Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Nessa · Objavljeno: 30 Apr 2008 20:21 Naslov sporočila:

"Ne nadzorujem tega, kar ti Kamen sporoča. Želel si pomoči, dala sem ti tisto, na kar lahko vplivam. Več pa ne vem, kajti tudi sama nisem sposobna videti tistega, kar si videl ti."
Znamenje na njenem čelu je počasi ugašalo.
"Če veš kje je, potem zajahaj svojo kobilo in poskusi čimprej priti do nje! Morda je to edina možnost, da jo najdeš ..."
Počutila se je, kot da njeni nasveti ne povedo nič spodbudnega. Kaj sploh govorim? Ima smisel, da delim nasvete, da govorim resnico? Ima smisel, da tistim, ki me prosijo za pomoč, povzročam bolečino?
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Siryus Lonoic Aranwion · Vilinec Pridružen/-a: 28.04. 2008, 15:00 Prispevkov: 30

Tiho jo je poslušal... Vpijal je vase vsako njeno besedo... Na koncu je stopil do nje... Jo prijel za dlan in se ji bledih lic nasmehnil...
''Nessa, hvali ti za vse,'' je nasmejan dejal. ''Morda se bom nekoč vrnil. Pa če se me boš spomnila ali ne. Spomini morda ne bodo ostali večno, a tole bo zagotovo.''
Snel je očetov srebn prstan, ki ga je našel skupaj z mečem, v ruševinah njihove hiše. Stisnil ji ga je v dlan in dejal: ''Srečno, Nessa. Morda se nekoč znova srečava, sestra!''
Zasukal s eje na petah, ni se obračal, da ne bi videla njegovih solz, le stopil je do kobile in zajahal v tiho noč iskajoč v gozdu svoje modre oči...
_________________

*******************************************
Denar: 1500
Predmeti: srebrn meč z rdečim rubinom
Živali: bela kobila z imenom LaDellyia
Zdravje: //

Luna

Luna je v daljavi pred sabo zagledala svetišče. Bilo je mogočno in še večje, še lepše kot se ga je spominjala. Tudi Matador se ga je spomnil. Sunil je z glavo proti nebu in zarezgetal. Luna se je nasmehnila in skočila z njegovega hrbta. Odločno je stopila naprej, čutila je veličino, ki jo je obdajala. Na njeni desni je ponosno stopal Matador, na levi pa čudovit lev Zevs.
Ko je na sredini svetišča zagledala vilinsko postavo se je nsmehnila, kot bi stopila v davno pozabljene sanje, kot bi se nasmehnil otrok, ki se je po dolgem času vrnil domov. Tam je bila Nessa, njena prva prijateljica, Nessa, ki jo je seznanila z življenjem in ji pomagala najti sebe. Hitro je stopila proti njej, ni morala čakati, da se ponovno pogovori z njo o vseh načrtih, o vseh predlogih o vseh stvareh ki so se ji zgodile in ni morala čakati da izve, kaj se dogaja tukaj.
"Nessa!" je jo je poklicala. "Nessa, tukaj sem!" je še enkrat zavpila.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa

Stala je tam, kot bi sanjala. V njenih mislih so se delale meglice, Svetloba jo je počasi pripravljala na popolno pozabo. Toda za sabo je zaslišala glas, ki jo je budil iz omame. Ni se spomnila, komu pripada, toda vedela je, da ga je nekoč rada slišala. Zato se je obrnila in uzrla oči in spomnila se je Lune.

Obraz se ji je razjasnil in preteklost se je počasi vračala v njene misli. Stekla je proti Luni in jo skoraj prevrnila po tleh. S pogledom je ošinila tudi Matadorja in Zevsa in ko je začutila, da ji je prijateljica objem vrnila, ji je ušel krik veselja.
"Luna!" je vzkliknila.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Luna

Luna je objela Nesso in se zasmejala. Spet sta bili skupaj! Ni morala verjeti, da stoji tukaj pred njo, kot da se vmes ne bi zgodilo ničesar. Toda zgodilo se je... Nessa ni morala z njo.
ko sta se prijateljici počasi umirili jo je Luna polna pričakovanja, da bi kaj izvedela, vprašala: "Kako je tu? Imaš veliko obiskov, ali si osamljena?" Slednje je vprašala previdno, upajoč da bo zanikala in ji bo povedala, da uživa kot še nikoli doslej. Upala je. Zazrla se je v prijateljičine oči in se ji nasmehnila. Imela je še eno vprašanje, ki ji je šlo težko z jezika: "Nessa," zajela je sapo in vprašala, "kako se zdaj obnaša kamen? Ali boš lahko odšla?" Zazrla se je v najbližji kamen, od koder je izhajal njen kamniti lev Azurllion. V svoji culi je naenkrat začutila njegovo težo, jasno kot bi se lev želel vrniti na svoje mesto, kot bi se lev prebudil. Potegnila ga je s cule in ga položila poleg sebe na tla, kjer sta sedeli. Pogladila ga je in se nato ponovno zazrla k vilinki.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa

Nessine oči so bile polne veselja in kar ni mogla zadrževati nasmeha. Lunina vprašanja pa so na njen obraz prinesla občutek zmedenosti.
"Ne ... ne spomnim se," je končno rekla. "Spominjam se le tebe, ostalo je vedno bolj oddaljeno in vedno manj jasno ..."
Vrtala je v zadnje kotičke svojih misli, dokler ni našla v njih še zadnjih podrobnosti o Luni, toda čas, ko je ni videla je minil hitro, a vendar je vedela, da je preteklo že veliko časa. Preveč časa.
"Ni jih veliko, ki jih obiskuje svetišče," je rekla.
Luna je zajela sapo in rekla:
"Nessa, kako se zdaj obnaša kamen? Ali boš lahko odšla?" Njen pogled je zataval do Sijočega kamna, nato pa je iz cule potegnila kamnitega leva, ki jo je pred časom naredil za Starešino.
Nessa se je zamislila in ideja je v njenih mislih pričela rasti in želja po tem, da bi bila spet svobodna se je večala in večala. Za trenutek je zaprla oči in se prepustila sanjarjenju, toda vedela je, da skoraj ni možnosti, da bi kdaj odšla iz svetišča.
"Ne vem ..." je zamišljeno rekla, nato pa se je njen pogled izostril in prijateljici se je jasno in odločno zazrla v oči. "Toda če obstaja način, potem ga morava poiskati."
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Luna

Luna je ob Nessinem odgovoru odločno pokimala. Morata poiskati način, ali pa se Nessa sploh ne bo več ničesar spomnila. Nekaj časa je premišljevala, nato pa je tiho vprašala: "Kako naj najdeva način?" Ni vedela, kako naj ji pomaga, toda vedela je, da je ne bo pustila znova same. Trdno se je odločila. Tudi sama se je ozrla po svetišču in upala, da je kje tičal skriti namig, kako lahko osvobodi Nesso. Toda svetišče je zanjo molčalo, Nesse pa očitno ni želelo izpustiti. Globoko je zavzdihnila, nato pa ji je pogled obstal na kamnitem levu. "Nessa," je Luna prekinila tišino,"kakšna je vloga naših kamitih amuletov?" Ne da bi čakala na odgovor, je dvignila leva, ga stisnila k sebi in vprašala: "Ali bi lahko vrnila leva svetišču v zameno, da te izpusti?" Vedela je, da se vse skupaj sliši zelo neumno, toda morala je poizkusiti. Polna upanja se je zazrla v Nesso in njene odločne oči so se zasvetile v svetlobi sonca.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa

Nessa je zrla v Lunine oči in občutila je ganjenost ob besedah, ki jih je rekla Luna. In da je bila pripravljena žrtvovati svoje mesto kot starešina zato, da bi jo osvobodila, je bilo resnično plemenito. Toda Nessa je vedela, da je kaj takega nemogoče, pa tudi če bi bilo, ji ne bi dovolila da bi se tako žrtvovala zanjo. In bogsigavedi kaj bi se potem zgodilo z ostalimi starešinami ... ne, morala je obstajati kakšna druga pot.
Zazrla se je v nebo, kjer je nad svetiščem krožil orel in ko so se njene oči srečale z njegovimi, je izpustil krik svobode, ki ji je v srce zasejal žalost.
Mora obstajati pot, da spet postanem svobodna ...
In potem je čutila, kako se vanjo spet plazi vizija. Luna jo je videla pasti na tla, kjer je negibno obležala in njene oči so bile zaprte.

Čutila je tok, ki je prihajal iz kamna. Pred njenimi očmi so se prikazovale podobe.
Morje. Pegaz, ki vstaja iz njega. In potem daljava. Preko morja druga dežela. In nato rešitev. Ona leti iz svetišča, pod sabo čuti telo, ob sebi vidi nenavadna črna krila. In nato ... svoboda.

V trenutku, ko je dojela sporočilo, je sunkovito odprla oči. Bila je malo omotična, toda vedela je, kaj mora narediti. Toda zakaj ji je kraj, ki jo je imel za ujetnico, pokazal kako lahko pobegne?

Ni važno ... dokler bom le svobodna. Dokler še obstaja upanje zame ...
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Luna

Luna je napeto zrla v prijateljico, strmela vanjo in čakala na odgovor. Toda Nessa ji ni rekla ničesar in nato jo je videla, kako je padla na tla. Nepremično je zrla vanjo in hkrati razmišljala, zakaj se je morala ravno Nessa žrtvovati in ostati v svetišču. Nenadoma se je spomnila tistega dne, dne ko se je zanje vse zgodil usodni preobrat in dne, ko je postala starešina. Kaj je sploh smisel starešin?, se je sama pri sebi spraševala Luna, med tem, ko je Nessa negibno ležala na tleh.
Nato jo je spomin odvedewl dlje nazaj, v dan, ko je izvedela, kdo v resnici je. Ali zanemarjam svoje kraljeve dolžnosti, dolžnosti do starša, brata in Mesta? se je hitro vprašala, nato pa se je spomnila dne, ko je spoznala Nesso in spet se je zazrla vanjo, polna upanja, da bosta tokrat svetišče zapustili skupaj. Ali ji bo uspelo? Zakaj jo kamen želi tukaj?

Počutila se je, kot bi nekdo vodil njene misli in tega občutka ni marala. Odrinila je spomin, ki je pravkar prodrl v njene možgane, bil je njen beg z Matadorjem. Odrinila ga je vstran, odločno vstala in se zazrela v nebo. Pregnala je tisti občutek, da jo nekdo vodi in zato se je počutila svobodno. Vdihnila je hladen, svež zrak in se nasmehnila Matadorju, ki je stal nedaleč stran. Konj je zarezgetal, nato pa zaprhal in po tleh podrgnil z nogo. Tudi on se je spominjal tega kraja.
Iz misli jo je predramilo Zevsovo opozorilo: "Budna je!" Luna se je obrnila in stekla h prijateljici, ki je že odprla svoje oči. Luna se ji je nasmehnila in ji ponudila roko, da bi lažje vstala. Vedela je, da ima Nessa nivice, ki jih prinaša svetišče.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Tla pod njenimi kopiti so postajala vse trša, ji dajala občutek zanesljive stabilnosti in varnosti. Pospešila je, krila zložila še tesneje ob slok hrbet, glavo nekoliko približala k tlom in pustila silnim sunkom vetra mršiti dolgo grivo. Njeno telo se je navidez lahkotno gibalo, drselo skozi zrak kot puščica prek navidez neskončnih travnatih gričev. Lagoden občutek svobode in kontrole staji na obraz naslikali zadovoljen smehljaj, v oči pa vrnili plameneče iskre. Zaznala je lasten bit, v utripu z naravo, začutila pripadnost, a nekje globoko v njej je še vedno počival močan dvom, a ga je tokrat zatrla. Njen odločen pogled je bil uperjen v daljavo, ki se je zdela tako daleč, a se ji hkrati hitro približevala.
Čez čas je ob nogah začutila mehko podrast, a jo je to prej kot ustavilo, le podžgalo. Želela je videti več, želela spoznati svet, želela postati nekdo, zaživeti sama in živeti kot eno. V glavi so se tokrat prepletale želje, sanjarjenje in realni svet, ki je njene sanje vse bolj zatiral, jih v njenih očeh želel prikazati kot slepilo, le varljivo upanje. Znašla se je v razcepu in ni vedela čemu slediti, verjeti raje tistemu čemur želi, ali tistemu za kar ima občutek da mora. V jezi nad samo seboj je galop pospešila skorajda do skrajne meje. Vitko telo mlade kobile se je gibko premikalo med gosto nasajenimi debli dreves, ki so ji sledili in izginjali ob njenem boku. Listje pod njenimi kopiti je glasno šelestelo in napovedovalo njen prihod, medtem ko je sama skušala pomiriti neurejene misli v glavi.
Kar naenkrat je pred seboj uzrla podrto deblo mogočnega drevesa in se zadnji hip močno odrinila od tal, v loku preskočila deblo in nadaljevala svojo slepo pot. Ni vedela kam jo vodi pot, v njeni glavi trenutno niti ni bilo prostora za tako skromne misli. Čez nekaj časa se je le ustavila, saj ji je pot prekrižal manjši gozdni tolmun. Utrujeno je pristopila tik do roba in se za kratek hip ustavila in zrla v lastno podobo, ki ji je vračala pogled z gladine kristalno čiste vode. Črnina je kazila neomadeževano zelenje, ki se je bohotilo za njo v vsej svoji veličini. Doživljala je enega izmed mučnih trenutkov, ki so v njej vzbudilo željo po identičnosti, zaželela si je biti enaka ostalim, se skladati in biti vzporedna nekomu. S svojo drugačnostjo se je utegnila videti le kot napako, neuspeh, spodrsljaj v Stvariteljevem delu. Naveličala se je svoje, na drugačnost vedno opominjajoče podobe, prhnila v umirjeno površino vode ki se je nekoliko vznemirila in vzvalovila, podoba nje pa je počasi, a vztrajno zbledela. Sklonila se je nižje in spila nekaj dolgih, osvežujočih požirkov hladne vode, ki je čutno spolzela prek njenega grla.
Ko je dvignila glavo, je njeno oko ujelo nekaj drugega, nadvse vabljivega in predvsem neznanega. Bleda svetloba se je v polmraku širila z neznanega vira. Umirjenih, ritmičnih korakov se je z zanimanjem, a hkrati prirojenim strahom pred novim podala bližje. Opazila je nenavadno tvorbo iz skal, kjer je izvirala svetloba. Šele zdaj so njene temne oči ujele dve postavi.
Dvonožne zveri.
Dih ji je za trenutek zastal nekje v grlu, presenečen pogled pa ostal priklenjen na dve postavi. Brat ji je že pripovedoval o Njih- bitjih, ki so prejela dar hoje po dveh tacah… Prevzetnih, vzvišenih, sebičnih in oblastnih surovežih katere oči naj nikdar nebi videle pegaza. Priprla je oči v dve reži, ustnici stisnila v tanko črto in navidez odločno stopila bližje.
Njena silhueta se je izluščila iz teme, pridobila obliko in se neomahljivo začela približevati, le iz zgodb poznanima Zverema. Njen pogled je bil oster, neustrašen, čeprav ji je srce divje utripalo in prek žil pošiljale nov naval kot razbeljeno jeklo vroče krvi. S pogledom je prebadala neznane podobe katerim je bila z vsakim korakom bližje, v zraku pa začutila napeto naelektrenost, kot bi se pripravljalo nekaj velikega.
Poleg Dvonožcev je opazila nekaj brezdušnih zveri, ki pa niso ujele njene pozornosti, delno zaradi njenega preziranja Nemislečih, delno pa tudi zaradi drugih dveh Zveri, katerima je posvetila vso svojo pozornost. Bila je le še nekaj korakov oddaljena od njiju, sij se je lesketal v njenih očeh, večer pa se je počasi prevešal v hladno noč. V polkrogu je zaokrožila nad neznankama kakor plenilec okoli svojih žrtev, nato pa nezadovoljno skozi nosnice prhnila vročo paro, ki se je kmalu razblinila v meglice.
Ni bila prepričana kaj pričakovati, a bila je pripravljena na bliskovit napad, njeno telo je le še napeto čakalo kot tempirana bomba. Ustavila se je in nemo zrla v Dvonožca čakajoč na odziv…

(en je meu preveč cajta)
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Nessa · Objavljeno: 01 Sep 2008 20:06 Naslov sporočila:

Nessa je nekoliko omotična sprejela Lunino roko in se z njeno pomočjo pobrala. Globoko je vdihnila in za nekaj sekund zaprla oči ter se še vedno držala Lune, da je omotica minila.
"Ne morem verjeti," je končno rekla, pretresena od tega, kaj ji je sporočalo svetišče. "Pokazalo mi je pot ven ... pokazalo kako lahko pobegnem iz njega ..."
Nekaj trenutkov je samo strmela v Luno in v svojih mislih premlevala tisto, kar je videla.
Črn pegaz ... z nenavadnimi krili. In njegove misli, združene z njenimi. In nato svoboda, let, piš vetra, krik sreče ... in pegaz, njega čaka usoda, večja od katerekoli, ki jo je kdaj videla ...

Iz razmišljanja jo je prebudil šum in presenečeno se je zazrla v podobo, za katero se je zdelo, kot da bi oživela iz njenih misli. Črn pegaz, nezgrešljiva krila ... kaj je delal tukaj? In kdo je sploh bil ... in od kod? Nikoli prej še ni videla takega pegaza. Nikoli prej še ni zaznala take globine v očeh živali. Nikoli prej ni vedela, da bo kdaj srečala tako bitje. Toda kamen ji je pokazal pot, usoda je bila že zapisana, ali pa vsaj začrtana. Ni bilo na njenih ramenih, da to usodo spreminja, na njej je bilo, da jo sprejme in da obstaja v sožitju ...
Prekleto, je pomislila, res mi je opralo možgane.

S pogledom je sledila gibanju pegaza. Krožila je okoli njiju, na Luninem izrazu pa se je pokazala še večja presenečenost, kot jo je čutila v sebi. Pegaz pa se je ustavil in pogled je izdajal, da je pripravljen na vse. Nessa ni vedela, kaj naj naredi, kako naj ga nagovori ... ni poznala tega bitja, še nikoli prej ni slišala za kaj takega, čeprav je poznala vse leteče živali. Počasi je stegnila roko bližje k pegazu in nakazala korak naprej. Medtem pa je zašepetala: "Nič hudega ti nočem," v upanju, da jo bo razumel, kaj mu govori. V skrajni sili bi mu lahko sporočilo predala prek misli, če ne bo ostalo nobene druge možnosti.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Njeno oko se je ustavilo ob dlani, ki je posegla proti njej in ob občutku napadenosti je stopila korak nazaj. Svoj divji pogled je uprla v neznanko dolgih, zašiljenih ušes, ki so jo ločevale od druge. S kopitom je popraskala po tleh in svareče prhnila, medtem ko jo je razžiral strah. Dosegle so jo mehke polglasne besede. Razumela jih je, a doumeti jih ni želela. Ne, ne bo jim verjela, brezsrčnežem. Nezaupljivo je obe zveri skušala imeti ves čas na očeh, ali pa vsaj s kotičkom očesa spremljati njun najmanjši trzljaj.
Zazdelo se ji je, da je mehka svetloba za trenutek še bolj osvetlila njihova obličja in razkrila poteze Dvonožcev. Njuna obraza nista bila poraščena z dlakami, koža je bila gladka, razgaljena in navidez občutljiva. Bitij, njima podobnih, še ni srečala in vse neznano je najprej označila za nevarno, slabo, škodljivo in še kaj. Tudi tokrat je bila raje pazljiva in verjela zgodbam bratu, saj so bile mnoge izmed njih že potrjene in preizkušene.
Naposled je le spregovorila z očitnim strahom v glasu:
»Kaj želiš od mene?«
Njen oster pogled je ostajal enak, svareč, telo pa napeto kot struna. Na nebu so se počasi začele prižigati zvezde, nad tla se je razgrnila gosta, zadušljiva tema, a Vihrëa tega ni imela niti časa niti možnosti opaziti, saj so bili prijetno osvetljeni. Iz gozda so se tik nad tlemi pritajile blede meglice, ki so se začele kot gad ovijati okoli njenih nog, a v notranjost kroga niso vstopile.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Luna · Objavljeno: 03 Sep 2008 15:30 Naslov sporočila:

Luna je zadržala sapo, ko je zagledala čudovito, elegantno žival, žival za katero ni vedela, da obstaja - vse do tega trenutka. Bilo je to veličastno, elegantno in ponostno bitje in Luna se ni morala obvladovati. S široko odprtimi očmi in usti je zrla v krilatega konja in hkrati pozorno spremljala vsak njen premik. Ni se morala premakniti, od presenečenja je stala kot vkopana, nato pa jo je zdramil Matadorjev premik, ki se je postavil mednjo in kobilo, v svarilno pozo, odločen, da se bo postavil po robu čudnemu stvoru s krili, če bi bilo to potrebno. Luna je vztrepetala ob misli, da bi pegazu kdo storil kaj žalega, zato se je odločno premaknila ob Matadorja, mu pomirjujoče položila roko na grivo, natopa je s svarečim pogledom ustavila tudi Zevsa, ki se je nato ubogljivo postavil obnjo.

Nessa se je takrat premaknila in iztegnila svojo roko proti kobili. Poskušala jo je pomiriti, saj je kobila hitro stopila nazaj in Lunino srce je začelo hitreje biti. Ne odidi, je z mislimi rotila veličastno postavo pred sabo. Takrat pa je kobila spregovorila, spregovorila je v človeškem jeziku! Matador je presenečeno dvignil glavo, saj je takšne zvoke prej slišal le od drugih bitji in tega nikakor ni pričakoval od konja, pa čeprav je imel krila!
Luna se je šele takrat zazrla k Nessi. Ni vedela, ali je v njenih očeh opazila olajšanje ali srečo, kajti čeprav v svetišču ni bilo popolnoma temno, ni morala razločiti podrobnosti. Toda nekaj je čutila s takšno gotovostjo, da je ni bilo mogoče zanikati: Pegaz je odgovor na Nessine prošnje. Nasmehnila se je sama pri sebi in pogladila Matadorjevo mehko ravo dlako.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa · Objavljeno: 13 Sep 2008 23:19 Naslov sporočila:

Nessine oči so obstale prikovane na pegaza, v očeh katerega je zaznala strah pred neznanim. Od nje se je umaknil za korak, njegovo telo je ostalo napeto. Spregovoril je, in čeprav njegov glas ni bil enak kateremukoli drugemu glasu v Palaninu, ga je razumela.
»Kaj želiš od mene?«
Nessa se je ob teh besedah zamislila, saj pravzaprav še sama ni natančno vedela, kaj naj pričakuje ali zahteva od pegaza. Videla se je svobodno z njim, pravzaprav z njo, in ni bila pripravljena izgubiti svoje edine možnosti za pobeg. S pomirjujočim pogledom je poskušala ujeti pogled veličastnega bitja pred njo in zopet je spregovorila.
»Moje ime je Nessa,« je rekla in upala na čimbolj pozitiven odziv. »Nič hudega ti nočem … poglej, moj lok je zunaj svetišča, drugega orožja nimam. Tudi Luna lahko odloži svoje, če želiš. Brez le-tega sva precej nemočni proti tebi …«
Kljub temu, da je kobila stala zunaj kamnitega kroga se je spozabila in zopet stegnila roko proti njej, s tem pa se dotaknila nevidne meje okoli svetišča, ki so jo lahko prestopili vsi razen nje same. Zastokala je od bolečine in refleksno umaknila roko, v njenih očeh so se pokazale solze, ki pa jih je hitro pogoltnila in sama pri sebi je izustila kletvico. Ozrla najprej k Luni, nato pa nazaj k črnemu čudežu, čakajoča na odziv.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Na sebi je čutila dva para žgočih pogledovv Dvonožnih zveri, a jima ga tokrat ni vračala, med drugimi tudi zaradi strahu, ki je počival v njenih temnih očeh. Živčno se je prestopila in skušala obvladovati zmedo, ki ji je meglila um. Nekoliko je privzdignila glavo, njen pogled se je srečal z velikimi, čutnimi očmi zveri, ki je nato spregovorila v mehkem tonu glasu ki jo je pomirjal, a hkrati je skušala obdržati distanco. 'Ne bo se vedla kot naivno mlado žrebe, zdaj ve kdaj ji lažejo v obraz!'
Ko je Zver z zašiljenimi ušesi končala, je začela Vihrëa v glavi premlevati njene besede. S pogledom je bliskovito švignila proti lesenemu orožju, ki je ležalo na tleh, v dvomu stisnila ustnici v tanko črto in glavo počasi odtegnila nazaj proti neznanki. Nekoliko je priprla oči, s pogledom pa odločno prebadala Nesso, kot se je poimenovala. Dahnila je v hladen gorski zrak, se nekoliko pomirila, čeprav je njeno srce očitno še vedno imelo neznansko željo izstopiti iz varnega objema reber. Zazrla se je globoko v vilinkine oči. V njih ni zaznala sreče, zadovoljstva, veselja… svobode.
»Oči ne morejo lagati..«
Je lahko razločno slišala bratove besede. Za kratek, a sladek trenutek je začutila njegovo bližino. Spet tist, nič več domač občutek varnosti. Prav tako hitro kot se je pojavil, je tudi zbledel v neznano.
V njenih očeh je opazila drobno, komaj opazno solzo, ki ji je vlila upanje. S pogledom je sledila Nessini dlani, ki se ji je približevala, a jo je Zver nato sunkovito izmaknila, kot bi jo nekaj udarilo. Njej neznan in nerazumljiv pojav, ji je prikazal le še mnogo več zaprtih vrat, mnogo več vprašanj brez odgovora.
Nekje globoko v sebi je začutila slo, ki jo je gnala. Mora pomagati.
Občutek je sprva zavračala, ker ji je bil neznan. Vedno je bila namreč ona tista, ki so ji vsi pomagali, jo stregli in življenje spreminjali v raj, njo pa v popolnoma neizkušeno kobilo. Vse kar je poznala, je obstajalo v zgodbah, ki jih je slišala, podobe naslikane le v njeni glavi.
Prhnila je, nato pa odločno stopila korak proti Nessi in njeni družabnici. Zaznala je nov vonj in toplino njunih teles, a hkrati ostajala oprezna na kakršnekoli sunkovite gibe. Njen zaupljiv pogled je bil uperjen proti Nessi. Ni se želela spraševati čemu to počne, saj bi ji prej škodilo kot koristilo. Odločila se je le prepustiti občutku. Zdaj ima vsaj varnost, čeprav je ni čutila, Zveri sta namreč oboroženi.
Stopila je še nekoliko bližje, poklonila glavo in polglasno zašepetala:
»Pripravljena sem pomagati.«
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli