Fiammetta
Človek
Pridružen/-a: 15.10. 2008, 17:26
Prispevkov: 5
|
 Objavljeno: 05 Nov 2008 22:05
Naslov sporočila: Fiammetta |
 |
|
ime: Fiammetta
Rasa: Človek
Starost: 20 pomladi
Element: Ogenj
Posebnosti: (brez za sedaj)
*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*
Nočno nebo razsvetli bleščeč blisk, prestrašen kmet na samotni kmetiji, zapira polkna svoje uborne hiše ter vrata staje, v kateri blejajo preplašene ovce. Dež se le nekaj hipov za tem ulije in zgrbančenih ramen, se lastnik male kmetije zateče v svoje domovanje, kjer se vanj zazrejo oči prestrašenih otrok in žene. Njen širokopleči mož ji pošlje dvomeč pogled, nato pa se nasmehne prestrašenim otrokom in jih z gibom rok, pozove k sebi. Stečejo me objem, ter prestrašeno poskočijo v njegovem objemu, ko nad hišo zadoni grom. Zaskrbljeni možak ni imel tolažilnih besed, saj ga je bilo prav tako strah, kot otrok, le da je njega težil drugačen strah. Močan dež ali celo sodra, bi mu namreč uničila ves pridelek in tako ne bo mogel preživeti svoje družine. Ponoven grom se je še glasneje razlegel preko zmelje in sedaj je kmet, svoje otroke zopet poslal v roke svoje žene, sam pa se je hitro odpravil v neurje, ki je divjalo zunaj. Pridelka ni mogel rešiti, lahko pa je rešil ovce, ki bodo preprečile stradanje. Dež ga je bičal in veter potiskal proč od staje, kjer so se prestrašene ovce še vedno oglašale. Ko se je vendarle prebil v suho notranjost hleva, si je oddahnil ter se ozrl po drobnici. Nato pa mu je dih zastal. V kotu, kjer je bilo naloženo seno za krmo je negibno ležalo žensko telo. Obotavljajočega se koraka se je začel prebijati med ovcami do strašljivo togo ležeče postave. Ko je bil le nekaj korakov oddaljen je lahko že jasno videl, da je oblačilo,za katerega je mislil, da je rdečkasto rjave barve, pravzaprav prekrivala kri. Njegov korak je povsem obstal, ko je spredvidel, kaj ima pred sabo. V rokah ženske, ki jo je pokončala izkrvavitev po porodu, je ležal novorojenček, zavit v širok umazan površnik. Po šoku se je možak vendarle odzval in se sklonil nad detetom, ki ga je še vedno prekrivala sluz in kri. Čez njegov obraz se je razlezel nasmeh, ko je otrok šibko zajokal. Brez pomišljanja je slekel svoj suknjič ter vanj skril dete, truplo pa je pokril s površnikom. Hitrih korakov je z novorojenčkom v rokah stopil iz hleva ter napol stekel proti hiši, kjer ga je sprejela osupla žena in radovedni otroci. Ko je razkril dete v svojih rokah se je zdelo, da je utihnilo celo rjovenje nevihte. Kmetica mu je otroka vzela iz naročja, ter se mu brez vprašanj posvetila. Razvila je suknjič v katerega je bilo dete zavito in prikazala se je majhna deklica, ki je ob pomanjkanju toplote začela tiho negodovati. Ženska jo je hitro potopila v vodo, ki je bila pripravljena za njenega moža, ter z drobnega telesca pričela drgniti kri ter sluz. Prav tako je vztrajno izpirala nenavadno goste in krvavo rdeče lase, dokler ji ni roka obstala. Osupla je dvignila otroka iz vode ter ga zavila v grobo laneno tkanino. Stopila je k možu, ter mu dete položila v naročje.:
»Otrok pripada zeliščarju.«
Mož jo je začuden pogledal, nato pa se zazrl v deklico v svojem naročju. Njeni lasje so bili nenaravne rdeče barve, zdelo se je da se prek njih pretaka kri. Kmet je pokimal ter brez besed odšel iz hiše.
Pot ga je vodila čez posestvo ter nato čez travnike, ki so bili last zemlje same in vse do neizprosne črnine gozda, kjer je v sencah že stala tiha postava. Kmeta je zmrazilo, zazdelo se mu je da je stari padar videl v prihodnost, ter ga pričakoval. V resnici pa je zeliščar ob vsakem neurju stal na obrobju gozda, saj so bile takrat pogoste nesreče in so ljudje potrebovali njegovo pomoč. Mož je stopil proti njemu, ter ga pozdravil.:
»Pozdravljeni.«
Padar mu je v zameno le pokimal, ter se z neprikrito radovednostjo zazrl v omot v njegovih rokah.:
»Mar je otrok bolan?«
So bile prve besede, ki so prišle iz starčevih ust. Mož je zmajal, nato pa mu pojasnil kaj se je zgodilo, nenazadnje pa je še razkril nenavadno barvo otrokovih las. Starcu so se zaiskrile oči, nebo mu je vendarle izpolnilo zadnjo željo, ki jo je imel. Ozrl se je v kmetove oči in se nasmehnil. Končno je dobil naslednik…
~*Dnevnik*~
Svit se poraja. Moje oči počivajo na prebujajočih se hribih, ki jih je nežno poljubljala toplota sonca. Skrivnostnih krikov se v svoje kotanje zalezejo živali noči in na nebo se dvignejo otroci svetlobe. Ne vem kam spadam, med temne sence ali pod sončne žarke. Okrilje teme me varuje, luč dneva me nasiti. A moj bit zveni na meji, kot slavec ki poje ob mraku.
Ustnice mi zapusti tih vzdih, zasukam se na svojih dolgih nogah in misli, ki me prežemajo odženem proč. Za mojim hrbtom se iz zemlje dvigajo košati listavci, ki svoje veje prepletajo v luknjičasto streho zelenja. Pot me vodi skozi ta gozd, v njem se skrivata le tema in zvoki vseh zveri, ki nevajenega človeka zlahka splašijo. Meni prinašajo uteho, iz jezika mi spolzi tih žvižg, sprva nizek, nato pa vedno višji. Kot odmev, se nad mano oglasi jek plenilske ptice, ki mi na obraz prikliče nasmeh. Svoj korak pospešim in kmalu kot svobodna ptica tečem prek mehkih gozdnih tal. Izgubljam se v sencah in slapovi svetlobe ki me oblivajo, me prikažejo kot demona. Moj prosti tek se konča, ko dosežem leseno kolibo, skrito pod krošnjo bukve. Moje jasne oči izgubijo sijaj in lica se mi omračijo. Srce mi počasneje zabije in sedaj težki korak, me popelje v staro že dotrajano kolibo. Pozdravi me hropeče kašljanje in v grlu me stisne. Noge me ponesejo proti ognjišču , kjer nad zublji počiva kotlič, v katerem povreva voda, srebrna čebulica in lističi mete, ki prekrivajo gnilobno-sladkobni vonj, ki veje od napitka. V moji roki se znajde plitva skodelica in bela krpa in za hib obotavljajočega koraka se odpravim proti izvoru kašlja, krhki, bolj okostnjaku, kot človeku podobni postavi, mojemu dedu. Pokleknem ob njegovo posteljo ter položim skodelico na tla. Vanjo pomočim krpo, jo rahlo ožamem nato pa z njo ovlažim presušene ustnice starca in nenazadnje položim toplo krpo na njegove prsi da mu olajšam izkašljevanje. Ni več leka, ki bi lahko ga rešil, sam mi je to dejal. Starost ga je dohitela in v teh zadnjih dnevih, ko so njegove moči pošle in darovi boga presahnili, sem mu skušala olajšati bolečino, ki jo je prinašala smrt.
Moj ded, Gerian po imenu, je bil zdravilec. Nobena rastlina mu ni bila tuja in nobena rana ni bila zanj prehuda. Ljudje vsenaokrog so iskali njegovo pomoč in mu v zameno prinašali jedačo. Prinesli so mu tudi mene, kajti stari padar ni moj ded po krvi. Vzel me je pod svoje okrilje in me izučil svoje obrti, nisem njegova vnukinja pač pa učenka, ki jo je vzljubil ter vzel za svojo dušno vnukinjo.
Srce se mi stisne v agoniji, ko se staro, utrujeno telo zgrbi v krčih, ki jih prinaša kašelj in bolečina. Rahlo tresoče dlani zopet ožamem krpo in jo dvignem da bi mu ovlažila ustnice.:
»Fiammentta…«
Raskavi, izmučeni in domala nepoznani glas me vrže iz tira, moj zmedeni um je potreboval kar nekaj časa, da sem dojela, da me je poklical ded. Prek lic se mi je zarisal žalosten nasmeh in spustila sem se bližje k starcu od katerega je vel duh smrti.
»Počivaj, ne muči se z besedami.«
Sem mu nežnega a otožnega glasu dejala. V odgovor je zmajal z glavo in počasi obliznil suhe ustnice, preden je spregovoril.:
»Poslušaj me. Ko bo moja duša prestopila, moraš oditi.«
Ob zadnji besedi ga je posilil kašelj, sama pa sem imela čas da sem skrila svoj osupel obraz.
Da bi odšla? Odšla iz edinega doma ki sem ga kdaj poznala? Odšla izpod okrilja vasi, kjer so me že sprejeli, kot dedovo namestnico, kjer sem že prejela spoštovanje? Moje misli je zopet prekinil dedov glas.:
»Moraš spoznati svet in njegove čudeže, sprejeti moraš še znanje, ki ti ga sam nisem bil zmožen dati…naučit se moraš živeti.«
Njegove stare oči so zatrepetale, še otroku bi bilo jasno, da je vsaka beseda zanj muka, vendar sem se sama tega le bežno zavedala, povsem so me osupnile njegove besede.:
»Spoznati moraš še kaj več, kot le moč zdravilstva. Doživeti moraš ljubezen, radost, svobodo,….«
Njegove besede je zopet prekinil kašelj in moja zmedenost se je razblinila. Nežno sem mu navlažila ustnice, ter vendarle prisilila svoj jezik, da je zopet spregovoril.:
»Vse kar si naštel, lahko doživim tudi to…«
Prenehala sem ugovarjati, ko sem opazila da mi je nasprotoval celo v napadu kašlja.:
»Ne, sam sem mislil enako, toda moje življenje, bi bilo prazno in brezpomensko, če se ne bi nebo odločilo, da mi pošlje tebe…S tabo, sem dobil naslednika, nekoga, ki je lahko podedoval moje znanje. Tako bom vsaj nekaj pustil v tem svetu…Zato mi moraš obljubiti, da boš odšla in živela…«
Iznenada je njegov šibki glas utihnil, v očeh so se mi nabrale solze ko sem ugotovila, da sta ga napor in bolečina pahnila čez mejo zavesti. Z vzdihom sem se dvignila nato pa stekla na prosto, ven iz zadušljive koče. Noge so me nosile čez prostranstvo gozdov, dokler me utrujene mišice niso bile zmožne držati in sem padla na gozdna tla. Sredi odmrlega listja, sem kot peklenska furija s kriki izlivala iz sebe bolečino, ki se mi je zažirala v dušo. Ko me je izdal tudi glas sem z dlani segla v svoje dolge, ognjeno rdeče, razmršene lase ter si dovolila da moji otopeli čuti potonejo v spanec.
_________________
- Denar;1900 zlatnikov
- Predmeti; meč, zeliščarska torba
- Poškodbe:/
*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*~*
Nazadnje urejal/a Fiammetta 06 Nov 2008 08:49; skupaj popravljeno 1 krat |
|
