 |
| RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost
|
|
|
 |
Avtor |
|
| Sporočilo |
 |
|
Angaráto
Demon
Pridružen/-a: 30.08. 2008, 13:41
Prispevkov: 21
Kraj: Križe
|
 Objavljeno: 14 Okt 2008 21:52
Naslov sporočila: |
 |
|
Demon je iz spanca prebudila ostra bolečina v boku. Pomežikal je v nočno nebo in z roko segel proti viru . Ni se še dobro dotaknil razdražene kože, ko se je po njegovih živcih do hrbtenice razžarela oster občutek, kot bi nekdo čezenj polil vroče olje. Vzelo mu je sapo in krči so grabili njegovo telo. Vendar je vedel, da če ostane na tistem kraju ne bo preživel.
Vedel je da se mora premakniti in vedel je kam. Sam sebi je zanikal bolečino in pred očmi je že videl rečni izvir in vodo. Kar čutil jo je kako žge stran to ostro ščemenje iz njegovega telesa. To ga je navdalo z novim zanosom in počasi se je vzdignil iz tal na kolena. Glavo je sklonil dol in se nadihal. Z vsakim vdihom je bolečina rahlo popustila in počasi je spet zbral pogum, da se je vzdignil na noge.
Ko se je vzdignil je začutil, kako tkivo na njegovi porezani nogi kar odstopa od kosti. Bil je ves opečen a začuda cel. Njegova noga je imela dve globoki zarezi in njegov bok tri, bil je malce potolčen in požgan, drugače pa jo je še precej dobro odnesel. Vsaj tako je mislil. Ko je naredil prvi korak, je začutil vse posledice njegove jeze. Opečeno je imel ne samo zunanjost temveč tudi žile. Ogenj ni samo navidez švignil po njegovih žilah, dejansko je njegova kri zavrela.
Počasi se je torej premikal proti reki, v resnici ni čisto vedel, če gre sploh v pravo smer, eksplozija je preoblikovala jaso v velik krater in skala po kateri se je prej orientiral je bila sedaj le še na dva večja dela razdeljena ožgana packa v daljavi.
Premikal se je naprej in mislim dal prosto pot. Sedaj je v sebi čutil mir. Dosegel je ta notranji mir sam s sabo in to mu je odprlo nove poti. Znebil se je pošasti in preživel napad tistih dveh postav. Šepal je torej skozi gozd in pri tem razmišljal o vseh stvareh, ki so se mu zgodile.
Bilo mu je vseeno za živali okoli njega, vedel je, da so skoraj zagotovo ob poku vse pobegnile globoko v notranjost gozda in se še precej dolgo ne bodo vrnile. Blodil je torej po temi in pred očmi videl le izvir reke.
Sploh se ni zavedal kako dolgo je hodil, nekaj ur zagotovo, ko je pred seboj zagledal odprtino v gozdu. Zagledal je svetlobo zvezd in lune, ki so se svetili v vodi ob izviru reke in zagnal se je ter odšepal tistih nekaj metrov precej hitro.
Skozi podrastje je prodrl z rokami pred obrazom in se zagnal na travo ob izviru reke. Voda je zanj pomenila odrešitev in ni mu bilo mar če se onesvesti in utone, preveč ga je bolelo, da bi na karkoli mislil.
Prišepal je do roba in zakorakal do kolen v vodo. Peklenska bolečina je zagrabila njegovo nogo. Začelo se je pri gležnu, zapeklo je in krči so dobesedno pogoltnili njegovo nogo do kolena. Angaráto je zarjul od bolečine in stopil še globje v vodo. Spustil se je na kolena obrnil na hrbet in se cel potopil pod vodo. Peklo ga je po celem telesu, kot bi se bil ulegel v lavo ne v zdravilno vodo. Bok mu je razžiralo, ko so majhni delčki odžirali bakterije in voda se je obarvala rdečerjavo. Umazanijo je pralo z njega in bolečina ga je preprosto zajela.
Krči so stresali njegovo telo sedaj tu, drugič tam, najbolj intenzivni na najbolj poškodovanih predelih. Ko je približno pol ure ležal v tisti vodi se je le ta počasi začela bistriti in bolečine so se omilile. Kri ni več tekla iz ran, ki pa so bile še vedno peklensko boleče. Demon je zlezel iz majhnega zajetja vode v katerem je ležal in obležal na travi ob robu.
Sklonil se je še da je nekaj spil a, ko je vodo zlil po grlu ga je zaskelelo kot bi vase zlil vrel čaj.
Sedaj je bila na vrsti njegova ožgana notranjost. Vase je zlival precejšnje količine vode in pustil, da so si njegovi notranji organi nekako opomogli in se njegove žile ponovno zacelile.
Ko se je odžejal se je ulegel nazaj na travo in prepustil bolečinam da so mu pobrale še zadnjo trohico moči, ki mu je ostala po tem celjenju. Počutil se je bolj čistega in veliko bolje, sedaj, ko je zmanjšal možnost vnetja ran.
Začutil je kako utrujen je v resnici, ko je zaprl oči in pustil zvezdnato nebo nad sabo.
Pred oči so mu zaplesale podobe iskric, ki si jih je ogledoval preden je zaspal ob robu kraterja in bolečina ga je počasi uspavala.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo
_________________________
PIU WIU! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Nessa
Glavna vilinka
Pridružen/-a: 31.07. 2007, 15:06
Prispevkov: 840
|
Objavljeno: 17 Okt 2008 19:25
Naslov sporočila: |
|
|
Z vrtoglavim, bolečim občutkom se je počasi premikala, poskušala slediti tempu pegazinje, dokler ni naposled obupala in se z zadnjimi močmi zavihtela na njen hrbet. Upala je, da jo bo lahko nosila, kajti tudi ona ni bila videti preveč dobro, obe sta bili izčrpani toda njena rešiteljica je imela vsaj dovolj moči, da je lahko hitro hodila.
Pritisnila se je k črnemu telesu in prste prepletla s prameni grive. Čutila je toploto, ki je sevala od mogočenga črnega telesa, čutila je njen korak in utrip njenega srca. V daljavi so se oglašale prestrašene ptice, ki se jim je uspelo rešiti pred eksplozijo. Spomin na dogodek jo je spet zabolel in zastokala je ter se še močneje oklenila grive, dokler ni naval bolečine minil. Pegazinja se je zdela v redu, tempo njenih korakov se je pospešil in enakomeren kas je Nesso nekoliko prebudil iz omotice. Zrak je postajal vedno bolj svež, kriki prestrašenih živali so se izgubljali tam zadaj, pred njima se je odpiral neuničen svet. Globko je vdihnila, ko se je zavedla, da je še zadnji vonj po dimu zapustil njuno okolico. Za nekaj trenutkov je odprla oči, toda svetloba jo je zapekla, zato jih je spet stisnila skupaj in se prepustila mislim.
Zakaj naju je napadel? Zdelo se je, kot bi naju poskušal obraniti pred samim seboj …
Ni vedela, zakaj je demon reagiral tako, kot je. Večina bi jih brezvestno uničila vse okoli sebe, ne da bi pomislila na svoje tarče … toda ta ju je posvaril.
Morda sploh ne bi bili več živi, če mi ne bi povedal …
Srce ji je pričelo hitreje razbijati ob tej misli in zavedla se je, kakšno srečo ima, da je živa. Kakšno srečo ima, da je lahko pegazinji vrnila uslugo … ali vsaj nekoliko odplačala svoj dolg. Želela se ji je še enkrat zahvaliti, toda kopita so ujela nov ritem galopa, ko je pred njima zasijal gozdni rob. Močneje se je oprijela mehke grive, nato pa začutila ustavljanje, ko je pegazinja ustavila svoj korak. Njeno utrujeno črno telo se je sesedlo na tla. Nessa se je hitro prevalila z njenega hrbta in se še sama zleknila v redko travo, ki je v šopih rasla na gozdnem robu. Sonce je sijalo skozi liste in zeleni odtenki svetlobe so jo pomirili. Bolečina v njeni glavi je počasi umikala, zajel jo je mir in popolna sprijaznjenost s svetom.
Nekaj časa je samo ležala tam in poslušala enakomerno dihanje telesa poleg sebe, občasno oglašanje ptic in šumenje listov v sapici, ki je sem in tja prodrla med debla in pobožala njen obraz. Zavedala se je, da lahko čuti, da lahko misli, da lahko obstaja v svetu, ki ni kletka. Po strani njenega obraza je zdrsnila solza in kapnila na tla, ki so jo hvaležno vpila.
Svobodna sem, je pomislila. Svobodna, in nikoli več ne bom pustila, da me kaj omejuje …
Bolečine v glavi so popolnoma ponehale. Hvaležno je premaknila svoje telo in se oklenila bližnjega drevesca ter se potegnila na noge. Naredila je nekaj negotovih korakov, nato pa našla ravnotežje in se pričela premikati hitreje, njena stopala so jo potegnila v brezčasno vrtenje, zelenina okoli nje se je zamazala in postala je eno s svetom.
Svoboda je odmevala v njej, sreča jo je prevevala in srce ji je razbijalo. Hvaležnost, ljubezen do sveta, občutek bitja lastnega srca, občutek varnosti in občutek bližine nekoga drugega so jo zajeli ter iz njenega grla izvabili hvaležno melodijo sreče.
Svobodna sem ...
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris
Poškodbe: /
**********************
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Vihrëa
Pegaz
Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111
|
Objavljeno: 19 Okt 2008 17:42
Naslov sporočila: |
|
|
Črnina se je začela skrivnostno vrtinčiti, sapa ji je zastala v grlu, srčno je želela odtegniti pogled, se zbuditi iz morastih sanj, a zdelo se je kot bi ji nevidna roka zadržala v svetu sanj in bi ji tih glas prepovedoval odpreti oči. Tema se je počasi razblinila, kmalu pa je lahko izluščila enolično pokrajino. Pustinja vse do koder ji je segal pogled, zrak pa so nasičevali bojni kriki, švisti puščic, žvenket jeklenih orožij, verig in poslednji dihljaji. Čeprav se je nekje v podzavesti zavedala da gre zgolj za sanje, se je počutila tako resnično, otipljivo. Čutila je svoj Bit obstajati sredi divje moríje. Čutila je rezek vonj sveže krvi, čutila zadušljivost zraka, čutila.. smrt. Slika je naposled zdrsela vse prek neznanih planjav, gozdov, jezer, rečic in visokih gora. Povsod je vladalo surovo klanje. Neznani obrazi, spačeni bodisi od bolečine ali napora, spet drugi široko nasmejani ob zmagoslavju.
Nenadoma pa jo je potegnilo med sence gosto nasajenih debel dreves, kjer se je vanjo zazrl par krvavo rdečih oči. Skozi gosto plast teme je lahko opazila mogočen smehljaj, ki je razkril vrste ostrih zob. Krvoločna zver je proti njej iztegnila svojo taco, zašiljeni kremplji so bili zadnje kar je videla.
…
Odprla je oči, se sunkovito dvignila na noge in naredila nekaj korakov, sopeč kakor bi pravkar pretekla več kilometrov. Počutila se je še bolj izmučeno kot pred trdnim spancem. Spustila je glavo proti tlom, pustila soncu da ji je grel dušo, medtem pa s pogledom prečesavala svežo, zeleno pokrajino. Ni si upala zapreti oči, ker je vedela da se za njimi skrivajo podobe iz sanj. Zavel je osvežujoč veter, njena griva je zaplesala z njim, pod njeno glavo pa je zaplaval listič bukve, ki je napovedoval prihod jeseni. Njen pogled je podzavestno poiskal vilinko in jo tudi našel. Igrivo je poplesovala med debli dreves, kjer se je slikala igra svetlobe in sence. Pegazinja je z oči skušala izmiti zbegan, preplašen pogled in se umirjeno sprehodila proti Nessi. Slednja ji je kazala hrbet in njene prisotnosti še ni opazila.
Vihrëa je že odprla usta, želela s sebe sprostiti vsebino sanj, a izpod jezika ni spravila niti besede. Ko se je vilinki pridružila ob boku in opazila njen izraz na obrazu so misli, da bi z njo delila moreče sanje, v hipu zbledele. Njene oči so se odločno lesketale v iskrečih sončnih žarkih, obličje pa ji je razsvetljeval zadovoljen smehljaj. Tako srečne je še ni videla in z obraza ni želela izbrisati radostnega nasmeška. Pogoltnila je suho kepo, ki jo je dušila v grlu, se prisilila v navidez pristen smehljaj in spregovorila:
»Vidim, da se bolje počutiš…«
Ko je slišala svoje, neprepričljivo zveneče besede, je nadaljevala
»In ja, popolnoma sem pozabila, moje ime je Vihrëa. Kakorkoli, mislim da se tukaj najini poti razhajata…Moram iti, moram užiti svet. Sama. Vem, preprosto vem, da se bova še srečali.«
Zadnje besede je izrekla odločneje, se Nessi zazrla globoko v oči. Njej se ima zahvaliti za velik napredek, ki ga je dosegla. Vsaj začasno se je znebila mračnih misli, ki so jo prej vlekle proti dnu. Sama zmore! Ne potrebuje brata ali kogarkoli, ki bi ji pomagal. Čeprav so moreče sanje v njej zasadile močan dvom, niti ni vedela čemu si jih tako žene k srcu, ko pa so le sanje, le varljiva iluzija, poigravanje podzavestnega z zavestnim.
»Zbogom Nessa.«
Stopila je korak bližje, jo čutno dregnila s smrčkom ob lice, se za kratek hip ustavila in ji namenila dolg, pomenljiv pogled. Obrnila se je, zavedala se je, da zapušča območje neke domačne varnosti, ki jo je čutila ob vilinki, a jo je hkrati tih glas priganjal naj gre v svet. Naj se uči iz lastnih izkušenj in za seboj pusti legende in pripovedke. Njeni koraki so bili počasni, neodločni, ni želela stran, a hkrati jo je vleklo stran. Sla jo je gnala v nepoznan, divji svet. Glasno je zarezgetala v pozdrav, nato pa se pognala v hiter galop upajoč, da bo razjedajoče dvome lahko pustila za seboj, zopet začutila svobodo, neodvisnost. Njena temna postava je izginjala v zelenini in na koncu kot drobna pika popolnoma izginila.
[[jesss. po dolgem času spet uživala v pisanju^^ ]]
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..
Don't you dare!! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Nessa
Glavna vilinka
Pridružen/-a: 31.07. 2007, 15:06
Prispevkov: 840
|
Objavljeno: 21 Okt 2008 18:13
Naslov sporočila: |
|
|
Zelenina gozda se je vrtinčila okoli nje. Njene roke so se dvignile od njenega telesa ter pustile sili vrtenja, da jih je držala v zraku. Ni hotela zapreti oči, svet je bil preveč lep, počutila se je preveč svobodno. Sonce je sijalo na njeno vrteče se telo, svečeniška obleka, ki je še ni snela, se je odlepila od njenega telesa in sleherno vlakno tkanine je letelo skupaj z njo.
Vrtoglavica v njej je naraščala, izgubljala je ravnotežje, njene prsi je zajel prijetno ščemenje in v enem sunku se je ustavila, zadihana, srečna, svobodna. Za sabo je začutila gibanje in počasi se je obrnila ter ujela pogled črne pegazinje, ki se je medtem zbudila in pristopila k njej. V njenih očeh se je zrcalil nekakšen strah, temne ustnice so se že razprle, toda se tudi zaprle, ne da bi iz sebe izdavile kakšno besedo. Pogled se je spremenil, preko njega je potegnila masko in s tem Nesso nekoliko zmedla. Toda ni hotela riniti vanjo z vpršanji, zato se ji je le nasmehnila.
»Vidim, da se bolje počutiš …« je končno spregovorila pegazinja in Nessa je pokimala.
»Vidim, da se tudi ti,« je rekla.
Presenetil jo je globok pogled temnih oči v njene in zmedle so jo besede slovesa, ki so poletele iz ust temnega čudeža.
»In ja, popolnoma sem pozabila, moje ime je Vihrëa. Kakorkoli, mislim da se tukaj najini poti razhajata…Moram iti, moram užiti svet. Sama. Vem, preprosto vem, da se bova še srečali.«
Vihrëa, je odmevalo v Nessinih mislih.
»Vsaka more svojo pot,« je zamišljeno rekla. »Vsaka ima svojo usodo, tvoja je nedvomno prevelika, da bi si drznila zadrževati te tukaj … in vem, da se bova spet srečali.«
»Zbogom, Nessa,« je v slovo rekla Vihrëa in pristopila bližje k njej ter jo s smrčkom dregnila v lice. Nessine roke so zdrsnile po temnem vratu do njenih pleč in njune oči so se za nekaj trenutkov srečale v globokem pogledu.
»Zbogom,« je rekla še sama in poskušala v sebi zatreti žalost, ki se je počasi plazila vanjo. »Hvala ti, rešila si mi življenje … ko ti bom lahko vrnila, ti bom,« je rekla s hvaležnostjo v očeh. »In vem, da bo ta trenutek prišel. Slej ko prej.«
Temno telo se je obrnilo in se ločilo od konic Nessinih prstov. S počasnimi koraki je negotovo napravila nekaj metrov, nato pa se pognala v galop in počasi izginila med sencami in zelenjem dreves.
Vihrëa, je še enkrat pomislila Nessa. Zavedla se je, da je spet sama. Njeno telo je bilo ovito v svečeniško obleko, ob sebi ni imela svoje kobile, niti svojega loka. Vse je pustila pri svetišču … Zavedla se je, da je čisto sama.
Veter je potegnil skozi krošnje in njeno telo se je streslo od hladu, ki je prihajal iz notranjosti nje same. Z rokami je oklenila svoje telo, pogrešala je toploto temnega telesa pegazinje ob sebi. Toda bila je svobodna … čutila je lahko hlad, namesto da bi ga nekaj izbrisalo zanjo.
Koliko časa je sploh minilo? Počutim se, kot bi celo večnost spala …
S počasnimi koraki se je še sama odpravila naprej. Ni vedela kam, ni vedela k komu. Ko je sanjarila o svobodi, je trpela, toda sedaj, ko je bila svoboda tukaj, se je počutila prazno. Samo. Hladno.
Njen pogled je zdrsnil na drevesne krošnje, nad katerimi je svetilo sonce.
Lok, je pomislila in se obrnila v smer, kjer je bilo svetišče. Moram po svoj lok …
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris
Poškodbe: /
**********************
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
