Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Jin · Gost

'No sedaj sva ga pa izgubili' je rekla.
'Kaj pa sedaj' je zbegano prašala Xeno.

Xena · Gost

Xena tudi ni vedela kaj bi. A vendar se je spomnila, da je o demonih že nekje brala in da jih je težko najti brez nepremišljenega izkanja.
Xena se je vsedla in rekla Jin '' usedi se in zamiži, ter bodi čisto tiho.Slišali bova demona le v tihem okolju in v čisti zbranosti''

Xena · Gost

V tej zbranosti, je Xena ustala ker je Jin ni slišala in odšla globje v gozd. Tam je vzela meč in ga položila na tla. Ko je hotela vaditi, se je spotaknila in nabodla na meč.Xena je na mestu umrla.

(Nessa prosič če me izbrišeš iz foruma)

Jin · Gost

Jin je šokiral trenutek. ''nima smisla da ustanem tukaj[/i] je rekla in se odpravila...

Angaráto · Objavljeno: 21 Sep 2008 23:43 Naslov sporočila:

Angaráto je odprl oči in pomežikal v močno sončno svetlobo, zaradi katere ga je v glavi zbadala jedka bolečina. Ko se je pobiral je začuden opazil, da je poln energije, kot bi mu sončenje povrnilo vse moči in ga napolnilo s toploto, ki je hkrati njegova energija. Pol poti iz skale je preplezal ostalo pa kar preskočil in pristal v mehki travi.
Nekaj korakov stran od njega sta, ko je priletel z jase v strahu pobegnili dve kunam podobni živali in se skrili v grmovju na robu jase. Demon se je pretegnil in se samozavestno odpravil proti robu jase, trdno odločen, da odkrije, kaj vse se še odkriti da o plamenu, ki ga je sedaj tako jasno čutil v sebi. Odkorakal je iz jase globoko v gozd, globoko vdihnil vlažen gozdni zrak, ki je vel med temnimi debli in v iztegnjeni roki udejanil plamen. Pustil je, veteru, ki je pihal izmed debel počasi, da se je poigraval s plamenom, konice le tega so plesale ob sunkih, ki so čisto nepričakovano zaplesali preko dlani. Nato je plamen z mislimi umaknil iz roke in ga z istegnjenimi prsti ujel in vodil nekaj centimetrov stran po zraku. Nekajkrat ga je veter skorajda ugasnil vendar se je Angaráto še pravočasno skoncentriral in mu dodal malo toplote iz sebe.
Nato je plamen približal enemu od debel in vanj usmeril vso koncentracijo. Nasmehnil se je,ko je plamen ob stiku z trdim lubjem zaprasketal in zarezal v drevo. Z roko je vodil plamen skozi plasti lubja in mehke notranjosti, dokler dokončno ni prišel na drugo stran. Plamen je poskočil iz udolbinice, ki jo je izdolbel in zaprasketal v vetru, ki je vel okoli prežganega debla. Sledil je roki, ki ga je ponovno peljala skozi deblo tokrat malce hitreje in z malo več moči, in več moči, ko je dodajal večja je bila luknja, ki jo je iskrica dolbla v drevo. Za sabo je puščala le črn, ožgan, s sajami napolnjen rov, skozi katerega je Angaráto opazoval iskrico na drugi strani. Demon je bil navdušen nad svojo novo močjo, pravzaprav tako navdušen, da je pozabil na vse okoli sebe in na efekte, ki bi ga žganje lahko imelo na to drevo. Pozabil je skrbi, pozabil je očeta in pozabil je bolečine in rane, ki jih je dobil odkar je zapustil podzemlje.
Iskrica je ponovno zarezala v drevo, le da tokrat malce več, kot bi Angaráto želel. Odrezala je del, ki ga je pustil da je drevo sploh stalo pokonci in deblo se je začelo nagibati. Angaráto je odskočil in pri tem pozabil dodajati iskrici energijo, da bi prerezala skozi drevo in, ko se je le to prelomilo čez plamen, ga je razpolovilo na pol.
Tako sta nastala dva plamenčka in eden je priletel iz razpoke, ki je nastala in v krožnem plesu vijugal okrog demona. Ta ga je z roko ustavil, umiril, in presenečen zijal, ko je plamen sledil, ne samo njegovi roki temveč tudi njegovim mislim, in prvič je plamen dejansko kontroliral z samo mislijo. Čutil ga je pred sabo, kot bi stal pred njim del njegove notranje energije in tako, kot je čutil še vsak njegov plamen do sedaj. Prevzel ga je občutek sreče, navdušenost ob odkritju je bila velika in najraje bi kar zaplesal, ko je začutil, kako se druga polovica plamena trudi in duši pod težo drevesa, ki se je prelomilo čez. To je demona navdalo z nekim občutkom jeze in sovraštva do drevesa, ki je ukleščilo njegov plamen, njegovo energijo, del njega je bil ujet in želel si ga je osvoboditi. Vendar v tem navalu strasi, jeze, sovraštva in ostalih mešanih čustev ni upošteval vse te energije, ki jo je sonce nakopičilo v njem, in ko je v plamen usmeril precejšen kos te energije, je le tega preprosto razneslo od prekomerne obremenitve.
Glasno je počilo in deblo je dokončno preklalo ter ga odneslo v drevo nasproti, štor, ki je nastal ob ločitvi je zagorel in malega demona pa je odneslo nazaj v mokro listje. Ob eksploziji je pred obraz nastavil dlani, ki so bile pred ognjem zaščitene s plastjo roževine, ostale dele telesa izpostavljene eksploziji pa je precej dobro požgalo. Druga polovica iskrice se je povezala z energijo eksplozije in še samo razgnalo tako da je Angaráta odneslo nazaj in še nekoliko vstran. Ko je priletel na tla je presenečeno zijal v škodo, ki jo je povzročil in potiho zaklel, malce od presenečenja in malce od občutka neuspeha, ko sta mu obe iskrici pošli.
Demon se je še predobro zavedal, koliko pozornosti je tako glasen pok moral privabiti in da zelo kmalu na tem delu gozda ne bo več sam, zato se je odpravil nazaj proti jasi, pri čemer pa brisal sledi za sabo in upal, da ga žival, ki ga je lovila prej ne bo izvohala. >>Kaj, če bi te eksplozije lahko zajezil, usmerjal!? Je to njegov talent? Je to končno to? Njegova sposobnost je to, ta strašna moč? Če jo je resnično podedoval po očetu tako kot so rekli tisti, ki so ga vzgajali, kako jo kontrolira? Kako zajeziš tako veliko energije brez, da onesposobiš tudi sebe?<< Te misli so polnile njegovo glavo, ko je s vejo nekega iglavca za sabo brisal sledi na poti nazaj do jase.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Padme · Objavljeno: 22 Sep 2008 17:06 Naslov sporočila:

Ko je se je rumena krogla skrila za zahodno obzorje in so se na nebu že prižgale najsvetlejše zvezde, je Padme ustavila Fanuca. Trudoma je zlezla z njegovega hrbta saj so bile njene noge od dolge ježe čisto otrple. Pustila je žrebca, da se je pasel ob poti, sama pa je zavila malo globlje v gozd. Nočni hlad ji je prijetno božal prepotena lica in po nekaj korakih je začutila ščemenje v prstih na nogi. Tako dolgo je vztrajala v istem položaju, da so ji sedaj mravlljinci v nogah povzročali nelagodje ob vsakem koraku. Sedla je na tla in z rokami tako dolgo masirala podplate, da ji je kri veselo zakrožila po nogah in jih prijetno ogrela.

Ozrla se je okoli sebe. Sedela je pod košato bukvijo, ki bi ji ponoči lahko nudila varno zavetje. V daljavi je slišala šumenje Vidasovih brzic in sodeč po razhojeni poti je sklepala, da je blizu mesta. Ni hotela spet med ljudi. Želela je biti sama s svojimi otožnimi mislimi in melanholičnimi občutki. Odkar sta jo zapustila mati in oče se je počutila strašno osamljeno, zapuščeno...v njenem srcu je zevala velika praznina, ki je niti ljubki Fanucovi pogledi niso mogli zapolniti. Ko je tako zasanjano stala in razmišljala o svojih zmedenih občutkih, se je oglasilo nekaj bolj stvarnega in jo z vso silo potegnilo nazaj v realnost. Bila je lačna... Strašno lačna. Razen nekaj robid ni zaužila nič konkretnejšega odkar sta se z AK-jem ločila.

Potreba po hrani jo je prisilila, da je spremenila svoje obnašanje. Priprla je oči in se spustila biže k tlom. Počasi se je plazila nazaj k Fanucu in previdno polagala noge na travnate zaplate, da ne bi z lomastenjem po suhih vejah nase opozorila celega gozda. Ko je prišla do žrebca, mu je položila roko na mokre nozdrvi in mu s pomirjajočim glasom začela mrmrati. Takoj je vedel kaj hoče od njega. Obstal je na mestu in z nobeno svojo kretnjo ni povzročal nikakršnega hrupa. Enkraten konj si... so sporočale njene oči, ko se je zazrla vanj. Povohal je zrak in tiho prhnil. Še preden se je uspela ozreti, da bi videla, kaj ga je vznemerilo, je slišala tiho šelestenje listja, ki se je drobilo pod tankimi nogami. Skoraj neopazno je zasukala glavo in pri drevesu, ki je bilo oddaljeno dobrih pet metrov zagledala majhno štirinožno žival, ki je namesto gobca imela kratek rilec in z njim brskala po suhem listju. Nikoli v življenju še ni videla divje svinje, zato ni vedela ali je takšna žival sploh užitna. Razmišljala je..a le trenutek, zakaj potem jo je želodec tiho spomnil, da je še vedno prazen. Izza pasu je previdno izvlekla svojo palico in v mislih zarisala krog okoli mesta, kjer je nič hudega sluteč stala čudna žival. Previdno ja počepnila in z roko sunkovito udarila po tleh. Okoli svinje, ki je prestrašeno zakopala z vsemi štirimi nogami in se pognala v beg, se je v širini dobrega pol metra udrla zemlja in jo potegnila s seboj v globino.

Padme se je približala blatni jami in se zagledala v nemočno bitje, ki se je na vse pretege trudilo, najti pot in zemeljske kletke. Ko jo je svinja zagledala se je prestrašeno zakrulila in se začela brezglavo zaletavati v stene jame, da so grude zemlje letele na vse strani. Elementalki se je žival smilila, vendar je bila lakota v njej močnejša, zato je z dobro namerjenim udarcem ubila žival in poiskala oster kamen, da bi ji odrla kožo. Poklicala je Fanuca in nabrala suho dračje, ki je ležalo po listnatih tleh. Ker je sedaj že znala sama ustvarjati ogenj, je v jami zakurila majhenj ogenj in se lotila razkosavanja. Dolgo se je mučila, saj kamenje, pa čeprav ostro, ni najbolj pripravno orodje za rezanje mesa. Ko ji je končno uspelo, da je spekla nekaj najboljših kosov in jih s slastjo pojedla, je bila že trda noč. Vedela je, da si mora čimprej poiskati mesto, kjer se bo lahko naspala, saj jo zjutraj čaka veliko dela. Slekla je platneno gusarsko srajco, ki jo je še vedno nosila na sebi in vanjo zavila kose pečenega mesa, ki so ji ostali od večerje, sama pa se je ogrnila s svojim dolgim plaščem. Na ogenj je zagrnila nekaj zemlje in nanjo položila meso. Nato je še meso zagrnila z plastjo zemlje, da ga živali ne bi zavohale in splezala na košato bukev. Tam se je udobno namestila med dve debeli veji in zvila preostalo svoje premoženje pod glavo. Globoko je zavzdihnila in južni veter jo je nežno zazibal v globok spanec. Pod drevesom je stal močan črn žrebec, ki je bil v temi skoraj neviden in zvesto pazil na svojo gospodarico.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Angaráto

Skozi gozd se je počasi premikala senca napol sklonjenega demona, ki se je premikal ritensko, da je za sabo lahko brisal sledi, da bi ga žival, ki ga je preganjala zadnjih nekaj dni ne izsledila. Vendar se ni zavedal, da je ves ta čas, ko se je tako vztrajno trudil, da bi zakril vidne sledi v zemlji, za sabo puščal nevidno sled vonja, ki pa je bila stvoru za njim še predobro vidna.
Žival namreč ni imela oči, s katerimi bi sledila Angarátu, imela pa je še predobro razvit občutek za vonj in je že kar nekaj časa sledila naivnemu demonu, čakala na prikladen trenutek, ko se ji ne bo več mogel izmuzniti med drevesi.
Demon je v svojem navdušenju nad idejo, da bi zakril sledi pozabil vse to, premikal se je naprej proti jasi, ki ji je njemu pomenila odrešitev, živali pa jedilnico. Okoli njega je navdušeno plesala iskrica, ki jo je udejanil nekje na pol poti, ga grela medtem, ko se je prebijal skozi podrast, in žgala velike veje, v katere bi se utegnil zadeti z glavo na poti do jase. Angaráto je premišljeval o plamenu, o eksploziji, o svojem očetu, pozabil je na svet okoli njega in čisto podzavestno brisal sledi pred sabo.
Nato je začutil bolečino v hrbtu in se spomnil, da je že precej dolgo hodil rahlo sklonjen naprej. Pretegnil se je, in zazehal pri čemer je globoko vdihnil. Večerni zrak je napolnil njegova pljuča in nežen občutek sproščenosti je premagal napete mišice, ki jih že kar nekaj časa ni sprostil. Zaprl je oči in prepustil temi, ki je prevzela njegovo vidno polje, zaupal je iskrici, da ga bo opozorila, če se bo karkoli približevalo. Telo se mu je sprostilo, dihanje se je upočasnilo in za trenutek je odtaval v neko stanje popolne sproščenosti, ko se se mu misli zbistrile.
Nato pa je v njegov nos veter prinesel vonj po smrti. Vonj tisočih razpadajočih trupel in posušene krvi na luskah. Prepoznal je vonj živali, ki mu je sledila, spomnil se je, da nima oči, prevzel ga je močan strah in panika je že grabila njegove ude. Čutil je kako zamrzuje, kako ga bo žival pretrgala na kose in ubila, vse to je videl, nato pa je pred njim zaplesala modra lučka. Odprl je oči in videl plamenček, ki ga je opozarjal in se zaletaval v njegove roke, da bi se premaknil. To mu je zbistrilo misli, navadlo s pogumom in v njem je zatlel močan plamen. Vedel je. Edin način, da se znebi stvora je smrt, pa naj bo to njegova, ali pa od živali, to bo konec!
Odvrgel je vejo, v dlan ujel plamenček, se obrnil in z vso močjo začel teči proti jasi. Slišal je, kako se je podrlo drevo na katerega se je naslonil, ko se je zavedel pošasti za sabo in si zakril ušesa, ob rjovenju živali, ki je ugotovila, da jo je demon zaznal. Zapletel se je v gosto podrast, ki je rasla na obrobju jase in končno pritekel na odprto, vendar na njegovo razočaranje sonce ni več svetilo na ta del gozda. Stekel je naprej in se skril za orjaškim bulvanom na sredini. Slišal je žival, ki je prilomastila za njim iz gozda, in se umirila ko je stopila na travo odprte jase.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Lark · Elemental Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33 Prispevkov: 10

Jezen sam nase je Lark zavil s poti v gozd. V goščavo. Trnje je rezalo globoko v njegovo krzno a ga še vedno ni uspelo poškodovati. Jutranja rosa je prala iz njegove bele grive še svežo kri srne, ki jo je pravkar pokončal. V njegovi glavi je bil boj proti sebi. Proti pošasti v sebi, ki pa je bil v resnici sedaj on.
Hodil je odločno in jezno pritiskal blazinice svojih šap v razmočeno listje pod njim. Z vsakim korakom globje v gozd je v njem naraščal krik. Krik srda in obupa, krik vsega slabega kar si je kdaj mislil o sebi in o svetu.
Sovražil je svet, vojne, gorje in smrt, ki divjajo po Palaninu, hkrati pa je bil on sam tisti, ki je stal proti svojim načelom. Ubil je žival, nedolžno bitje, za svoje potrebe in ni imel nobene kontrole nad seboj.

Bil je žival. Pošast! Tako močno, kot je sedaj sovražil sebe ni sovražil še nikogar pred tem. V njem je še vedno naraščal krik obupa in njegovi jezni koraki so preraščali v vsesplošno klanje nedolžnih rastlinic na poti.
Kremplji so rezali stebla robid in manjša debla grmov pred Larkom, ko je ta utiral svojo pot neznano kam v gozd. Krik v njem je še vedno naraščal, še vedno se je večal njegov srd do vsega živega. Sedaj je njegova živalska stran prestopila in svoje jeze se je znebil na edin način, ki ga je kot lev poznal.
Zajel je sapo se usločil in za hip zadržal vsa čustva v sebi. Nato pa je z enim samim jeznim gibom glave sprostil zrak in hkrati zvok ter bolečino iz svojega telesa. Zrak pred njim se je nabral v orjaški tunel, ki je rezal vse na svoji poti in se končno ustavil v debelem deblu ogromnega drevesa pred njim.

Lark še vedno jezen sam nase sploh ni opazil, kaj je njegovo rjovenje naredilo podrasti v gozdu pred njim. Udarjal je z prednimi tacami po tleh in iz sebe sproščal vso jezo, pri čemer je v tla spuščal precej močne udarne valove, ki so se širili v krogih od njegovih šap navzven.
Sploh ni opazil, da je deblo drevesa pred njim, tistega, ki je maloprej zaustavil njegov krik, začelo pokati. Udarni valovi so trgali korenine in drevo osvobajali njegove zemljske kletke. Pod neznansko težo vej se je drevo počasi nagibalo naprej, proti Larku.

Ta pa še vedno ni ničesar zaznaval. Sovražtvo v njem ga je popolnoma prevzelo vsakič, ko je pogledal svojo krvavo grivo ali pa šapo. Udrihal je naprej in rezal s kremplji globoke zareze v debla dreves, da bi se osvobodil svojega trenutnega telesa. Še sam ni vedel kaj počne in počasi se je že pričenjal zavedati, da ga je popolnoma prevzelo sovražtvo in instinkti.

Nato pa je drevo za njim dokončno popustilo in deblo je neusmiljeno začelo padati naravnost proti Larku. Zaslišal je pok in njegovo telo je kar naenkrat streslo. Od ušes se je po hrbtenici razširil val občutkov in misli, ki pa so se v sekundi združile v eno.
Mišice na njegovih nogah so se napele in z vso močjo se je odrinil v goščavo pred njim, s poti drevesu, ki je z vso močjo priletelo na tla. Močno je počilo in izpod drevesa je zrak potisnil velik oblak listja in podrasti.

Lark je z odprtim gobcem strmel v drevo pred njim in opazoval listje, ki je padalo iz neba. Bil je pretresen in živčen, ni vedel kaj narediti zato je samo stal tam in zmedeno mežikal zdaj v svoje šape, zdaj v drevo pred njim.
Nato pa mu je v glavo končno priplavala misel. To sem bil jaz!?!
Stresel je z glavo in pometel iz svoje glave vse misli. Ponovno je začutil željo po maščevanju, po tem da najde svojega brata in mage, ki so to naredili njegovemu plemenu!
Griva se mu je nasršila, ob misli na maščevanje, ampak ne na tak način kot prej. Začutil je, da je to njegova dolžnost.
"To dolgujem bratu!"
Njegovo telo se je ponovno napolnilo z ognjem. Imel je cilj! Počasi se je obrnil od podrtega drevesa in izginil v goščavi pred njim.
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU

Padme

Fanuco je galopiral po gozdnatih tleh. Padme se ni trudila, da bi ga obdržala na stezi, saj je vedela, da bo sam našel hitrejšo pot do "njunega" drevesa. Nagnila se je naprej, ga z rokami objela okoli vratu in se prepustila ritmičnemu gibanju njegovih zanesljivih korakov. Brzela sta mimo gostih dreves, katerih listje je že sijalo v živih jesenskih barvah in počasi zapuščalo svoje domovanje na vejah.
Naenkrat je enakomerno udarjanje kopit presekalo silovito rjovenje in Fanucovo telo se je streslo. Ustavil se je tako sunkovito, da se je Padme s težavo obdržala na njemu in odskočil vstran. Dvihnil je ušesa in stopil nekaj korakov nazaj. Nagnila se je do njegovega ušesa, mu zašepetala nekaj pomirjujočih besed in ga pogladila po močnem vratu. Še vedno tresoč je obstal na mestu in z globokim dihanjem miril svoje telo. Kaj zavraga je bilo pa to?...Mogoče samo kakšna zver, ki se je ravnokar dobro najedla...Vendar lahko bi prisegla, da sem slišala tudi nekaj človeku podobnega...
Ko se je konj umiril, je spet počasi zakorakal proti košati bukvi. Padme je vedela, da nudi gozd zatočišče veliko zverem in drugim živalim, ki se jih ni nikoli bala. Pa vendar so tu tudi druga bitja...Takšna, ki imajo svojo lastno voljo, takšna, ki so lahko tudi nevarna.

Ta dogodek je za nekaj časa preusmeril njene misli in preden je zopet pomislila na turnir, je že zagledala gosto krošnjo "svojega" drevesa. Če dobro pomislim, sem prav vesela, da nisem zmagala...Ob vsej tej napetosti mi je popolnoma ušlo iz glave zakaj sem se sploh prijavila. Po tem svetu nekje še vedno hodi morilec mojega očeta...in temu moram narediti konec! Jezno je prhnila in iz njenih nosnic sta se za trenutek posvetlikala dva majhna plamenčka.

Fanuco se je ustavil pod gosto krošnjo in zakopal z nogo. Padme se je nasmehnila in ga potrepljala po boku. Pokrčila je noge in stopila na njegov hrbet. Stegnila je roke, se oprijela prvih vej in se skozil odprtino potegnila navzgor v krošnjo. Ko se je ozrla okoli sebe, ji je na obrazu zaigral zadovoljni nasmeh in bila je prijetno presenečena nad svojo stvaritvijo. Veje so iz debla rasle vodoravno proti zunanjosti in potem zaokrožile navzgor, ter tako oblikovale majhen okrogli prostor, ki pa je bil vseeno dovolj prostoren, da je lahko nudil udobno prenočišče in bivanje. Na vrhu so se goste veje spet srečale in tako oblikovale nekakšno streho, ki je služila kot zaščita pred vsakršnimi padavinami.
Padme je pokleknila in položila roke na veje, ki so rasle proti vzhodu in listje se je takoj namnožilo, dokler ga ni bilo toliko, da je nastala mehka listnata postelja. Padme je slekla plašč in se ulegla na zeleno podlago. Košata bukev, je bila namreč kljub bližajoči se jeseni, še vedno živo zelena in njeno listje je bilo mehko in voljno, kot prvi spomladanski popki.
Šele ko je iztegnila noge in položila roke pod glavo se je zavedla kako utrujena je. Komaj je zatisnila oči, že jo je zazibalo v globok krepčilni spanec.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli