvrsti rezili srečali, zaradi nerodne obrambe pa je Ryanna potisnilo nazaj, vsiljujoč mu manjši vzvratni skok.
Njegova stopala so zapustila bojna tla, v očeh pa se mu je zopet zalesketal sij ledú. Dajmo ... z mečem si lahko pomagam loviti ravnotežje, mu je govoril instinkt, zatorej je rezilo povlekel nekoliko k sebi, noge pa pokrčil.
Preračunljiv pristanek ga je rešil nemudnega padca, a Ryannove noge so se kljub vsemu nekoliko zazibale - gladek led ni dopuščal navadnih, kaj šele agresivnih potez. A Ryannu ni ušlo - Padme ledena podlaga pri premikanju ni ovirala. Mar moja nasprotnica ... lebdi? je začudeno premišljeval, ko se je zopet ustavil. Napel je oči, opazujoč njene noge. Komaj opazno, pa vendar - Padmina stopala se niso dotikala tál.

Nekaj trenutkov, ki so se zdeli kot večnost, sta negibno zrla drug drugemu v oči. Popréj ni opazil, pa vendar - Padme je oddajala izjemno nenavadno energijo. "Kaj ... kaj za vraga si?" je neumno vprašal, kajti nenavadno spoznanje ga je jezilo. Magija ... kakšna je možnost, da se na bojišču srečam z nekom, ki premore mistične sposobnosti - takoj zatem, ko odkrijem svoje lastne!? A od Padme ni prejel odgovora - v očeh ji je le zapazil nenavaden lesk; temačen, tuj - kot pred njim sploh nebi stala ona.

Zasanjanost pa se je v resničnosti končala nemudoma - Padme je dvignila svoj meč visoko nad glavo, z gibkimi koraki približujoč se Ryannu za - Napad od zgoraj!? Se res ni mogla domisliti ničesar drugega? Teh misli je nemudoma dvignil desnico, meč pa postavil nad glavo, pripravljen na obrambo udarca. In tedaj je zamahnila proti njegovi glavi.
Trdno je prijel za ročaj, pričakujoč silo udarca, kateri bi bil najverjetneje zlahka kos. Kakšno razočaranje ... si je mislil, ko se mu je razkril Padmin pravi načrt - obrnila je v prekanjenosti skrito levico, na kateri je gorelo pet plamenov; en na vsakem prstu.
Številne iskre so poletele skozi hladen zrak naravnost na Ryannova oblačila. Suho usnje se je v stiku s tovrstno vročino nemudoma vnelo, Ryann pa se je znašel v dokaj neprijetni situaciji. Četudi je sedaj zagotovo vedel, da pred njim meča ne vihti navadno dekle, se je moral ubadati s pomembnejšimi zadevami.
Prekleto, je preprosto pomislil, v desnico zopet pošiljajoč nekaj moči za prijem meča - Presenečenje me ne sme odvrniti od obrambe udarca. Tokrat posebno glasen trk je oznanil, da sta se rezili zopet srečali. V desnici je začutil rahlo bolečino, a ni vedel, ali naj jo pripiše obrambi silovitega udarca, ali pa morda celo poškodbi. Ne smem se zavesti - plameni, je urno nadaljeval v procesu mišljenja, tuhtajoč, kako naj jih pogasi.
Vzdržati moram obrambo udarca - malce popustim na moči, pa se lahko poslovim od take glave, kot sem jo vajen. A Padme je potemtakem v enako neprijetni situaciji - malce popusti, pa ji lahko meč uide iz rok. Previdno morava ločiti rezili; najprej pa ... plameni.
S pogledom je prečesal svoj trup, na katerem so počasi, a vztrajno rasli vroči zublji. Opeklin si ni nič kaj želel, a kar tako tudi ni mogel pogasiti Padmenih stvaritev. Lepo počasi ... previdno ... si je rekel, z enim očesom opazujoč dogajanje mečev nad glavo. Z levico je že hotel seči po trupu, da bi kar z roko pogasil plamene, ko je nenadna vročina dosegla njegovo kóžo.

Stisnil je zobe, kajti močni val vročine je težko prenesel. NE ... NE ... SAMO TEGA NE ... NE VROČINE! je v obupu premišljeval, boreč se z zdravo presojo. Njegova desnica je nekoliko trznila, a na moči prijema ni popuščal. Previdno ... moram ... je počasi mislil. Opazil je, da ga vročina duši; boril se je, da ga zavest nebi zapustila, kajti to bi mu obetalo nič kaj prijetne posledice. Ne bo ... šlo ... moram ... MAGIJA ... je še pomislil, ko je z levico nalahno zamahnil skozi zrak.
Hlad, ki je zapolnjeval zrak okoli njega, se je brž zgostil okoli vročih plamenov. Rdeča barva je nemudoma izginila, zamenjal pa jo je hladen, nenaraven odtenek svetlomodrih plamenov. Ryann je čutil, kako je vročina nenadno izginila, a moral je paziti, da Padme nebi videla preveč. Plameni so nemudoma izginili, a vztrajen spopad rezil še ni bil končan.
To je bilo ... neprijetno, je jezno ugotavljal. Izgini z mojega meča!

Ryannovo orožje je nemudoma napolnila mnogo večja sila kot ta, s katero je do tedaj vzdrževal obrambo. Še vedno besen zaradi pravkajšnjega doživetja, je z vso svojo mogočnostjo poskušal odbiti nasprotničin meč od svojega, osvobajajoč se neudobnega položaja ...
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Nessa

2. vmesna sodba

Obstala sta na ledu, s pogledi loveča poteze eden drugega. Vsak je globoko v sebi razmišljal o nasprotniku, kako bi ga bilo najlažje in najmanj boleče za oba premagati. Padme je pogumno dvignila meč nad Ryanna, le-ta je napad odbil, toda s tem Padme ponudil možnost, da je s prstov na svoji prosti dlani vanj poslala drobne iskrice, ki so poletele proti Ryannovi obleki in tam povzročile manjše plamenčke, ki so pričeli lizati zgornji del njegove obleke. Plamene je poskušal pogasiti in uporabil je svojo nedavno odkrito moč ter jih počasi spremenil v moder ogenj, ki je bil enak njegovemu bitju – ledeno hladen. Plameni so ugasnili, ko jih je nadzoroval, toda na njegovi usnjeni obleki so pustili črne sledi in drobne ožgane luknjice, ponekod od vročine pordelo in razboleno kožo.
Padmejin napad ga je razjezil in z močnim udarcem je odbil njen meč ter okoli nje besno graditi mrežo napadov, ki se jim je kolikor toliko uspešno izogibala, saj je imela več ravnotežja, ker je lebdela, kot pa Ryann, ki je stal na spolzki podlagi. Toda kjer je imela ona prednost pri obrambi, jo je on imel pri napadu.

*****************
Še enkrat, krasno pisanje. Vajina lika se logično odzivata, branita, napadita. Padmejin napad z iskricami je zelo izviren, prav tako Ryannova tehnika pogasitve le-teh.

Edino to me moti, da nekaterim stavkom v Padmejinih postih manjkajo ločila, še posebej moteče je to na koncu, toda napake so bolj izjema kot pravilo, kot pri nekaterih.

Drugače pa, izkoristita še zadnjo rundo. Če bosta tako dobro nadaljevala, bom težko določila zmagovalca =)
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Žvenket udarjajočih mečev je postajal vse glasnejši, ko je Ryann svojo silo usmerjal v napad, Padme pa v obrambo. Ryann je besu navkljub še vedno pazil na ravnotežje - v popolnoma razvitem boju si napak ni več mogel privoščiti. Padme nima problemov, s kakršnimi se zaradi ledu ubadam sam, je nejevoljno ugotavljal. In tovrstni udarci nikamor ne peljejo ... čas je za novo strategijo.
Še zadnjič je pustil, da sta se njuna meča srečala, nato pa je svoje rezilo preusmeril stran. Odskočil je nazaj, previden, da ga led nebi oviral pri pristanku. Lahen veter mu je razmršil lase, ko je za tisti drobec trenutka ostal v zraku. Pristanek pa ga je nekoliko presenetil - tokrat so se njegova stopala lédu že skorajda prilegala. Očitno sem se na tovrstno bojišče že nekoliko privadil, je zadovoljno pomislil, zroč v Padme z žárom v očeh.
Še vedno nekoliko besen zaradi Padmine hinavske poteze, je prepustil notranjemu ognju, da ga je gorel. "Resnično pošten boj, kajne?" je dejal s hladnim sarkazmom v glasu. A po drugi strani je bil zadovoljen. Padme je s tem zgolj zmanjšala seznam nezapisanih pravil. Globoko je vdihnil prijeten, hladen zrak. Prav, pa se bom ravnal po tvojih pravilih. Očitno sva doslej svoje prave vrline prepuščala le ozadju.
Za trenutek je zaprl oči, osredotočajoč se na brezštevilne niti hladu, ki so preplavljale okolico. Spet - prihajale so od povsod; iz snega, iz ledu, tudi zrak je bil nasičen s hladom, ki se je vrtinčil okoli obeh tekmovalcev. Poiskati moram Padme, je sproti mislil. Tam, kjer se niti hladu ustavljajo, odbijajo, ali celo izginjajo - tam stoji Padme.
In tako ga je njegov magični čut pripeljal do prostora, kjer hladú ni bilo čutiti. Le občasni izbruhi toplote so tam kalili večni mraz. Pa te imam, se je veselil, ko je naslednji trenutek sunkovito odprl oči. Brez skrbi, oddolžil se ti bom za prejšnje dejanje. Dvignil je meč, pripravljajoč se za udarec, nato pa se pospešenih korakov pričel približevati mečevalki. V mislih si je zapomnil, kakšni vzorci mraza obkrožajo Padme, le-te pa med napredovanjem sproti spreminjal.
Pod Padmenimi nogami so komaj opazno zagoreli modri plameni, ki so iz ledú pod njo izsesavali ves mraz. Led, kjer je Padme stala, se je pričel taliti.
Ryann je skrival svoj napor - pripravljal je udarec z mečem, pazil na spolzko podlago, hkrati pa se osredotočal na taljenje ledu pod Padme. Uspelo mi bo. Ta napad lahko odloči zmagovalca v boju! je mislil sebi v spodbudo, ko je opazil - Padme se je že dovolj približal za napad.
Izprožil je roko, v kateri je držal pripravljen udarec. Ostro rezilo se je približevalo Padme, zopet usmerjeno proti njenemu trupu. Ryann pa je s kotičkom očesa opazoval led pod njo, iz katerega je izsesal večino hladú - komaj še plavajoč na spodaj skriti vodi, je stopljenemu snegu podobna snov gledala izpod Padminih nog. Padme resnično lebdi ... pa vendar, slišal sem že za elementarna nasprotja. Ta ognjena magija pa verjetno pomeni, da se 'nekdo' ne mara kopati, hehehe. Meč se ji je medtem urno približeval, pod njenimi nogami pa je bila z vsakim trenutkom bolj opazna voda.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Padme

Lahko je čutila kako njeni majhni plameni objemajo Ryannova oblačila. Bili so vedno bolj vroči in že so se gostili na njegovi koži, ko jih je kar naenkrat prelil mraz. V trenutku so ugasnili in Padme je lahko začutila kako je njihovo toploto zadušilo nekaj hladnega, nenaravnega. Kaj za vraga...
Srepo se je zazrla v Ryannove oči, ki so bile tako hladne in neizprosne, da jo je oblila kurja polt. Torej se v tebi skriva še nekaj drugega. Zgrabil jo je strah, ki je za trenutek ohromel njene ude in čute, da ni opazila tistih modrih plamenov, ki so švignili čez njene stvaritve.
Hotela ga je vendar samo malo zamotiti, da bi lahko spet nepričakovano udarila, vendar je to novo presenečenje zaustavilo njeno roko in dragoceni trenutek njegove nepazljivosti je minil. Videla je kako je dvignil meč in zamahnil. V trenutku ji je bilo jasno, da se je položaj spremenil. S svojim majhnim trikom je prebudila krvočočno zver, ki se je sedaj odločila, da bo brez milosti končala njeno življenje.

Razvnel se je srdit boj. Dve srebrni rezili sta švigali skozi zrak in lomili tišino, ki ju je obdajala. Pusta, neprijazna pokrajina je nemo spremljala njun divji ples.
Padme ni več vedela od kod letijo močni udarci, misli so ji švigale sem in tja, obračala je svoj meč, zdaj levo, zdaj desno, da bi se vsaj za silo obranila pred silovitimi sunki. Z vsakim udarcem, ki ga je obranila je bila bolj izčprana in le s težavo je še nadzorovala ogenj, ki je gorel v njej. Tako vendar ne morem več, kaj naj storim? V njem se skriva neka čudna moč, katere narava mi ni znana...Misli hitro..
Naenkrat so udarci prenehali in Padme je globoko zajela sapo. Bela pokrajina okoli nje je ponosno žarela v dopoldanskem soncu in drevesa so se počasi nagibala v rahli sapici. Posmehujejo se mi.. Nemočna sem.. mogoče imajo prav tisti, ki pravijo da ženske nismo za v boj. Razjezila se je nad lastnimi mislimi in odločneje prijela za ročaj meča. Takrat se ji je posvetilo, da udarca, ki ga je pričakovala, ni bilo. Pogledala je proti Ryannu, ki je stal nekaj korakov stran in globoko dihal. Tudi on je bil utrujen, vendar je bila na njem nekakšna sprememba. kaj se dogaja?..
Takrat pa je začutila, nekaj nenavadnega. Nekaj se je dogajalo tam pri njenih stopalih. Pogledala je proti tlom in videla kako se je led pod njenimi nogami topil s svetlobno hitrostjo. Iz grla se ji je izvil predirni krik. Smrtni krik živali, preden jo umorijo... Odskočila je in zakrilila z rokami, da je meč poletel daleč stran in zdrsel po ledeni površini na rob zmrznjenega rokava, vendar prepozno. Tla so bila mehka in njena stopala so se pogreznila v mrzlo vodo. Dvignila je pogled in železno rezilo Ryannovega meča, ki se je bliskovito približeval njeni glavi, se je zlovešče zasvetlikalo. V grozi je vrgla svoje telo na ledeno ploskev, proti Ryannu in pustila da so jo čustva popolnoma prevzela. V trenutku so njeno telo od glave, do peta objeli zlati plameni, ki so se pognali naprej po njenih stegnjenih rokah proti Ryannovim gležnjem, ki so se ji hitro približevali. Vedela je, da se ne bo mogel tako hitro ustaviti, da bi se lahko izognil pasti, ki mu jo je nastavila, pa vendar pa je bilo njeno telo v takšnem položaju še bolj izpostavljeno. Če moram v vodo, greš z mano ji je razbijalo v glavi. Njene oči so oranžno sijale in če bi znala s pogledom ubijati, bi njen nasprotnik sedaj ležal na tleh brez vsakega znaka življenja.

Led pod njo se je bliskovito topil in zavedala se je, da se bo njenega telesa vsak trenutek dotaknila mrzla in neznosna mokrota. Desno roko, ki je še vedno silovito gorela, je porinila pod sebe v ledeno vodo in zaprla oči. Vedela je, da so nekje pod njo trdna tla. Nekje v globinah...Ko bi jih vsaj priklicala tako visoko, da bi lahko stala na njih. Močni plameni so takrat opravili svoje delo. Trda ledena ploskev se je stopila in voda je potegnila Padme v globino. Ni vedela, kaj se dogaja z njo in kaj se je zgodilo z Ryannom. Pekoče bolečine so se ji širile po celem telesu, vendar ji ni bilo mar od kod izvirajo. Njeno telo so v srditi jezi še vedno obkrožali rdeči plameni, ki so se mešali z modrim odsevom neba v prozorni tekočini.
Tedaj pa je pod svojimi nogami nenadoma začutila trdna tla. Od izčrpanosti je komaj še lahko iztegnila roko, da se je dotaknila tal in jo zakopala v muljnato rečno dno. Zraka ji je pod vodo že začelo primanjkovati in s poslednjimi močmi je potegnila svojo roko, pripeto na rečno dno proti površini. Tla so se počasi dvigala proti površju in jo nosila vse višje in višje. Ko je končno dosegla gladino, je globoko zajela zrak Upam da sem tudi Ryanna potegnila iz te zahrbtne reke. Nobenemu ne bi želela takšne smrti.. veke so ji pokrile utrujene oči, njene noge so se zašibile in njeno izčprano telo je omahnilo na kup blata, ki ga je potegnila iz rečnih tal.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Nessa

Končna razsodba

Vajini rezili sta se med sabo trkali in prekinjali tišino, ki je vladala nad zasneženo, s soncem obsijano pokrajino, polno ledu in mraza. S hitrimi udarci sta bodisi napadala eden drugega, bodisi se izmikala ali blokirala nasprotnikove poteze, toda kljub temu se je v vajinih glavah porajalo vprašanje, kako bi lahko obrnila okolico sebi v prid.
Ryann se je prvi domislil, kako bi lahko ukanil svojo nasprotnico, navdih za potezo mu je dala prav ona sama. Osredotočil se je na ledeno ploščo pod njo in počasi talil led pod njenimi stopali. Padme se je najprej odzvala s presenečenjem, nato pa, tik preden je omahnila v vodo, z napadom ognja proti Ryannu. Oba sta skoraj v istem trenutku padla v vodo, vajini udi so začutili leden hlad. Padme je, namesto da bi zagnala paniko, poskušala čimbolj približati dno jezera njegovi gladini, kar ji je na majhni površini celo uspelo, da se je lahko potegnila na ledeno ploščo.
Ryann je na srečo lahko videl napad svoje nasprotnice in je njene plamene do neke mere ustavil s svojo sposobnostjo, toda bili so dovolj, da se je ledena plošča pod njim nekoliko stanjšala in razpokala ter tudi sam se je znašel pod vodo. Toda mraz njemu ni tako slabo dél kot njej in lažje se je potegnil nazaj na led, v njem pa je odmevala zmaga.

**********************************************
Točke:

Ryann:
~ Pisanje (slog, slovnične napake, logičnost) : 9/10
Slog pisanja mi je zelo všeč. Posti so prijetno dolgi, ne razvlečeni, ne prekratki, polni logičnih metafor, skoraj brez napak, z logičnimi odzivi lika na okolico in nasprotnico. Mogoče so nekatere besede izbrane nekoliko nespretno in mogoče je včasih premalo razvidno, kaj Ryann dejansko reče in kaj le misli.
Ampak ni drugih pripomb, pisanje je eno najboljših na turnirju.

~ Opisovanje (okolica, čustva): 4,5/5
Opisovanje je bogato, prav tako okolice kot Ryannovih čustev do nasprotnice. Prav tako je v redu povezana okolica z Ryannovimi mislimi in reakcijami.

~ Ocenjevanje svojih zmožnosti: 5/5
Tukaj prav tako skoraj nimam pripomb. Kljub temu, da ima Ryann sposobnost, ki je večina ljudi nima, se je že pred turnirjem potrudil in jo z bogatimi posti razvil do te mere, da jo je v turnirju uporabil v upravičeni meri. Morda se je za kanček prehitro naučil mečevanja, toda to ne šteje, ker njegova nasprotnica prav tako ni preveč vešča v tem in se njune sposobnosti nekako izenačijo, kar se tega tiče.

Skupaj: 18,5 točk

Padme:
~ Pisanje (slog, slovnične napake, logičnost) : 8,5/10
Slog pisanja se prav lahko kosa z Ryannovim. Posti so dolgi, polni metafor, polni Padmejinih misli, občutkov in načrtovanj, ki so izredno dobro opisani. Morda se tu in tam pojavi katera slovnična napaka, toda pogostost (ali bolje rečeno, redkost) le-teh kaže na to, da so to bolj posledice hitrega tipkanja kot pa neveščega pisanja. Morda se tu in tam pojavi kakšna nespretno izbrana beseda, ali pa je ob kakšnem stavku treba dvakrat pomisliti, preden se njegov pomen popolnoma razjasni.

~ Opisovanje (okolica, čustva): 4/5
Tudi tukaj je opisovanje bogato, pravilno in logično, izredno pohvalni posti in opisovanje okolice in čustev.

~ Ocenjevanje svojih zmožnosti: 5/5
Vse točke. Padme ima kot elemental določene sposobnosti obvladovanja elementov, ki jih je pred bojem tudi kar nekaj časa razvijala. Tudi pri mečevanju ni opisovala ne vem kakšnih potez, ki ne bi bile mogoče zaradi neznanja.

Skupaj: 17,5 točk

***************************************************
Dvoboj je končan. Naj se vama najprej obema zahvalim za bogate in polne poste, ob branju katerih sem sama izredno uživala. Žal mi je, da je mogel eden od vaju že v prvem krogu izpasti, ker oba res izredno dobro pišeta.
Ampak na žalost, zmagovalec je le eden.

Čestitke, Ryann!
Lahko se pripraviš na naslednji krog dvobojev. Padme, ti pa lahko nadaljuješ s svojim RPG življenjem ... res mi je žal zate, da se nisi uspela uvrstiti v naslednji krog ...
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Magija je preplavila ozračje. Žareči plameni, rdeči kot pekel sam, so brzeli iz Padminih prstov, ko se je odzivala na Ryannovo past. Slednjega je reakcija presenetila, pa vendar mu je uspelo začar omiliti s svojim lastnim.
Led je pokal pod njunimi nogami, oslabljen zaradi nenadne eksplozije magije. In tedaj ju je obdala voda. Neizprosna tekočina, ki je samo čakala, kdaj bo lahko vzela bojevnika v svoj ledeno hladen objem. A hlad sam Ryanna ni motil - nasprotno; če bi ga ne obdajala nepredvidljiva voda, bi ga prevzemal nenavaden, skorajda nebeški občutek.
Tistih nekaj trenutkov pod gladino se je v Ryannovem umu razvleklo v nedogled. Ko se je nekako privadil na opazovanje pod vodo, je lahko videl, kako tonečo Padme še vedno obdajo nenaravni zublji. Spuščala se je proti dnu - voda očitno ni bila njena reč.
A ni se imel časa ubadati s Padme. Nekako je čutil, da ju je objem vode oba izčrpal. Potrebovala sta zrak, trdna tla. Kdo bi si mislil, da bo zmagovalca tega boja odločila sposobnost iznajdljivosti pod vodo.
Padme je tedaj prišla do dna. Gorečo dlan je zakopala v blatno dno, njenih nadaljnih potez pa Ryann ni imel priložnost videti - nekako mu je uspelo splavati proti odprtini, kjer je končno lahko zopet vdihnil kisika.

Oprijel se je preostalega, čvrstega roba ledu, nato pa deloma splezal nazaj gor. Meč, na kateremu je še pod vodo vzdrževal čvrst prijem, je potisnil nekaj metrov stran - ni želel, da bi njegovo orožje izginilo pod zamrznjeno gladino. Še samega sebe moram spraviti dovolj daleč. Na led je počasi spravil še noge, nato pa se odplazil malce dlje. Če bi vstal na tem krhkem robu, nevem, če bi ledu sploh še kaj ostalo ... bolje verovati v varno početje.
Tako je prišel do svojega meča. Pobral je premočeno rezilo, nato pa vstal in ga spravil v opasan tul. Ozrl se je po bojišču - s Padme sta napravila na pogled ne preveč privlačno razpoko v ledu. Saj res, Padme! se je spomnil, oprezajoč za nasprotnico.
Tedaj pa jo je opazil - skozi razpoko se ji je uspelo dvigniti na kupu blata, ki ga je povlekla iz rečnega dna. To je torej počela tam spodaj ... zanimivo, da ji je pod vodo uspelo tako trezno reagirati. Med tem je nekako poskušala vstati, a je naposled zaprla oči in omahnila na iz dna potegnjeno blato.
Ryannu se je na obrazu razlegel nasmešek, v glavi pa mu je odzvanjala sijajna misel. Zmagal sem.

***

Sedel je na led, izmučen od silovitega konca boja. Pa vendar mu izredno zadovoljstvo ni dopustilo, da bi se tudi sam prepustil utrujenosti. A še vedno ga je begala misel - kaj lahko pomeni Padmino poznavanje njegove sposobnosti? Pazil sem da ni videla preveč ... in še tisti plameni, s katerimi sem ublažil njen zadnji napad, so se skrivali za rdečino njenih. Četudi pa ji obseg moje zmožnosti morda ni povsem znan, ve, da nekaj o meni ni povsem naravnega. Zazrl se je v nezavestno dekle, globoko zamišljen.
... Me njeno znanje o meni lahko v prihodnosti ovira?
Odgovora ni vedel, kajti usoda je venomer nepredvidljiva. Pa vendar je lahko premišljeval, tehtal možnosti, sprejemal odločitve. Priložnost imam tako, da še sam komaj verjamem. Padme se lahko znebim sedaj. A vplivneži Mesta bi to opazili, saj je bila udeleženka Turnirja. Poleg tega sem to že razčistil - o obsegu in naravi mojih sposobnosti lahko celo sedaj le ugiba.
Globoko je vdihnil. Utrujen sem ... grem dol s tega ledu. Vstal je, odločen, da se bo raje spočil na snegu. Četudi možnost ni bila preveč velika, si ponovnega srečanja z vodo ni želel. Tako je odkorakal vzdolž preostale zamrznjene površine, ponovno pa je legel šele na mehki sneg. Tam se je udobno namestil, nato pa se je zazrl v nebo. A tudi njegove veke so bile na tej točki od napora že nekoliko težke. Malce spanca ... ne preveč ... je še pomislil, preden ga je utrujenost končno premagala.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli