Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Ilae · Demonka Pridružen/-a: 03.08. 2008, 20:40 Prispevkov: 71

Tokrat je Ilae samo švignila skozi gozdno jaso ne da bi se ozrla nazaj. Skoraj na koncu jase pa je vstavila konja in globoko vdihnila gozdni zrak... Rahlo se je ozrla nazaj in spet pognala konja v dir. Odpravila se je v mesto...
_________________
2300 zlatnikov
~ zastrupljeno bodalo
~meč
poškodbe: poševna brazgotina po hrbtu
*****************************************
Ljubezen je upanje, če ta umre, umreš tudi ti...

Jin · Gost

Ko je Jin umirila svojega konja, je skočila iz njega se razgledala in pomislila, da je o tem kraju žw brala...
Jasa sredi začaranega gozda... Pobrskala je po spominu in se zavedala da je izšla iz poti in da se nahaja globoko v gozdu...
Ker se je večerilo, je bil čas da se otabori.
Zakurila je ogenj privezala konja in skoraj celo noč vsa zabišljena in prestrašena strmela v leskatajoči plamen.

Jin · Gost

Ko je se zjutraj zbudila, je bil ža dan...
Malo je premišlejvala in ugotovila, da predno odide po očetovih stopinjah je bolje če si najprej nabere izkušnje...
Pogasila je žerjavico, in z konjam odšla...
Nekaj časa je hodila ko je zagledala pot.. Odšla je po poti in se spet znašla pred mestom...

Ilae · Demonka Pridružen/-a: 03.08. 2008, 20:40 Prispevkov: 71

Ilae je prijezdila na gozdno jaso. Skočila je s konja in globoko udihnila svež gozdni zrak. Prišla je v gozd z namenom, da se spočije in pridobi nove moči. Našla je zmerno čisto lužo in konja privezala k drevesu v bližini. Tudi sama je izza pasu privlekla na dan čutarico z vodo. Ko se je napila, je pristopila h konju in ga pobožala po vratu. Usedla se je na tla in se naslonila na najbližje drevo. Ponovno je globoko vdihnila in zaprla oči. Uživala je v miru in tišini. Z eno nogo se je odrinila od tal tako, da je že skorajda sedela. Močno je stisnila pest in ko jo je razprla je v njej majhen plamenček. Podajala si ga je iz roke v roko in iz prsta na prst. Nato pa se je zazrla vanj. V njenih očeh se je odsevala oranžna oblika plamena. Igrala se je z njim še kakšne pol ure potem pa je zoped stisnila pest in plamenček je ugasnil. Zaprla je oči in si z rokama podprla glavo. Ležala je v senci košatega drevesa, zato ji sonce ni moralo priti do živega. Na obrazu se ji zarisal nasmešek. Po naporni nalogi je zaslužila pošten počitek...

Sedaj se je počutila kot prerojeno. Vstala je in se pretegnila. Odvezala je konja in ga popeljala približno do sredine jese ter ga zajehala. Še enkrat se je ozrla po drevesih in z roko potrepljala konja. Nato ga je pognala v galop. Zdirjala je globlje v gozd...
_________________
2300 zlatnikov
~ zastrupljeno bodalo
~meč
poškodbe: poševna brazgotina po hrbtu
*****************************************
Ljubezen je upanje, če ta umre, umreš tudi ti...

Alcarin · Vilinka Pridružen/-a: 16.09. 2007, 10:20 Prispevkov: 105

Alcarin je prijahala na gozdno jaso s svojo kobilo Montano. že dolgo ni jahala, in po galopu se je počutila fantastično. Montana pa prav tako, saj je, ko sta se ustavili, zadovoljno rezgetala. Alcarin še kar ni hotela dol iz kobile, in zato jo je pognala v kas okoli jase.
Začela je poslušati gozd, njegove zvoke. slišala je ptice ki so prepevale svojo pesem, slišala je šumenje listov ko je občasno zapihal veter, in kar je bilo njej glavno, ni slišala nobenih ljudi, škratov ali vilincev. hotela se je sprostiti, ter malo povaditi lokostrelstvo, pred bližajočim se turnirjem.

skočila je dol iz Montne, ji snela sedlo potem pa jo pustila da se je pasla.

malo se je razgledala po jasi, ter opazila ogromno drevo ki je imelo priblišno na sredini debla črno luknjo. zadala si je nalogo da čim več puščic zadane v luknjo. tako se je začel njen ''trening'' vzela je lok ter prvo puščico in jo usmerila v luknjo. sprožila je ingledeala za puščico, ki jo je izstrelilo na drug konec jase, in se je ob pristanku razletela kot trska. to je bilo res porazno. vendar se ni vdala, pograbila je naslednjo puščico, namerila, ter izstrelila puščico, ki je spet klavrno končala.
kljub še večjemu razočaranju je Alcarin namerila še eno in še eno puščico, dokler ji ni uspelo da je puščica zadela vsaj drevo.
ko ji je to uspelo je bila presrečna, skakala je po jasi in delala kolesa ter prevale. ko se je njeno neizmerno veselje malo poleglo se je odpravila iskat vse puščice, ter upala da je vsaj kakšna preživela, oziroma da ni so v tako klavrnem stanju da jih nebi mogla popravit kar sama.
Tako je našla kar nekaj puščic ki so bile dokončno uničene in le nekaj takih ki jih je znala popravit, kar pa si je zadala za nalogo, ko opravi z vadbo. Odpravila se je še do drevesa ter izruvala ven tisto eno in edino puščico ki se je zarila v njegovo deblo.
pospravila jo je v tul, ter odšla do drugega konca jase kjer se je pasla
Montana, ter tam pustila poškodovane puščice.
spet se je skoncentrirala za lokostrelstvo, saj je želela še enkrat zadeti deblo, in ko je namerila prvo puščico ji je to tudi uspelo. vendar je zadela samo deblo, ne pa tudi črne luknje, zato je poskusila ponovno, in končno ji je uspelo. hitro je postrelila še ostale puščice ki so ji ostale cele. skoraj vse je zadela v črno lukno, ali pa vsaj zelo blizu nje.
ko je postrelila vse puščice jih je spet odšla iskat, jih izdrla iz drevesa, ter, ko se je vrnila do Montane, začela popravljat ostale puščice.
ugotovila je da o popravljanju puščic nima niti najmanjšega pojma, zato se je odločila da jih bo pustila pri orožarju, ki jih bo verjetno znal popraviti, in za to delo ne bo želel ogromnih denarcev.
sedaj se je spomnila še na ščit, ter začela razmišljati kako ga bo uporabila če ne bo imel meča ali pa sablje, saj je vedela da ščita ne bo mogla uporabljati med lokostrelstvom, saj bo obe roki rabila za lok ter puščice.
porazmisleku se je spomnila da bi si a lahko postavila na hrbet da bi ga imela zaščitenega, vendar je po poiskusu da bi ostala vzravnane drže med tem ko ima ščit na hrbtu, (ki je seveda spodletel) odločila da si bo vseeno kupila še meč.

osedlala je Montano, se povpela na njo, ter odšla nazaj proti mestu. Bila je zadovoljna z vajo, in s tem da je ponovila svoje lokostrelske sposobnosti. kaj kmalu je prišla do mesta...
_________________
3700 zlatnikov

okrogel lesen ščit
bodalo
vilinske piščali
lok
goreče puščice
pokrivalo
lisasta kobila Montana

poškodbe:/
*************************
kako je lahko človek ob vsem znanstvenem napredku, tako neumen, da pozabi na veselje?!

Lyra · Demonka Pridružen/-a: 06.08. 2008, 13:33 Prispevkov: 76

Lyra je utrujena prijezdila na Emeraldu iz puščave v začarani gozd. Pot je bila dolga in naporna, predvsem za Emeralda, a tudi Lyri je ob občasnem galopu srčni utrip glasno odzvanjal v ušesih. Tega nenavadnega občutka je bilo sedaj na srečo konec, a še vedno je bila precej zadihana. Razgledala se je po okolici. Gozdna jasa je bila naravnost imenitna. Na tleh je opazila ostanke neznane puščice; zelo verjetno je bilo, da je nekdo pred njo tukaj vadil lokostrelstvo. Zamislila se je. Ko je prihajala, je eno postavo videla na Konju odhajati. Je bila to ena in ista oseba? Zmajala je z glavo. Zdaj res ni bilo časa za take nepomembne misli.
Razjahala je svojega ljubljenega rjavca in mu šepetaje naročila, naj si odpočije po naporni poti. Konj jo je očitno razumel, ker se je spustil na vse štiri kolena, kakor da želi poklekniti, a že naslednji trenutek je zaprl oči in se predal zvokom narave. Lyra je nato poiskala še več kosov teh puščic. Poskušala jih je zlepiti z drevesno smolo in na nekaj puščicah je njena metoda učinkovala, kljub temu pa je čutila, da to ne bo dovolj. Sama se sicer ni ukvarjala z lokostrelstvom, a mogoče ji bodo v orožarni dali nekaj malega zlatnikov.
S pomočjo trsk, debla in veh kamnov je zvečer naredila ogenj, ki jo je varoval pred morebitnimi nevarnostmi. Konice puščic je v ognju lahko utrdila; zdaj bi bile lahko uporabne. Seveda tega Lyra ni mogla vedeti, morala bi povprašati strokovnjaka. Spomnila se je dekleta v konjušnici, ki ji je svetoval o nakupu konja. Morebiti bi lahko njo poiskala v tem svetu in jo povprašala za njeno mnenje o prenovljenih puščicah.
Ob takih in podobnih razmišljanjih je nazadnje ob tlečem ognju skupaj z Emeraldom zaspala.
Naslednje jutro se je zbudila ob prvem sončnem svitu. Svež zrak je bil zanjo zelo poživljajoč in njena hvaležna pljuča so vdihnila gozdni zrak, nabit s čistim kisikom, ki je hkrati imel nenavadno moč poživitve. Poskušala se je spomniti, kaj je počela prejšnji dan. Spomnila se je prelomljenih puščic in jih začela iskati po jasi, če jih je kje skrila. Našla jih je ob dogorelih trskah včerajšnjega ognja. Ko jih je preštela, si je oddahnila; še kar so bile vse.
Iz preostalih delov si ni mogla narediti nobene puščice več, kajti bili so bodisi zelo majhni delci bodosi takšne oblike, da se niso nikamor prilegali. Lyra je le skomignila z rameni in se zazrla v vzhajajoče sonce. Ta prizor je bil res neverjetno čudovit; sredi svežega zraka prečudovita jutranja zarja... Hitro si je zbistrila misli. Naenkrat je občutila neznansko lakoto in odpravila se je poiskat gozdne živali, katerih meso bi lahko spekla in nato pojedla na ognju, ki bi ga znova zakurila.
Tako je tavala po obrobju jase. Prišla je do veliko gozdičevja in ubila je tri lisice, ki so glavo iz radovednosti pomolile iz svojega skrivališča. Zadovoljno je zagodla in začela pripravljati.
Obšlo jo je neznansko veselje, ko ji je vnovič uspelo; a je ta lep občutek kar kmalu splahnel, kajti en kos mesa se je zažgal. Vrgla ga je proč in se lotila preostalih dveh, katerih meso je imelo za njene razmere odličen okus. Seveda si ni mogla privoščiti boljšega, saj je bila navsezadnje prepuščena sama sebi, pa vseeno je imela občutek, da bi lahko pridobila več hrane.
Sprehodila se je proti mogočnemu hrastu ter si izibrala debelo in zdravo vejo, na kateri je nameravala vaditi svoje zamahe z novim mečem.
Od začetka ji ni šlo preveč dobro, a sčasoma so njeni zamahi postajali bolj in bilj natančni in kmalu je bila razkosana cela veja, Lyra pa je prišla do novih kosov dračja in vej za kurjenje ognja. Le-te je postavila v stolpce in vrste zraven svojega pribežališča.Nato se je ulegla med visoko, nežno travo, zaprla oči in poslušala zvoke narave.
_________________

-----
850 zlatnikov
zastrupljeno bodalo
črn plašč
dvorezni meč
rjavec Emerald
Poškodbe: brazgotina na licu

Lyra · Demonka Pridružen/-a: 06.08. 2008, 13:33 Prispevkov: 76

Ko se je Lyra zbudila iz prelepih sanj, je ugotovila, da je za več ur zaspala. Mukoma je odprla oči, da bi pogledala, kaj jo je pripravilo do tega, da je zapustila popolni svet sanj, ki bi bile prav lahko resnične. Ko se je po velikih naporih in z velikimi težavami končno postavila na komolce, si pomela oči in jih odprla, se je zavedla, da se nad njo sklanja Emerald. Takoj ji je bušnila vsa kri v obraz. Seveda, Emeralda je pozabila nahraniti včeraj. Od tega ji je postalo vroče. Ni se ji zdelo prav, da se je ona najedla, njen ljubljeni konj pa je ostal lačen. Mišice je niso več bolele, vstala je in pobrala svoj meč.
Hitreje, kot bi lahko rekla 'zdravo', se je že spravila nad lisico, ki je radovedna pomolila svoj smrček skozi grmovje. Zelo hitro je pstala brez glave in Lyra je njeno meso dvignila in odnesla v svoje skrivališče. Nadalje je ujela in ubila še enega zajca in nabrala za polno skledo jagodičevja.
Zdaj je z že vajeno roko lahko prižgala ogenj. Ponosna je bila sama nase, da zna preživeti v divjini, pa tudi malce razočarana sama nad sabo, ker je mislila samo nase. Emerald je v tem trenutku inteligentno položil glavo vstran. Lyra se je lotila pripravljanja mesa. Iz mrtvih trupelc nedolžnih živali je odrla kožo, iz katere si je nameravala ustrojiti plašč - ali pa to nalogo prepustiti šivilji, ki je to brez dvoma znala narediti bolje. Vdihnila je vonj ognja in surovo meso nabodla na gladke trske, iz katerih je odstranila lubje. Ves čas, ko je pekla meso, si je veselo požvižgavala in poslušala odgovore ptic.
Meso je bilo spečeno. Skleda z jagodičevjem je bila, očitno po Emeraldovem posegu, že napol prazna. Lyra je to popolnoma razumela; njen konj je bil nedvomno zelo lačen. Tudi sama ni občutila nikakršne sitosti, a ni se ji zdelo pošteno, da ona je, njena žival pa strada. Emerald je na mah pojedel oba kosa mesa in Lyrino leseno skledico, v kateri je bilo še nekaj malega jagodičevja, polizal do konca. Lyra je sama pri sebi nadovoljno zagodla; končno je uspešno nahranila konja. Morda to ni bila ravno pravilna prehrana za rjavca, toda trenutno ni mogla priti do ničesar bolj primernega, sploh pa se ne to ni spoznala.
Gozd je zares izžareval posebno varnost in Lyra se je v njem počutila popolnoma domače. A nekaj jo je vleklo naprej. Nekaj, kar ni bilo naravno, jo je pripravilo do tega, da je pospravila vse svoje stvari, z namenom, da zapusti jaso in se odpravi raziskovat še druge dele gozda. V opoldanskem toplem soncu, ki je svetilo skozi drevesnje krošnje, se je še zadnjič, preden je osedlala Emeralda, ozrla v prostor, ki ji je dajal popolno zavetje in pogoje za preživetje. Posladkala se je s še zadnjimi malinami, ki so visele na grmu, ter zajahala Emeralda.
_________________

-----
850 zlatnikov
zastrupljeno bodalo
črn plašč
dvorezni meč
rjavec Emerald
Poškodbe: brazgotina na licu

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Katara in Luna sta prijezdili v osrčje gozda. Ustavili sta se. Zrak je bil tako domač, brez peska ki ga je zastrupljal. Listje se je zdelo tako zeleno kot še nikoli prej in v bližini se je zaslišalo tiho žuborenje potočka. Voda! je zavpila Katara in skočila iz žrebca. Odšepala je do potočka, ki je kar vabil k sebi in z suho roko zajela prečisto zeleno modro vodo, ter jo z užitkom popila. Prvih nekaj požirkov je bilo bolečih, saj ji je suh peščeni pesek popolnoma izsužil telo, a Kataro je premamila žeja in se ni preveč uzirala na bolečine.
Nekaj časa je še pila, ko pa se je odžejala, se je obrnila proti Luni, hotela se ji je že zahvaliti, ko je iz podrasti nanjo skočila velika črna zverina.
Bila je prijetno topla in po vonju je Katara ugotovila, da je njen prijatelj volk. Ko ga je uspela spraviti iz sebe, ga je nežno pobožala, ter zašepetala kot d bi govorila v jeziku, ki ga razumeta samo onadva:'' Volk, neveš kako sem te pogrešala, brat!'' Ter ga z občutkom objela okrog vratu.
Nato se je pobrala na noge in se obrnila proti Luni. ''Zahvaljujem se ti! Za vse, mlada bojevnica. A bojim se da se morajo tu najine poti raziti. Morda se še kdaj srečava.'' in podala ji je roko v znak spoštovanja.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Luna

Luna je opazovala Kataro, ko je stekla k potoku in žal ji je bilo, da ji v puščavi ni morala ponuditi vode. Tudi sama je lenobno zdrsnila z Matadorjevega hrbta in konja objela okrog vratu.
Toda ko je čez podrast skočila temna senca mesojedca se je hitro obrnila in se ozrla k potoku. Tam je na Kataro skočil volk, toda Luna, ki je živali poznala bolje kot kogarkoli drugega je iz drže nemudoma razbrala, da dekletu ne bo storil nič žalega. Toda bila je presenečena, ko je ugotovila, da sta si v nekaterih stvareh precej podobni.

''Zahvaljujem se ti! Za vse, mlada bojevnica. A bojim se da se morajo tu najine poti raziti. Morda se še kdaj srečava,' je zaslišala besede. Ni bila preveč presenečena, ko jih je slišala in segla je v ponujeno roko. "Srečno, volčja sestra. V čast mi je bilo, boriti se s tabo in upam, da bova ob ponovnem srečanju obe na isti strani." Nasmehnila se ji je in ji nalahno pokimala v znak spoštovanja. "in srečno," je še dodala, preden sta odšli vsaka v svojo smer.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Katara se je še zadnjič ozrla proti Luni in potem pa je začela z hojo. Ni dolgo hodila, ko so jo bolečine, do konca izčrpale. Tla so potala tako mamljiva in koraki tako težki. V ustih se je spet pojavil občutek žeje. Katara se je vstavila, volk jo je zvesto spremljal in se tudi vstavil.
Noge je niso več držale, usedla se je na tla in se naslonila na drevo.
Pogled je oprla v modro nebo in zeleno listje. Veke so postale težke in ni trajalo dolgo, ko so se zaprle. Počasi se je naokrog spuščal mrak, a Katara je še vedno spala. Volk je ležal ob njej in jo brel, ter na toliko časa nežno polical rano, ki se ni in ni hotela zaceliti.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Hitro se je zbudila, sanjala je bol z kataro v peščeni deželi. Spet je imela suha usta. Pogledala je poleg sebe, ko so je spet upazovale prelepe črne učke, ki so je vneto gledale. Katara je vstala in rana jo je zaskilela. Priti moram do alkohola, si je mislila, ter svoj pogled osmerila proti mestu.'' Pridi volk''; je rekla, ter začela z koraki.
Hodila sta kar nekaj časa, vmes sta se tudi vstavila, da si je Katara nabrala moči, a predmo se je zavedala so se že začele pojavljati prve hiše.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Luna

Ozrla se je po jasi, kjer je dolga leta prebivala v popolni osami, samo z živalmi. Ugotovila je, kako se je vse spremenilo od njenega odhoda. Jasa se je precej spremenila. Očitno je bilo, da jo obiskujejo različna bitja, v podrasti je našla odtise stopal, konjskih kopit in med podrastjo ognjišče. Zavzdihnila je, ko se je spominjala idiličnih časov, še preden je izvedela resnico o sebi.
Odličila se je, da prenoči na jasi in začela je peti večerno pesem, s katero je zvečer svojim živalskim prijateljem sporočala, da odhaja spat.
Zjutraj, ko se je zbudila, se je počutila, kot da z jase ne bi nikoli odšla. Vse naokoli se je slišalo ptičje petje, tik ob Matadorju so se pasle srne in ob njej je spala zajšja družina. Jasa je kar prekipevala od žvljenja in Luna si je želela, da bi lahko tu ostala dlje. Toda tega ni si morala privoščiti. Vedela je, da z odhodom ne sme več odlašati, saj ni želela zamuditi preostanka turnirja, v mestu pa si je obupno želela poiskati stare prijatelje. Zato je takoj po obilnem zajtrku k sebi poklicala Matadorja, se poslovila od živali na jasi in se odpravila proti mestu.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Celotno pot skozi Začarani gozd je Ryann prepotoval zamišljen. In kdo bi ga obtoževal, ko pa se mu je v zadnjih nekaj dneh zgodilo tako veliko? Tako je povsem brez besed, lahkih a odločnih korakov, nadaljeval pot - skoraj bi ne opazil, da tal ni več prekrival sneg.
Četudi ga je obdajala črna noč, je mesec nocoj celo skozi krošnje dreves sijal v vsej svoji mogočnosti. Sence, ki so ena čez drugo okoli Ryanna pletle temne pajčevine, pa so bile z vsakim korakom nekoliko drugačne. Srečo imam, da je narava nocoj na moji strani, je premišljeval. Če bi svetloba meseca ne bila tako mogočna, bi me nesposobni človeški čuti prikovali na mestu vse do sončnega vzhoda.
Komaj slišni zvok pokajočega listja mu je prihajal v uho izpod njegovih nog. Pot ni tako dolga, kot je enolična. Če bi ne vedel, v katero smer hoditi, bi se tu zlahka lahko izgubil.
Učen korak ga je kmalu pripeljal do gozdne jase. Tega kraja se spomnim, je zadovoljno pomislil. Katara je vodila pot proti Mestu, tole jaso pa sva morala v postopku prečkati. Torej sem blizu Mesta. Že je hotel napraviti naslednji korak, ko mu je zakrulilo v želodcu. Zaklel je, kajti sedaj ni bil pravi čas. A lakote ni moč ustaviti brez hrane. Vsaj ne poznam drugega načina.
Hrana sama niti nebi bila tak problem, če nebi bil povsem brez denarja. Postrežbe v kakšni mestni gostilni si torej ni mogel omisliti. Drug problem je bil, da četudi je znal loviti, mu je to že tema sama močno otežila. Sedel je na mehko travo na robu jase, premišljujoč. Svoj meč sem v boju s Padme uril dovolj, da je sedaj udobno gibljiv v moji dlani. Tudi svojo hladno energijo sem uspel nekoliko razviti. Kako to lahko uporabim sedaj, ko moj prazen želodec zahteva hrano?
V pogledu se mu je zataknila prazna desnica, medtem ko so se mu v mislih porajale zanimive ideje. Počasi in previdno je dlan dvignil v višino oprsja, zamišljeno zroč v njeno praznino. O tem sem že premišljeval. O tej posebni ideji. A preizkusiti je še nisem imel priložnosti.
Vedel je, da ga sedaj obdaja navaden gozd, kateremu led in sneg ne vladata več. Torej tu ni naravnega hladu, kakršnega je Ryann doslej uporabljal za utelešenje svoje energije. Mar lahko ustvarim lasten hlad? se je spraševal. Kaj bi tovrsten podvig od njega terjal, ni vedel. Pa vendar je moral poskusiti. Če ne drugega zato, da si lahko priskrbi hrano.
Zaprl je oči. Niti hladu, ki jih je čutil poprej, ga sedaj niso več obdajale. Hladni okoliš severa je pustil za seboj. Pravi preizkus sedaj je bil, kako lahko v resničnost lahko prikliče lastne 'niti' - lastno esenco hladu. Kajti to bi pomenilo, da od okolice nebi bil več odvisen. Le v pomoč bi mu bila. Tako se je z zaprtimi očmi poskušal osredotočati na edino, kar se mu je zdelo logično. Nase.
Z mislimi se je poglobil v lastno dušo, to je bil težek del. Da, magijo je poznal dovolj, da je z njo lahko upravljal, a bilo je kot bi nekaj mogočnega vodil za roko, brez da bi vedel kaj to dejansko je. Pogled v samega sebe pa je bil začetek odkrivanja prave narave magije.
Lahko je videl, kako se v lastnemu bitu skriva nenavadna energija, kot nekakšna orba bežne svetlomodre svetlobe. Sijala je tako šibko, tako bežno, da jo je sprva lahko komaj ločil od preostale črnine, ki ga je obdajala. A bila je tam. To pa je bil povod za nadaljna odkritja.
Z mislimi je poskušal seči v orbo, poskušal odkriti njeno naravo. A to ni bilo tako lahko. Bilo je kot, da bi se orba njegovi misli umikala. Ni se mogel poglobiti vanjo, odkriti skrivnosti, ki jih resnično skriva. To je bil odločen spremeniti.
Poskusil je še enkrat, tokrat posebej usmerjajoč voljo v misel, s katero je poskušal seči po tej nenavadni moči. A orba se je tudi tokrat, celo še bolj lahkotno, umaknila. Ryann je počasi pričel izgubljati potrpljenje. A zavedal se je, da bi ga tovrstno početje le še bolj oviralo.
Tedaj pa se mu je porodila nova ideja. Energija je bivala v njem. Torej se je lahko toku njegovih misli umikala zgolj po njegovem telesu. Kaj bi se zgodilo, če bi telo napolnil s to miselno energijo, omejujoč orbo na eno samo mesto v telesu, kjer bi jo zlahka lahko prebodel z mislijo? Vsekakor je bilo vredno poskusa.
Globoko je vdihnil, pripravljajoč telo na velik podvig, nato pa se osredotočil na njegovo celotno entiteto. Zapolnil je svojo notranjost z mislimi, kot bi predel neskončno odejo misli, sestavljeno iz čiste volje. Že ob prvih dotikih z orbo je spoznal, da slednja skozi njegovo misel ne mora pobegniti. Bil je na pravi poti. Usmerjal je svojo voljo okoli orbe, kmalu omejujoč jo na noben možen premik več. In tedaj je vedel, da je čas. Ujeta kot je bila, se ponovnemu posegu v njeno notranjost ni mogla več izogniti. Podzavestno se je zavedel, kako se mu je na obrazu prikazal nasmešek. Z mislimi je že stal v orbi.

Videl je neskončno modrino, ki ga je obdajala. Neskončne plamene hladú, ki so goreli večno in povsem samostojno. A ni bil več v lastnem telesu. Že je čutil, kako se je njegove treznosti poskušal poloteti strah, a tega si ni mogel privoščiti. Še vedno je čutil, kako je nekje, v drugem svetu, držal nenavadno orbo z mogočnostjo svojih misli. Če bi prijem izpustil na napačen način, bi bil njegov um lahko za večno izgubljen. Preprosto čutil je, da mora svoje naslednje dejanje izbrati s previdnostjo. Kajti ni bil več v svetu, kjer je vladala narava. Ne, tu je vladala druga sila, s povsem drugačnim odtenkom mogočnosti.
Vedel je, kaj mu je storiti, da se v svoj svet vrne nazaj. Še preveč jasno mu je bilo. Edina stvar, edini negativni učinek njegovega doživljanja, je bila utrujenost, napor, ki ga je podvig od njega zahteval. Uprl se je iluziji bolečine, z mislimi pa povlekel nekaj energije hladú k sebi, uklenjajoč jo v misel, ki je povezovala njegovo telo s tem nenavadnim svétom. Sedaj tu ni imel več kaj početi. Previdno se je sprehodil vzdolž miselnega mostu, nazaj v prijetno zavetje svojega lastnega zavetja, svojega lastnega sveta.

Odprl je oči, zopet čuteč prijetno atmosfero noči na svoji koži. Žarel je v zmagoslavju, kajti obraz mu je osvetljeval moder plamen na njegovi dlani. Uspelo mi je, je pomislil, nato pa pustil plamenu, da izpuhti v zrak. Izmučeno je legel, premišljujoč.
Resnično zanimivo. Torej mene - kot uporabnika magije - z magijo samo povezuje nekakšna nenavadna ... aura? Tedaj, ko je moje magično področje - hlad - okoli mene samega, si ga lahko podredim z le nekaj miselne energije. A da sežem v magijo samo, v izvor hladú, potrebujem neznansko voljo in odločnost. Malo je manjkalo, pa bi lahko ostal tam, v tistem svetu, za vekomaj ločen od svojega telesa.
Počasi je sedel, nekoliko mirnejši. Četudi je s podvigom mnogo tvegal, je vedel, da je v svoji moči sedaj izredno napredoval. Še malo urjenja, pa bo lahko počel stvari, o katerih še nekaj ur nazaj ni niti premišljeval.
Vstal je, odločen, da si sedaj poišče kaj za pod zob. Če bi vedel, da bo priklic magije same tak podvig, bi si poprej zamislil malce drugačen načrt za lov. A sedaj, ko mi je področje vsaj nekoliko znano, za lov magije sploh ne nameravam uporabljati. Mnogo manj energije me stane priklicati zgolj luč, s katero lahko kmalu najdem kakšne užitne sadeže.
Na tej točki je že ugotovil, kako pomembno je pri magiji ustvarjati mostove - če uporabnik magičnih ved napravi dobre povezave med umom, okolico, esenco magije in resničnostjo, je vse skupaj izjemno lahko za izvedbo.
S tem odkritjem pa je prišel izjemno daleč - brez prevelikih naporov je lahko zopet segel v esenco hladú, ki ga je v obliki plamenov lahko v resničnosti vzdrževal. Sicer je za to moral plačevati s svojo energijo, a sedaj, ko je imel magijo urejeno, je bilo vse skupaj le stvar vztrajnosti.
Modrina se je zopet pojavila v njegovi dlani, ko se je nameraval odpraviti naprej skozi gozd. A že pri prvem koraku se je zaustavil - luč njegovih plamenov je nemudoma padla na grm robid, mirujoč na drugem koncu jase.
Ryann ni vedel, ali naj se prične smejati ali kleti. Grm povsem užitnih robid je imel tik pred sabo, pa je šel skozi vse te napore, da se seznani z njegovim obstojem? To je potrdilo, da ima usoda resnično smisel za humor. Pa vendar - naučil se je priklicati lasten hlad, kar pa ni povsem vsakdanji dosežek.

***

Sedél je tam, jedoč sočne robide. Prijeten občutek, kako je lakota izginjala, ga je spravil v boljšo voljo. Ne vem, kako dolgo sem se ubadal s svojo magijo, a meseca ni več na spregled. Verjetno bo kmalu vzšlo Sonce, kar pomeni da se bo tudi nov krog Turnirja kmalu pričel.
Begalo ga je pomanjkanje informacij. Saj niti ni poznal ostalih zmagovalcev, ki se mu bodo pridružili v novem krogu! Za trenutek ga je celo zaskrbelo za Kataro. Upam, da ji je meč dobro služil v spopadu ... in da je z dvignjeno glavo prestala naporne trenutke. Vsekakor bi bilo zanimivo, srečati rezili z njo, namreč.
Z desnico je med premišljevanjem podzavestno jemal nove sadeže, zaupajoč želodcu, da ga bo ustavil, ko bo lakota potešena. Tudi za meč ji dolgujem zlatá. Sam sem ji tako obljubil. Morda bi bilo bolje, če bi se tedaj ustavil ... tepec, kakršen sem bil, nisem vedel, kaj je dobro zame. Zlato bom potreboval, a tudi orožje bi si prej ali slej moral priskrbeti. Zmaga na Turnirju bi mi vsekakor koristila kar se tiče finančnega stanja.
Končal je z jedjo, kajti bil je sit. Četudi je bil zopet nekoliko utrujen zaradi učenja obvladovanja magije, je bil odločen, da bo v Mesto prispel že do poldneva. Nebo pa so počasi, pa vendar že pričeli zapolnjevati sončni žarki.
Vstal je in se odpravil dalje, kajti ta jasa je bila Mestu že zelo blizu. Prispel bom ravno prav, da si ogledam stanje Turnirja, nato pa odšel proti naslednjemu kraju ... težko si predstavljam bolj nore bojne okoliščine od teh, ki so me nadlegovale pri reki Vidas.
Napredoval je korak za korakom, opazujoč okolico, ki se je počasi prebujala s prihodom novih sončnih žarkov. Drevesa so dobila lastno, živo barvo in se tako ločila od ozadja. Listje, po katerem je hodil, se je mešalo v paleti jutranjih barv, medtem ko je nebo postajalo vse bolj rdečkasto. Z jutrom se je življenje v Palaninu spet prebudilo.
Pa da vidim, kaj prinaša nov dan, je pomislil Ryann, ko so ga v nevarnem lesketu njegovih oči zopet obdale mestne stavbe.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Volk in katara sta nevedoč prispela na gozdno jaso. Katara je obstala na začetku trave in se vrnila z mislimi va čas nazaj, ko je tukaj srečala Ryanna.
'Sprašujem se kako mu gre?'' je rekla in se zazrla v jaso.
Volk je srečen stekel po jasi in nekajkrat poskočil v zraku. Katara se je nasmejala in mu sledila. Tekla sta drug za drugim in se igrala v vetru.

Katara je imela končno občutek svobode, pa ne le tiste svobode,ki ti pravi pojdi kamor hočeš, ampak tudi tiste, ki ti pravi postani kar želiš biti..!

Obstala je sredi jase in se zazrla v volka, vesela je bila da je imela prijatelja ki ji sledi povsot, kamor hoče. Volk pa je le veselo migal z repom sem ter tja, ter užival v igri. Nato je tekel še nekaj krogov, ko se je končno utridil in se zleknil v mehko jesensko travo, ki jo je pokrivalo listje.
Katari je počasi postalo dolgčas, zato ji je na misel prišla vadba..'' To je dobra ideja''; je rekla nagas in prijela precej skrhan meč globoko v dlan in ga potegnila iz ovitka. Na meču so bile še vedno sledi Luninih udarcev. A katara se ni dala motiti. Zamahnila je z mečem skozi zrak, nato še enkrat in še enkrat. Katara mahala po zraku in si predstavljala, da pred njo stoji sovražnik. Nekaj časa je izvajala različne gibe, ko je desna roka popustila in meč je ustal v levi roki. Katara je z tem ugotovila, da je meč hitrejši a tudi težji. Z vsakim zamahom ga je težje držala, dokler ji ni padel iz roke ter se napičil v zemljo. Katara je počepnila in ga izruvala iz nje, nato je nekaj časa strmela vanj, z dlanjo obrisala zemljo iz njega, ter ga zataknila nazaj za pas.
Volk je ležav v travi, sonce je močno sijalo, a je že popustilo v svoji toploti, zapihal je veter in seboj prinesel vonj po mrhovini. Katara je živela z volkom od malih nog, zato se je naučila zelo dobro porepoznavati vonjave iz okolice, njen voh je dobro razvih, kar se lahko zahvali volku.

Volk je stekel v smeri vonja, katara ni bila lačna, zato se je le z počasnim hodom odpravila pogledat. Nekaj časa je sledila vonju, ko je zagledala srnino truplo ki leži med drevesi. Volk si je že prilastil meso in ga za veseljem hrustal. Katara pa je strgala rob svojoge plašča in ga odtrgala ter vanj zavila kos mesa. Vrnila se je na rob jase, kjer se je usedla ob drevo in svoj obraz nastavljala soncu. Vedela je, da se bo volk najedel do onemoglosti in da ima zato ona še veliko časa. Spet je zdrsnila v rahel spanec.
Ko se je zbudila je bilo že pozno popoldne; kako hitro mineva čas; si je mislila in odšla do volka. Opazovala ga je in bližine, črn kožuh, rdeče krvav od krvi, srebrne oči in velikanski čekani, pa so se posvečali le hranjenju. Katara ga je opazovala in med tem premišljevala, najprej o domu, o potovanju, nato o tem kako je srečala Ryanna, a potem spet zakaj se je sploh prijavila na turnir, nato še o jokajoči vilinki...ko ji je na misel prišla Luna. ''Saj res, danes je polna luna!'' Je rekla naglas in na obraz se ji je prikradel nasmešek. To je zanjo in za volka poseben dogodek, vsak mesec si ogledata polno luno, Katara ima takrat občutek, kot da je vsemogoča in da jo nič nemore ustaviti, zdi se kot da ji da luna novo energijo, nov zagon. Volk prečudovito tulji vanjo in pozdravlja duhove, ki pridejo tisto noč na dan. Ponavadi se mu pridruži tudi Katara in skupaj celo noč tulita v neznano.

Volk se je najedel in prišel do katare, ta pa je rekla: ''Pridi prijatelj greva poiskati kraj, kjer bova tulila v luno. ''
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Draconik · Zmaj Pridružen/-a: 12.09. 2008, 19:15 Prispevkov: 75

Draco je čutil veter kot vihar, preden je precej trdo pristal na jasi, okrašeni s travo, ki je seveda ublažila udarec. Ko se mu je uspelo spraviti na noge, je bil rahlo omotičen, sicer pa poškodb ni utrpel. Kar je že samo po sebi čudo, saj bi se moral pri višini s katere je padel in hitrosti, s katero je padal, vsaj udariti. Tako pa se je samo počasi opotekel do roba jase in se tam skril v grmovju z mehkim listjem, ki mu je pomagalo zazibati se v sen.
_________________
Poškodbe:
-ureznina na desni rami
-nekaj rezov in počenih lusk na trupu
§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§
"Ni vse zmaj, kar bruha ogenj."
http://www.DrakeVonDragon.dragonadopters.com/

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli