Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Nessa · Objavljeno: 15 Sep 2008 17:13 Naslov sporočila:

Nessa je opazovala temne oči, s katerih skorajda ni spustila pogleda. Pegazinja se je nekoliko obotajoče prestopila bližje in sklonila glavo ter svoj pogled usmerila v tla.
»Pripravljena sem pomagati,« je zašepetala.
Nessa najprej skorajda ni dojela, kaj je zaslišala iz njenih ustnic, morda zato ker se ji je še vedno zdelo nekoliko čudno, da je lahko z ustnicami konja oblikovala tako mehak glas in z njim tvorila besede. Niti ni vedela, zakaj jo pegaz razume in obratno. Toda zadnje čase se je dogajalo precej nepojasnjenih stvari in odločila se je, da bo pustila dogodkom, da tečejo, nato pa spraševala, kajti navsezadnje Svetišče ni lagalo … enostavno ni znalo lagati, niti ni imelo interesa. Sijoči kamen je življenje, je resnica, je svoboda, je sreča … in glas nekje v njeni podzavesti je zašepetal … in smrt, rešetke, ječa, laž …
Z glavo je zamahnila, da bi se znebila takih misli in se zopet zazrla v pegazinjo, ki je še kar stala tam, s sklonjeno glavo, gesto spoštovanja. Tudi sama je sklonila glavo, sklenila roke in padla na eno koleno pred mogočnim bitjem in pomignila Luni, naj stori enako. Želela si je pojasniti, kaj se dogaja, toda še sama ni vedela, zakaj tako zaupa temu bitju, ki ga prvič vidi. In v njej se je spet zavrtinčila želja po svobodi, želja, za katero bi žrtvovala skoraj vse. Tako je klečala tam, s sklonjeno glavo, z mislimi, ki so bežale iz sedanjosti v preteklost, iz resničnega v neresnično, od svetišča do zunanjega sveta, od svobode do spon, ki so jo priklenile tja …
Klečala je tam in čakala, da trenutek mine in v njej se je naselilo globoko spoštovanje do bitja pred njo. Veliko tvega s tem, da mi zaupa, je pomislila. Toda v njej vidim usodo, ki je večja od nje same ali od kogarkoli, ki je kdaj obstajal …
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Luna · Objavljeno: 16 Sep 2008 16:36 Naslov sporočila:

Luna je stala tam in opazovala stvari z nekakšnim mirom in napetostjo hkrati. Bila je prevzeta nad dogajanjem in predvsem nad čudovito kobilo s krili. Bila je res nekaj posebnega in vedela je, da je tu z nekim namenom.
Nato pa je kobila ponovno spregovorila z mehkim glasom: "Pripravljena sem pomagati."
Luna je osupnila in vedno znova je bila presenečena, ko je iz njenih ust zaslišala normalno govorico. Tako dolgo se je pogovarjala samo z Matadorjem in drugimi živalmi, da sploh ni morala dojeti, da lahko kakšna od njil lahko govori tudi njihov jezik.
Med vsem tem razmišljanjem je skoraj spregledala Nessin znak, ki ji je nakazoval, naj se priklone. Luna se je brez obotavljanja spustila pred čudovito bitje in v znak zaupanja in spoštovanja odvrgla tudi svoje orožje.
Svojo glavo je sklonil tudi Matador, Zevs pa se je prav tako vljudno poklonil mogočnemu krilatemu bitju. Trenutki so se vlekli in Luna je hrepenela po tem, da bi se vzdignila in opazovala razplet dogajanja, toda od pričaovanja si ni upala dihati. Upala je, da kobila ne bo odšla, saj je nekje globoko v sebi čutila, da lahko pomaga Nessi. Ni vedela kako, ali zakaj, ampak upala je, da je res in nekje na dnu njene duše je tlela še ne povsem izoblikovana želja, da se zbliža s črno kobilo.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Na mehki koži je začutila njeno toplo sapo, v naslednjem trenutku pa sta se obe bitji poklonili. Sprva presenečeno, nato pa sproščeno, z drobnim smehljajem, ki ji je prešinil obličje, je pristopila bližje k Nessi. Glavo je spustila nižje, jo nežno dregnila s konico nozdrvi in umirjeno zašepetala v blagem tonu glasu.
»Klanjaj se tega vrednim.«
Morda je bil razlog le to, da ni bila vajena spoštovanja in ugleda, saj so bili poprej njeni stiki z zunanjim svetom izredno redki, poleg tega pa je bila od hitro odvijajočih se dogodkov zmedena, zgubljena in zbegana, čeprav je poleg vrtinca nejasnih občutkov vseeno občutila varnost. Trdno zanesljivost, ki ji ni bila pripravljena verjeti. Izguba brata jo je povsem uničila, z njim je odšel tudi velik, celo prevelik, del nje, preobrazilo jo je v negotovo razvalino brez samozaupanja. A hkrati je nekako pri sebi bila sposobna videti pozitivno, mehkejšo stran tega rezila. Njegova smrt ji je odprla oči v povsem nov svet, grd, brezobziren, oster in krut, a vsaj resničen. Otipljiv.
Bila je preveč navezana na brata, pravzaprav popolnoma odvisna od njega. Vedno je vse postoril namesto nje in ji s tem odvzemal možnost za učenje. Mnoge stvari so ji bile pojasnjene, a na lastni koži ni nobene izkusila, takrat ni imela niti želje potem. Čemu se odreči raju?
…Zapustil jo je, brez kakršnega koli napotka za preživetje.. vedela je da to želi, a ni bila povsem prepričana če je to še možno zdaj, po njegovem… odhodu.
Zdramila se je iz blage zamaknjenosti, omame misli in z očmi polnimi upanja zrla v Nesso, iščoč odgovor. Mehka tišina se je naselila mednje, zapolnila vsak kotiček, Vihrëa pa ni bila prepričana ali želi prekiniti čutno odejo. Nočni hlad je zavel nad pokrajino, sama je to čutila kot drobne igle, ki so ji segle prav do kosti. Krila je zložila tesno ob sloko telo, nato pa v rahli napetosti počakala na kakršnokoli reakcijo.

((Luna sry če te moj lik zaenkrat bolj ali manj ignorira, your time will come Smile

))
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Nessa · Objavljeno: 19 Sep 2008 19:33 Naslov sporočila:

Nessa je videla, da se je priklonila tudi Luna in na njenih ustnicah se je zarisal nasmeh spoštovanja, ki ga je čutila do bitja pred njo.
Na svoji roki je začutila mehak konjski smrček in toplo sapo konja, ki je s sabo prinašala besede.
»Klanjaj se tega vrednim.«
Nessin pogled se je dvignil, in zazrla se je v oči, ki so bile sedaj tako blizu njenim, da je v njih lahko razločila zmedenost, strah … ni vedela, ali se še kar boji njiju, ali pa se boji sveta v katerem se je znašla? Ni se zdela ravno seznanjena z okoljem, z bitji v Palaninu … in usoda, njena usoda je bila prevelika, da bi lahko pripadala bitju, ki se je celo življenje skrivalo v sencah, brez stikov z zunanjim svetom … ali pač ravno zato primerna?
Z roko je ponovno segla proti njeni glavi in se dotaknila čela, na katerem je črna dlaka izoblikovala vrtinec, z mislimi pa počasi navezala stik s Sijočim kamnom … ali pa je le-ta navezal stik z njo? Skozi njeno glavo so drsele podobe, prihodnost, preteklost, težko je ločila kaj se dogaja v katerem času, toda iz misli je uspela razbrati tok.

Letenje … krog prekinjen … njene noge se oklepajo črnega telesa, medem ko se skupaj vrtinčita po zraku, nato svoboda, lok, bistre misli … nato drug čas, okoli njiju divja vojna, kri brizga, slišijo se kriki, bolečina, umiranje …

Roko je odmaknila z njenega čela, kot bi jo nekaj opeklo. Odprla je oči in se zazrla v poteze kobile pred njo, na katero je sedaj gledala popolnoma drugače.
Namenjeno mi je bilo, da me najde … namenjeno mi je bilo, da mi podari svobodo … ujeta sem bila, da me lahko reši …
Tišina jih je oklepala kot mehurček, nobena od njih ni spregovorila,vsaka poglobljena v svoje misli, s svojimi vprašanji brez odgovorov …
»Zaupaj mi, vredna si klanjanja,« je naposled spregovorila Nessa in se nasmehnila. »Morda še ne veš zakaj in zaenkrat ti še ne moram povedati, kajti tudi sama ne vem natančno, kakšno usodo so ti izbrali bogovi, toda verjemi, da je večja od katerekoli, ki sem jo kdaj videla …«
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Luna · Objavljeno: 19 Sep 2008 20:37 Naslov sporočila:

Luna je bila ob Nessinih besedah presenečena, toda hkrati se ji je na obrazu zarisal rahel nasmešek, saj je slutila veličino bitja in Nessa je sedaj to le še potrdila. Počasi se je vzravnala in se zagledala v svojo prijateljico, ki je bila zamaknjena v svoje misli in v pegazinjo, ki je stala pred njo. Zadovoljno je prikimala, se naslonila na svoja prijatelja in srečna opazovala dogajanje pre sabo. Bila je več kot zadovoljna, da ju je kobila našla, saj je v prijateljičinih sicer žalostnih in hrepenečih očeh lahko opazila tudi upanje. Zanašala se je na svoj dar razpoznavanja ljudi in čustev in tokrat mu je bila hvaležna. Upala je, da bo Nessa nekega dne spet srečna in svobodna. Pogled ji je zdrsnil nazaj k orožju, ki je ležalo v travi. Spet se je nasmehnila in se ponovno zazrla v dvojico. Da, je pomislila, obe sta vredni klanjanja.

((Vihrea, ni problema, upam samo, da nism odveč Wink

))
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

S pogledom je sledila dlani, ki se ji je približevala, zaupljivo zaprla oči in se prepustila. Še nikdar
prej ni nanjo legla gola človeška dlan. Začutila je človeško toplino, nato pa je njeno telo prežel neznan občutek. Zdrznila se je, ko je vilinka sunkovito izmaknila roko. Počasi je odprla oči, njen pogled pa je bil trdno uprt v Nesso, ki ji ga je vračala. Niti sladke tišine so se razpredale med njimi, a pogled ni minil, trajal je, zdelo se je da celo večnost.
Naposled je vilinkin glas razparal mehko tišino. Pegazinja je prisluhnila njenim besedam. Razumela jih je, a odziva nanje ni našla. Zaupanje. Zdelo se ji je, da vse od bratove smrti, z vsakim dnem bolj pozablja kaj sploh je to. Nekomu zaupati, deliti z njim, biti povezan z njim. Nikdar ni pomislila, da bi bila lahko povezana še s kom drugim poleg brata. Heh.. nikdar tudi ni pomislila da ga bo izgubila, pa se je zgodilo prav to.
Oh, kako je sovražila občutek, kot da ji stvari bežijo iz rok (iz kopit?), ko ni znala predvideti dogodkov še preden bi se zgodili, ko so jo preveč presenetili, ko so jo popolnoma zmedli in ji meglili um.
Med seboj in Nesso je čutila neko povezanost. Ne na način, na kakršen je bila povezana z bratom, a to ni bil razlog, da bi ta občutek zanemarila. Ni vedela čemu, a njenim besedam je nekje v sebi verjela, čeprav se ji je zdelo popolnoma brezsmiselno. Le zakaj bi bila ona pomembna, zakaj bi njo čakala odločilna usoda? Na plečih ne želi nositi težkega bremena, ne želi sprejeti odgovornosti nad čim pomembnim, to je bilo namreč edino kar je videla ob njenih besedah. Na obrazu obeh dvonožnih bitij je opazila nasmehe, medtem ko sta zrli vanjo. V njunih očeh se je zrcalila sreča. Je mar ona vir sreče? Zakaj?
Vsaka nova poteza je v njej vzbudila naval novih vprašanj, ki so ji meglila bister um. Znova je odtegnila pogled proti Nessi in bila zdaj ona tista, ki je prekinila mučno tišino:
»Kaj mi je storiti?«
Radoveden, upajoč par temnih oči je zrl v vilinko, v upanju da se njene misli čim prej razjasnijo, da najde odgovore na svoje vprašanja…
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Nessa · Objavljeno: 22 Sep 2008 21:16 Naslov sporočila:

»Kaj mi je storiti?«
Besede so iz pegazinih ust zazvenele tako iskreno, zaupljivo, a hkrati so jo opomnile na to, da pravzaprav še sama ne ve, kaj je naloga tiste, ki je stala pred njo. V svoji glavi je premlevala podobe, ki so ji bile podane med videnjem. Iz njih je lahko razločila približno sliko tega, kar naj bi se imelo za zgoditi, toda ni našla besed, da bi lahko opisala, kar je vedela. In pegazinji ni želela postavljati zahtev, niti prošenj. V njenih očeh se je zrcalil strah, presenečenje … tudi iskra zaupanja? Za trenutek se je zamislila.
»Težko bi vama razložila,« je naposled rekla. »Naj vama pokažem …«
Z roko je zopet segla k glavi pegazinje in ko so se konice njenih prstov dotikale površine čela, se je z drugo roko stegnila proti Luni in naredila enako na njenem čelu.
Je prav, kar delam? Dvomi so se v trenutnku razblinili. Edini način je.
Skozi konice njenih prstov so hitele nevidne iskre in tistima, ki se ju je dotikala, je pošiljala vse, kar je vedela. Podobe, misli, vedenje, vse je drselo skoznjo.

Letenje … njene noge so se oklepale temnega telesa, ob njenem boku so bila razprta črna usnjata krila … in pod njo Luna, ki je vzklikala od sreče … zrak, ki ju je obdajal, veter v njenih laseh, sonce nad njima, zemlja pod njima … svoboda …
In nato njeni občutki … neizmerno hrepenenje, sovraštvo do kletke, ki jo je obdajala in njen notranji krik, ko se je le-ta sesula … in veter, veter povsod okoli nje, tisto, o čemer je vedno sanjala …

Hitro je umaknila roki, da je prekinila stik z njunimi mislimi in globoko vdihnila, kajti taki podvigi so jo vedno nekoliko izčrpali.
»Zdaj vidita?« je vprašala in se ozirala od ene do druge. V mislih je molila, da bi ji pegazinja mogla pomagati ...
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Prisluhnila je pomirjujočem tonu glasu in z zanimanjem opazovala Nesso, njen vsak najmanjši gib, vsaj trzljaj. Ko se ji je njena dlan začela približevati ji je sledila s pogledom, si ji najprej nekoliko izmaknila, nato pa zaupljivo obstala na mestu. Podzavestno je zaprla oči in dopustila stik dlani in njenega čela. Ni bila prepričana ali dela prav, a se ji je zdelo vredno poskusiti. Nekje v njenih mislih so bili ljudje še vedno Dvonožne zveri, za ti dve je le predvidevala da potrebujeta pomoč in bi za to izkoristili kogarkoli, čeprav jo je neka neznana sila skušala prepričati v nasprotno so bila bratove besede zlate, nič ni bilo bolj verodostojno kot to. Imela je občutek, kot bi se izneverila bratu in njegovim besedah, če bi jih postavila na stranski tir in skušala sama izkusiti stvari, saj so bratove besede ravno temu služile- opozorilu in učenju brez lastnih izkušenj.
Zaznala je blag premik vilinkinih prstov, naposled pa je v mislih zagledala meglene silhuete, ki so z vsakim trenutkom pridobivale na ostrini in kmalu so se iz blage teme iztrgale podobe. Jasno je lahko videla sebe leteti. Skoraj lahko bi občutila blag veter in globoko praznino pod seboj.
Šele zdaj je opazila. Na njenem hrbtu je jezdila… Nessa? Videnje je še bolj zmedlo njene misli, ki so se za kratek hip pomirile, ko je zapazila izraz na vilinkinem obrazu. V očeh se je iskrila sreča, širok smehljaj je razsvetljeval njen obraz, njeni dolgi temni lasje pa so igrivo poplesovali v sunkih vetra. Nekje spodaj je lahko videla tudi drugo spremljevalko, na trdnih tleh. Tudi njen obraz je izžareval veselje, dlani pa so bile uperjene visoko proti nebu…

V istem trenutku, ko je Nessa sunkovito odmaknila dlan, je pegazinja odprla oči, njen pogled pa je bil trdno uperjen v vilinko. Njen pogled je bil zdaj dvomeč, ni bila prepričana kaj storiti. Vilinka se je očitno vdrla v njene misli, se poigravala z njimi in jo skušala preleviti v eno izmed Nemislečih. Ne.. toliko ponosa pa le še ima, da ne bo dovolila biti izkoriščana kot prevozno sredstvo…
Nekoliko je priprla oči, ušesa položila tesno ob glavo, s kopitom pa svareče popraskala po tleh. V njeni glavi sta se prepletali dve popolnoma različni stvari. Na eni strani tisti občutek varnosti na začetku in zdaj občutek izrabljenosti, ki je začel prevladovati in potrjeval vse legende o ljudeh, ki jih je bila slišala od brata.
Zmedeno je stopila nekaj korakov nazaj, tik ob rob Svetišča, pogled pa je prehajal z ene Zveri do drug pričakujoč odziv, ki bi ji lahko razkril resnico...
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Luna · Objavljeno: 27 Sep 2008 16:30 Naslov sporočila:

Luna je opazila kobilino negotovost in ustrašila se je, da ji morda ne bo voljana pomagati. Tudi sama je videla podobe v glavi in ob misli na to, da bi bila lahko Nessa svobodna, če bi sedla na kobilin hrbet, ji je po telesu pognalo nov val upanja.
Sicer se je že nekaj časa nazaj odločila, da se v pogovor med Nesso in pegazinjo ne bo vpletala, toda nikakor se ni morala več zadržati in je zato odločno, toda vljudno stopila proti kobili. Dobro se je spomnila dne, ko se je Nessa začela pogovarjati s kamnom in izgubila svobodo. Takrat je bila tudi ona presenečena, kako ji je kamen predal informacije, zdaj pa je bila na to že navajena, a je lahko razumela kobilino negotovost.
"Nessa je ujetnica svetišča, preko nje kamen govori. Zato si lahko videla sporočilo, ka nama ga je posredovala. Samo ti ji lahko pomagaš, samo ti jo lahko odneseš stran," je Luna spregovorila v napeto tišino, ki je zavladala med njimi, nato pa je pokleknila pred pegazinjo, sklonila glavo in rekla: "Prosim, pomagaj ji, prosim."
Upala je, da je storila prav, ko je stopila pred osupljivo bitje, a počutila se je dolžno pomagati prijateljici, ki je zanjo toliko naredila. Nessa je potrebovala svobodo, torej bo storila vse, kar je v njeni moči, da ji pri tem pomaga. Ali pa si je ona tako zelo želela, da bi jo videla svobodno? Odrinila je svoje misli in se zazrla v mogočno, temno telo, z veličasatnimi krili, ki je prinašalo svobodo. Vsaj upala je tako...
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa · Objavljeno: 27 Sep 2008 18:40 Naslov sporočila:

Nessa je za nekaj trenutkov zaprla oči in globoko dihala, da je v njena pljuča prišlo dovolj svežega zraka, da je omotica minila. Pegazinja je stala pred njo, v njenih očeh je videla zaupanje. Globoko v sebi je začutila olajšanje, kajti iskrica upanja, da bo kdaj rešena, se je večala z vsakim trenutkom.
Toda blisk svetlobe v očeh, dvom, korak nazaj … upanje v njej se je v trenutku porušilo. Boji se, je pomislila. A česa? Sem ji dala razlog, da mi ne zaupa?
Njen pogled je švigal od ene do druge, v njem je bliskalo vprašanje in dvom. Ko je želela zbrati besede, da bi poskušala tisto zaupanje pridobiti nazaj, pa je naprej stopila Luna in spregovorila.
»Nessa je ujetnica svetišča, preko nje kamen govori. Zato si lahko videla sporočilo, ki nama ga je posredovala. Samo ti ji lahko pomagaš, samo ti jo lahko odneseš stran.«
Lunino telo je pokleknilo, njena glava se je sklonila, medtem ko so njene ustnice šepetale. »Prosim, pomagaj ji, prosim.«
Nessa je pristopila ob Lunin bok in se zazrla globoko v temne oči, v katerih se je še vedno vrtinčilo nezaupanje.
»Nihče te ne sili,« je rekla z mirnim glasom, nato pa nadaljevala. »Tvoja usoda je velika. Če boš bežala pred njo, boš trpela. Ne vem, od kod prihajaš, toda s sabo nosiš upanje … upanje in pa novo priložnost za ta svet.«
Še sama je pokleknila pred črnim čudežem in njene oči so jo spremljale. Sklonila je glavo in iz njenih ustnic se je tokrat zaslišal šepet.
»Tvoja odločitev ne bo vplivala samo nate … toda navsezadnje je tvoja odločitev … lahko odideš, kadar hočeš, lahko me tu na mestu ubiješ, lahko me rešiš … nisem jaz tista, ki bi imela tako moč kot ti …«
V njej je gorela želja po tem, da bi prosila, dokler ne bi bla njena želja uslišana, toda ni želela pritiskati nanjo in vedela je, da niti nima pravice.
Je mogoče, da se usoda kdaj moti?
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Ko je iz negotovosti stopila korak nazaj, je njeno dejanje sprožilo novo reakcijo, na sebi pa je čutila žgoča pogleda. Njen pogled je švigal od ene Zveri proti drugi, v njej so se bojevala nekontrolirana čustva, strah, neznano, sporočilo, zaupanje, varnost, vdor v misli… Ni vedela katerim verjeti in katera zanemariti.
Njeno telo je bilo napeto kot struna, v pričakovanju nečesa, izraz na obrazu pa postajal vedno bolj nem. Njeno sokolje oko je opazilo gibanje, ena izmed njiju ji je stopila bližje. Zaznala jo je, čutila je njeno prisotnost, toplino njenega telesa, skoraj celo slišala neenakomerno bitje srca. Napetost v zraku je bila skoraj otipljiva, tišina pa je zapolnila vsak kotiček med njimi in se začela zažirati vanje.
Naposled je spregovorila v mehkem tonu glasu, besede so izzvenele, Vihrëa jim je prisluhnila, medtem ko je imela Luno ves čas na očeh. Razločno je slišala besede, jih doumela, a so hkrati imele prizvok nerazumljivosti. Naposled je slednja pokleknila, glavo pa poklonila proti tlom. Pegazinja je spremljala vsak Lunin gib, tih šepet pa ji je še vedno odzvanjal v glavi
'Pomagaj ji, prosim.'
Nato se je priklonila še druga, slišala je njene, nekoliko pridušene besede. Nekoliko se je zdrznila ob njenih besedah 'Lahko me tu na mestu ubiješ, lahko me rešiš.. moč kot ti.'
Nelagodno je stresla z glavo. Seveda je močno dvomila v verodostojnost njunih besed. Čemu bi ona imela neko posebno moč? Se norčujeta iz nje? Vedela je, da jo od drugič ločujeta le črna dlaka in krila. Vedela je, brat ji je vedno govoril, enaka je ostalim. Ni posebna. Nima moči.
Svoj pogled je uperila v Nesso, se zazrla globoko v njene hrepeneče oči. Pokleknila je na prednji nogi, razprla svoja mogočna krila, ki so v soju blede svetlobe pod njo metale dolgo senco in molče pogledala proti Nessi. Ni bila prepričana, če ravna pravilno, a bilo je nekaj, nekaj kar jo je gnalo naprej, nekaj kar jo je napolnjevalo s sladkim občutkom.

((kr u izi, ker mamo čas, da odidemo še do začetka Turnirja (: ))
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Luna · Objavljeno: 30 Sep 2008 08:24 Naslov sporočila:

Lunino srce je vtrepetalo, ko je kobila pokleknila na prednje noge in ni si upala dihati, kaj šele, da bi se premaknila. S kotičkom očes je opazila, kako je razprostrla črna krila enormne velikosti in poskušala se je obrniti tudi k Nessi, da bi lahko videla njen odziv na dogajanje.
Toda Nesse ni morala videti, bila je izven njenega zornega kota, lahko pa je zaznala rahel šum premikanja. Ni sicer vedela ali pripada Nessi ali kakšni od njenih živali, toda srce ji je začelo hitreje biti v polnem pričakovanju razpleta dogodkov.

Ni morala več zdržati in dvignila je glavo, da je lahko opazovala dogajanje. Zazrla se je v kobilo, ki je zrla v Nesso in začutila je nepojemljivo veselje zaradi pegazinjine kretnje. Po telesu se ji je vpel val olajšanja in nekoliko se je umirila, čeprav je blo njeno telo še vedno v polnem pričakovanju in napeto kot struna. Zrla je v Nessi in zdelo se ji je, da gibi njenega telesa naznanjajo njen premik. Ni morala umakniti pogleda z nje. Ni se obrnila niti, ko se ji je tiho približal Matador, katerega toplo sapo je začutila za seboj. Nemo je zrla v prijateljico in hkrati v kobilo, ki jima jo je poslala sreča.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa

Njeno srce je poskočilo v trenutku, ko je pegazinja pred njo spustila glavo navzdol in razprla svoja krila. Obstala je v trenutku in najraje bi zakričala od sreče, toda zadržala se je in naredila korak naprej. Luna je dvignila glavo in pogledala proti njej, z očmi je ujela njen pogled in se ji nasmehnila. Vedela je, da Luna ve, kako je trpela v svetišču … vedela je, da njena svoboda ne bo osrečila le nje same.
Stopila je še bližje in njena roka se je dotaknila temnega krila. S prsti je zdrsela po topli, usnjati koži in sledila poteku krila do telesa, ki je bilo pokrito z gosto, črno dlako. S konicami prstov je drsela po dlaki, prvi roki se je pridružila še druga. Komaj je verjela, da je vizija postala resničnost.
S prsti je na drugi strani temnega telesa zatipala za mestom, kjer se je krilo stikalo s telesom in nežno, a močno se ga je oprijela s prsti ene roke, medtem ko je z drugo roko zdrsnila do vratu ter prste zakopala v grivo. Globoko je vdihnila, nato pa se sunkovito potegnila na hrbet svoje odrešitve.
Čutila je, kako je telo pod njenimi rokami trznilo, ko je obstala, sedeča na črnem hrbtu. Glava kobile je bila še kar sklonjena k tlom, toda pod prsti je čutila mišice v njenem telesu, kako se napenjajo. S prsti se je zakopala globoko v grivo in se trdno prijela, nato pa se ozrla k Luni in v njenih očeh so se iskrile solze veselja. Bila je srečna, tako zelo srečna … in preplavila jo je neizmerna hvaležnost do tiste, ki se je odločila, da ji bo to srečo podarila …
Sklonila se je čim bližje k njenim ušesom, nato pa tiho spregovorila.
»Hvala ti,« je njen glas nežno zaplaval po zraku. »Življenje ti dolgujem.«
Ponovno se je vzravnala in poskušala svoje noge namestiti tako, da bi bilo za pegazinjo čimbolj udobno in nemoteče. V očeh se ji je utrnila solza in stekla po licu ter kapnila na črno dlako.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Luna

Luna je opazovala Nesso, ko je stopila h kobili, opazovala jo je, kako jo je pogladila po mehki dlaki in polna pričakovanja je zadržala dih, ko se je zavihtela na temen hrbet čudovite živali.
Zrla je v dve popolnoma različni bitji, ki pa ju je družila moč in volja in Luna je v očeh začutila solze sreče in olajšanja. Globoko je zajela sapo, da bi se umirila, saj bi najraje stekla k Nessi in jo objela, toda obstala je na mestu in polna pričakovanja je zrla v ponosno temno pegazinjo.

Ko se je dvignila na sprednji nogi, ji je srce začelo hitreje biti in za hip se je k njej prikradel dvom in vprašanje kaj bo, če je kobila ne bo mogla rešiti: Kaj, če kamen Nesse vseeno ne bo izpustil? Toda ko je zaznala napetost v mišicah mogočnega pegaza je pozabila na svoje dvome in zdelo se ji je, kot bi trenutek trajal večno. Končno bo Nessa svobodna, končno! V pričakovanju je vtrepetala, se dvignila na noge in naslonila roko na Matadorjev vrat. Čutila je, kako jo bližina prijatelja umirja. Še vedno je zrla v dogajanje pred sabo, da ne bi česa izpustila, nato pa se je zazrla v nebo, polna upanja, da bo polet uspel.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Začutila je toplino Nessinega telesa, ko je slednja zlezla na njen hrbet in se je tesno oprijela, čutila je pospešen utrip njenega srca, tiho sapo.. šepet… Bilo je kot bi se nekaj v njej premaknilo. Oči so bile uprte vanjo, pričakovali so njeno reakcijo, potrebovali so jo… bila je koristna. Dejansko se je počutila pomembno in to ji je odpiralo nova vrata, njej nepoznanih občutenj. V prsih je čutila prijetno toplino, ki ji na obrazu izrisala zadovoljen smehljaj, v oči pa se ji je vrnil živahen lesket. Pogledala je proti Luni, zaznala iskrenost in srečo v njenih očeh. Odobravajoče je prikimala, nato pa pogled uprla v nebo, zadušljivo, temno, hladno, a hkrati tako prekleto vabljivo. Preprosto morala je poskusiti, čeprav jo je nekaj težilo, vleklo k tlom. Spet tisti občutek, ki ji je bil senca vse odkar je izgubila brata. Pa je res tako nesposobna? Nezmožna?
Ustnici je nekoliko stisnila, pogoltnila suho kepo, ki jo je dušila v grlu. »Zdaj ali nikoli…«, si je komaj zaznavno zašepetala. Ni želela obžalovati česarkoli, prav tako ni želela preveč razmišljati, preprosto ne sme si dati preveč časa za razmislek…
S telesom se je spustila nekoliko nižje, nato pa se močno odrinila visoko v zrak. V hipu, ko so njena zadnja kopita zapustila trden stik s tlemi, je razprla svoja usnjata krila. Občutila je močno silo zraka, ko se je le ta uprl v krilno opno, nato pa nekajkrat zamahnila in se začela strmo dvigati proti nebu. Čutila je kako zapušča varen objem svetlobe, se vedno bolj približuje temi. Lahkoten veter ji je mršil dolgo grivo, osvežujoč hlad jo je božal prek razgretega telesa, sama pa ni odnehala z dviganjem v višave. Uživala je v praznini pod kopiti, uživala v sunkih vetra, uživala v kontroli… uživala v pozornosti.
Nekoliko se je zdrznila, se prebudila iz skorajšnje ekstaze, pogled pa ji je zašel proti tlom. Oddaljena so bila. Svetišče je bilo dobro vidno zaradi svoje svetlobe, Luna pa je bila videti le kot drobna pika. V počasnih krogih je začela krožiti nad svetiščem, nekoliko zasukala glavo proti Nessi in dokaj umirjeno dejala, obraz pa ji je razsvetljeval ugoden nasmešek:
»Hej.. mislim, da ti je uspelo… nama je uspelo.«
Prepustila se je toku vetra in počakala na njen odziv.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli