Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Košček Začaranega gozda na jugu slednjega, kjer drevesa, zrak in prst ne posedujejo izrazite magije.

---------------------------

[Tu se prične Ryannova zgodba]

Hodil je po od dežja premočenem listju, puščajoč ožgane ostanke koče za sabo. Dež je že prenehal, njegovo pomirjujoče škrebljanje je zamenjala tišina. Noč je počasi padala nad gozd, tema pa je Ryannu pričenjala zavajati pogled. Prekleto, so bile njegove prve misli. Včasih si želim, da bi ne bil omejen na to nezmožno človeško telo.
Tedaj pa se je ustavil. Svojo okolico je napolnil s smehom, kajti zavedel se je, da je mislil na gozdna bitja. Četudi sta z mamo živela v Začaranem gozdu, je bila njuna koča postavljena v delu brez magičnih lastnosti. Občasno sta sicer hodila v druge predele, kjer sta hote ali nehote uzrla z magijo prepletene prizore, a te priložnosti so se pojavile bolj redko. Vsekakor pa se je Ryann iz maminega pripovedovanja veliko naučil o svetu kot takemu; in ko se je spomnil na magične sposobnosti videnja v temi, si ni mogel pomagati, da se nebi zasmejal. To je edino področje, na katerem mi je ženska lahko koristila. Heh.
A ni bilo časa za sanjarjenje, kajti kljub fantaziranju se ni nič spremenilo - S človeškim telesom se bom pač mogel sprijazniti - zato se je ustavil in se posvetil urejanju svojega prenočišča.
Izbral je kolikor toliko prostoren del med drevesi, kajti jase so bile tu tako pogoste kot nezlagáni odgovori Ryannove matere, in si pričenjal odmikati premočeno listje. Ne, to ne bo zadostovalo. Na mokrem ne morem prenočiti ... potrebujem ogenj.

V zadnjih drobcih svetlobe, ki sta jih premogli njegovi očesi, je iz podrasti izbezal nekaj dračja in dva kamna. Vse skupaj je počasi posušil s svojo lovsko srajico - V vlažnem okolju ne preživi noben ogenj - nato pa pripravil pomožno ognjišče.
Noč se je starala, ko je Ryann drgnil kamna drug ob drugega, in že je čutil, kako ga mineva potrpljenje. Dajmo ... dajmo ... Tedaj pa se je rodila iskra.
Majhen drobec čiste vročine je lačno padal proti dračju, in naslednji trenutek so Ryannu obraz osvetlili prvi plameni. Zadovoljen, da mu je končno uspelo, si je v na novo pozvani svetlobi poiskal več kamenja, s slednjim pa obkrožil vroče zublje. "Tako, da ne bom celo noč v skrbeh za možnost še enega požara," so bile njegove poslednje misli tega dne, kajti šele sedaj je opazil - šok nedavnega dogodka ga je še vedno držal v svojih krempljih.
Toplota plamenov je v tem času že uspela posušiti večino okoliškega listja, Ryannovo prenočišče je bilo pripravljeno. Legel je in pustil, da se mu oči zapro. Malce spanca, a ne preveč. Ne smem zapravljati časa.
In je prestopil v domeno nezavestnega.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Volk se je začel čudno obnašati in z tem dal Katari jasen znak, za previdnost.
Nekaj časa sta hodila in se previdno prestopala, ko je tudi ona zavohala vonj po dimu.
Začelo se je že temniti in noge so bile že utrujene od hoje, vendar želja po radovednosti, ju je gnala naprej, naprej v nevarnost ognja, od koder bi marsi kdo raje zbežal.
Prišla sta do mesta požara. Bila je pogorela hiša, notri ni bilo nikogar.
''Le kaj se je zgodilo tukaj'' je rekla in zaskrbljeno pogledala volka. ''Tukaj se nemoreva utaboriti'' je spet rekla volku. In previdno sta odšla naprej.
Hotela sta se že zlekniti pod veliko veš tisoč let staro drevo, ko pa je Kataro preminil občutek, tisti občutek ki ga človek dobi, ko ga kdo opazuje.
Volku je rekla, naj raje počaka na tem mestu in pazi, da ga ne bo kakšna nepridiprava lesica zasedla, ali pa kakšen škrat poln jeze...
Volk je poslušal ukaz in legel pod korenino. Katara pa se je braz kakeršne koli zaščite začela slediti občutku.
Ni dolgo hodila, bia je že noč, ko je izza gmovja videla majhni luč. Bil je ogenj in poleg ognja je spal mladenič črnih las. Spal je ob majhnem ognju, ki je plapolal z plameni. Zdelo se je, kot da ga ogenj varuje morda je to njegov element...mora biti... bila je prepričana. Katara je nekaj časa gledala in prišla do zakjučka, da jima ta ni prav nevaren. Ni videla nobenega urožja ali stvari, ki bi pomenila sovražnika.
Bila je že trda tema in ko se je vrnila do volka je ta že spal.
Legla je, in se zazrla skozi špranjo v korenini in upazovala zvezde... nekaj trenutkov za tem je tudi ona zaspala.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Ogenj.
Povsod plameni in ničesar drugega. Mogočnen žar uničujočega ognja se je zrcalil v Ryannovih očeh, v njegov um priklicujoč nenavadno strahospoštovanje. Sem ... sem mrtev? Moram biti, saj me plameni obdajajo z vseh strani ... in kako je vroče ... tako ... neznosno vroče ...
Počutil se je kot tedaj, pred nedavnim, ko je v njem gorela jeza. A tokrat je čutil plamene okoli sebe, ne v sebi. Da, bilo ga je strah. Kaj se dogaja? Kako sploh lahko še vidim? ... Ta vročina ...
Hotel je zapreti oči in zakričati, a plameni so ostali v njegovem pogledu, glasilk pa sploh ni čutil več. Pravzaprav samega sebe ni čutil več. V paniki se je ozrl proti tlom, iščoč svoje telo. Našel je le nove plamene, v katerih je gorelo tisto, kar je od njega ostalo. Kako resnično lahko še vidim?! Saj telesa več nimam!
A vročino je čutil. O, da, še preveč dobro je čutil, kako so vroči zublji lizali njegovo zavest. Hlad ... hlad ... potrebujem hlad ... so bile njegove stalne misli, ko se je tako nemočen poskušal otresti neznosne vročine. HLAD!
Nenadoma pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Plameni so se počasi pričeli vrtinčiti okoli njega, vsak trenutek z večjo hitrostjo. Tako nenavadno je bilo; kot bi plameni, peklenski uničevalci vsega oprijemljivega, ustvarjali veter. Kako je to mogoče? se je spraševal v podzavestnem olajšanju. Kako le?
Tedaj pa se je vrtinec zaustavil. Kot bi čas več ne obstajal v tem nenavadnem kraju. Plameni, z vsemi svojimi zaostrenimi konicami, so obstali, popolnoma pri miru. In celo njihova svetloba je počasi pojenjala. Ne ... samo spreminjala se je. Mar prav vidim? ... se je napol osupel, napol prestrašen spraševal. ... so plameni resnično ... modri?
Da, Ryann je imel prav. Tako nenavadno je bilo - obdajala ga je kompozicija negibnih, svetlomodrih plamenov. A ta kraj se je shladil - vročine ni bilo več. In Ryann je čutil - vir hladu so skrivnostni plameni. Ta hlad ... tako je prijeten ...
Tedaj pa je dognal. Hlad niso skrivnostni plameni. On je hlad.

***

Prebudil se je.
Sonce ni prišlo še preveč visoko na nebo - svetloba v gozdu je bila šibka. A bilo je dovolj svetlo, da je lahko vidil svojo okolico, to pa je bilo najbolj pomembno.
Vstal je in se pretegnil, zadovoljen po svojih sanjah. Ni vedel zakaj, ampak počutil se je izredno. Kot bi se v njem prebudilo nekaj izjemnega. "No, s spanjem nisem porabil preveč časa. To je dobro." Ozrl se je po svojem ognjišču - plameni so ugasnili čez noč. A kako? Saj gorivo ni še do konca upepeljeno! Tu ni nobenega vetra, nobenega hladu, ki bi-
Nenadoma se mu je posvetilo. Hlad. Spomnil se je intenzivnosti, s katero je doživljal svoje sanje. Tako resnično se je zdelo, da je bilo že malce nenavadno. "Kaj pa, če so sanje dejansko bile resnične? A to je nemogoče ... saj to bi pomenilo ..."
Nemudoma je preveril mesto, na katerem je spal. Tamkajšnje listje je bilo prekrito z zmrznjeno vlago. In spomnil se je svoje občutljivosti na ogenj, svoje nemoči, ki ga je trpinčila med spanjem. "Mar sem to ... in ogenj ... mar je to res moje delo?"
Počutil se je tako nenavadno. Tako prestrašeno. Kaj pravzaprav je?
Ampak ne. Na obraz se mu je zopet prikradel nasmeh, ki ni pomenil nič dobrega. Karkoli pač to je ... ugotovil bom kaj je in kako mi lahko koristi. Ni treba živeti v Mestu da veš, da tega ni sposoben vsak človek. Že se je hotel odpraviti dalje, ko mu je zakrulilo po želodcu. Prekleto.
Lakota. Še ena nepripravna lastnost ljudi, ki je Ryanna motila. S tovrstnimi rečmi zapravljam veliko preveč časa ... a če ne bom jedel, ne bom videl dneva, ko bom sedel na Mestnem prestolu. Na lov torej!
A tudi to sedaj ni bilo tako preprosto. V požaru je izgubil vse svoje lovske pripomočke, brez teh pa ni imel preveč dobrih možnosti za to, da si priskrbi zajtrk. Pfft ... no ja, saj tovrsten lov tako ali tako ni primerno opravilo za kraljevega potomca. Morda si najdem kakšen grm z robidami ... kakšna je pa vendar možnost, da naletim na spečo žival? Napravil je le nekaj korakov, ko je zagledal večje drevo, pod katerim je našel spečega volka. Ni vedel ali naj se smeji ali ne. ... Kar velika, očitno.
Čimbolj neslišno se je poskušal približati živali, iščoč najlažji način da jo pokonča. A zmotil ga je pogled na dekle, ki je spalo ob njegovem domnevnem zajtrku. Kaj za vraga!? Dekle v Začaranem gozdu!? Tako blizu mojega ognjišča!? Neverjetno ... bolj previden bom moral biti. Upam, da me ni opazila. Malce je premislil, kajti element dekleta je celotno stvar močno spremenil. To verjetno pomeni udomačenega volka ... hkrati pa ga ni pametno ubiti pred njo, najverjetneje bi me zaradi tega morila celo življenje. Naj se znebim obeh?
Vabljiva, kot se je ta misel zdela - Ryann o Mestu ni vedel kaj dosti. In pred njim je spalo dekle, ki je nekoč verjetno živelo v njem. Informacije potrebujem ... Zajtrk pa tudi. Njah, se bom pač moral res zadovoljiti s kakšnim grmom.
"Dekle," je zaklical z mirnim, prijetnim glasom. "Resnično žal mi je, da te moram prebutiti, a potrebujem nekaj informacij." Počakal je, da se je prebudila in malce prišla k sebi, nato pa nadaljeval. "Torej; zadnjih nekaj let sem preživel v Začaranem gozdu, Mesto pa mi je posledično postalo tako rekoč neznano. A izredne okoliščine od mene zahtevajo, da zapustim samoto gozda in se zopet odpravim v človeška naselja. Glede na to, da si človek - katerih v Začaranem gozdu pravzaprav ni - sklepam, da prihajaš iz Mesta. Povej mi, kajti za to informacijo ti bom izredno hvaležen: kakšno je dandanes življenje v Mestu? Kako je spodobno vstopiti in živeti v njem? Navade se namreč stalno spreminjajo, za moje okoliščine pa potrebujem slednje poznati."
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Zaslišala je nežni glas ...dekle...dekle ko je odprla oči, je pred njo sedel mladenič
Volk je mirno ležal poleg nje in z svojimi sivimi očmi ni izpustil niti enega giba fanta. Katara sprva ni morala varjeti, da jo je ta našel, a volk ni okrepal ali jo poiskusil zbuditi, to je storil mladenič kar sam.
Bil je človek, 'a tukaj sem v začaranem gozdu' si je mislila ''tukaj ni ljudi'', pa vendar to ni bil navaden človek. Opazila je njegove oči, njegov element, potem pa se je spovnila fant od sinoči, to je bil on.

Torej; zadnjih nekaj let sem preživel v Začaranem gozdu, Mesto pa mi je posledično postalo tako rekoč neznano. A izredne okoliščine od mene zahtevajo, da zapustim samoto gozda in se zopet odpravim v človeška naselja. Glede na to, da si človek - katerih v Začaranem gozdu pravzaprav ni - sklepam, da prihajaš iz Mesta. Povej mi, kajti za to informacijo ti bom izredno hvaležen: kakšno je dandanes življenje v Mestu? Kako je spodobno vstopiti in živeti v njem? Navade se namreč stalno spreminjajo, za moje okoliščine pa potrebujem slednje poznati."

Napad teh vprašanj jo je močno zbegal. Pobrala se je na noge in nekaj časa gledala mladeniča potem pa odgovorila: Poslušaj ne prihajam iz mesta, vendar sem v mestu nekajkrat bila, tam mi ni prav posebno ušeč, kar margoli demonov, ljudi, škratov... vseh mogočih ras. Hotela je govoriti naprej, a se je zavedala, da tujcem nemore zaupati, pa vendar jo je motil njegov pogled tako povn upanja in želja po informacijah.
Potem pa, potem pa je zaslišala krjuljenje njegovega želodca.. in se zasmejala..... Lakota...zadosten razlog, za prijateljstvo čudno je bilo njeno razmišlanje, a zakaj potem ni ubil volka se je spraševala.? Moorda pa mu res lahko zaupam, v gozdu ne preživiš kar tako če si sam, pa če volk.. volk mu zaupa. Usedla se je na korenino in se zazrla v drevesa. Nekaj časa sta molčala, potem pa je Katara spregovorila: Si lačen?
Bilo je trapasto vprašanje, a kaj ko ji na pamet ni padlo nič bolšega.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Poslušal je dekle, kako mu je pravilo o Mestu. Informacije, ki jih je prejel, niso ničesar spremenile - in malo bi manjkalo, pa bi izgubil nadzor nad seboj. A neopazno se je pomiril, razočaranje skrivajoč za nasmešek. Ostajati moram prijeten, sicer se tale zadeva lahko močno zalomi.
Naslednji trenutek pa mu je zopet zakruljilo po želodcu, čemur se je deklica iz Ryannu neznanega razloga naglas nasmejala. Za kaj takega bi si zaslužila precejšnjo merico trpljenja ... očitno mi resnično ne mora koristiti, najbolje, da zadevo kar tu konč-
"Si lačen?"
Vprašanje ga je malce presenetilo, a to je uspel potlačiti stran od svojega videza. Nekaj časa se je obotavljal, premišljujoč, kakšen izid tega pogovora bi bil zanj najboljši. Morda mi pa le lahko koristi. Kdo ve, lahko da se tudi sama spozna na preživetje v gozdu in pozna okoliško rastje, ki bi zadoščalo za en obrok ... torej še malce nadaljujem s to podobo 'vljudnega mladeniča'.
"Pravzaprav sem, da," ji je odgovoril. "Mar veš za kakšen zanesljiv vir hrane, ki se nahaja v bližini?" No ja ... tudi če ne ... pomoč pri lovu oziroma iskanju sadežev bi bila dobrodošla - pridobil bi nazaj čas, ki ga zapravljam s tem pogovorom. "Seveda, tudi, če ne veš za tovrstno zadevo - lahko bi se skupaj odpravila po gozdu; tako bi hitreje našla kaj za pod zob. Morda je v tovrstnih zadevah vešč tudi tvoj prijatelj?"
Vstal je in počakal, da dekle pretehta njegove besede ter izoblikuje odgovor. Tedaj pa ga je prešinilo. "O, in seveda - jaz sem Ryann. Kako pa želiš, da kličem tebe in tvojega sopotnika?" Z umirjeno mimiko je zrl v dekle, ustvarjajoč tišino za njen odziv. Sedaj ve moje ime. Nič za to. Saj ji tako ali tako ne more pomeniti kaj veliko - da imam prestolonasleniško pravico je znano le meni in moji materi, ta pa je že izbrisana iz mojega življenja.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

[color=brown]Ime.... Ryan... nasmehnila se je, a to le malo, njegov glas..način.. kako je izgovoril ime ga je izdal. Sedaj se je zavedala, imela je prav.. lačna lisica.. si je mislila. Ni mu zaupala svojega imena, A sedaj ne more nič ima samo njegovo ime, če želi njenega mu bo morala zaupati Volk je izginil, pustil jo je samo, morda je vedel, da se mora z tem soočiti sama. A nikoli ni odšel daleč in to je pomirilo Kataro. Mladeniča,... Ryanna lahko 'zamoti' z tem, da mu govori o mestu.
Pobrala je suknjič, ki je še vedno ležal pod korenino starega drevesa.
''Lahko najdeva kakšne sadeže, rubide po vsej možnosti. Največ jih bova našla če najdeva reko, rastejo ob vlagi.''
Nevednost Ryanna jo je presenetila, lahko ga zlahka zastrupi, ubije, ali pa samo umrtviči... En napačen sadež v tem gozdu je lahko usoden.
Bila je v zelo čudni situaciji, nihče ni imel nobenega urožja, še celo volka je lakota preslepila...
Odpravila sta se, nekaj časa sta hodila, z ''varno'' razdaljo med seboj, ko je v gozdu nekaj zaropotalo.
Katara je napela ušesa, svoju uči usmerila v podrast, ko je pritekel volk z kuncem v gobcu. Odvalil si ji je kamen do srca, le kaj bi naredila če bi se pojavil kak demon. A bil je le volk, prinesel je hrano.. bila je vesela... a z tem se ji je možnost ..ubrambe z zastrupitvijo ... izmaknila.
Ni mu več zaupala, moram biti bolj previdna! Si je rekla potiho in vzela volku kunca iz gobca. ''Tukaj bova zakurila; je rekla. Zajca bi lahko pojedla tudi surovega, ampak po večih dneh braz hrane, mora biti ubrok dober.
Sama ni preveč marala ognja, a ti morda zato ker ga ne pozna. Zdelo se ji je, da je to element pogube, ki uniči vse. Volk se je ulegel zraven katare, Njegov gobec je bil rdeč od krvi, kar je dajalo izgled krvoločne zveri.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Odziv dekleta ga je nekoliko presenetil. Pričela je govoriti očitne stvari - da lahko najdeta robide, 'poučevala' ga je kje rastejo in zakaj tam. Nadaljeval je z vljudnostjo in ji prijazno prikimal, ter se odpravil z njo po gozdu. Ves čas pa je pazil, kako se giblje, kaj načrtuje. Kajti s svojim odzivom mu je dala vedeti, da ji ni povsem po godu. Poskušal je urediti misli in premisliti, kje se je zmotil, zakaj ga je nenadoma obravnavala s previdnostjo in nezaupljivostjo.
Očitno me je nápak razumela ... rekel sem, da bi bila zaželjena pomoč pri iskanju, ne pa, da nimam pojma o rastlinstvu gozda. Saj že celo življenje živim v njem, vendar, in ona to ve! In imena mi ne da ... torej je padla na preizkušnji. Ne zaupa mi, a zakaj le? Doslej sem bil popolnoma vljuden ... kakorkoli že, čas mi jemlje in to mi ne koristi v nobenem pogledu. Ničesar pomembnega o meni ne ve, a njen tip je očitno nepredvidljiv. Sem jo res prisiljen pokonč-
Tedaj pa sta se oba zaustavila in zazrla v podrast, kajti ušesa jima je napolnil nenaden šum. Kaj za ... ah, saj res, je pomislil, pomirjen. Verjetno se vrača njen volk. In res, žival je stopila iz zavetja rastlin, v gobcu prenašajoč srednje velikega kunca. Uporabna žival, ni kaj. Pa je rešeno vprašanje zajtrka.
"Odličen lovec, resnično." je komentiral volkovo delo.
Počakal je, da je dekle vzelo kunca iz živalinega gobca, nato pa poskusil še enkrat. "Mislim, da poprej mojega vprašanja nisi slišala, a to se lahko zgodi vsakomur. Nekako neprijetno mi je zate uporabljati ime 'ti' ali 'hej'. Kako naj te kličem, tebe in tvojega volka, da bo obema bolj prijetno?"
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Prijela je zajca za ušesa...Ni imela izbire, Ryann ji je dal svoje ime, zato je varjetno tudi ona dolžna dati njeno ime. Kliči me Katara je rekla, volk je pa pač volk.... in skozi zajčja usta potisnila malo bolj ostro vejo.
Pogleda ni izpustila iz Ryanna, samo en napačen premik..samo..en.. ji je po glavi govorilo. A čez nekaj časa si je rekla ...umiri se... in res, misli so se ji zbistrile, sonce je že začelo močno sijati. Medtem je bilo že vse pripravljeno za ogenj. Ko je iskala prave kamne, je prašala ''Zakaj te zanima toliko o mestu? To je 'prostor' iz kamenja, nobenih rastlin, le drevesa ki rastejo iz kamnitih tal. Bila je previdna. Bolje je, da mu dam vedeti, da težko zaupam neznancem, a to gotovo že ve., poslušaj Ryann kako naj vem, da me potem ko ti povem o mestu neboš ubil, ali podobno. Tega kunca nerada delim z teboj, lahko ga pojem sama z volkom, tebe pa pustim. Če se sprašuješ zakaj ti ne zaupam, v tem svetu je zaupanje stvar, ki je ne najde vsak. To bi moral vedeti zlasti ti, ti ki se tako zanimaš o mestu
Vedela je, da je bila to morda napaka, ampak useeno, imela je volka in bila je v svojem elementu, tukaj ji nebo moral škodovati, mora biti samo zelo previdna. Svoje zelene oči je uprla v njegove, in pričakovala jasen odgovor, saj tako bosta lahko pot nadaljevala brez zapletov...
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Opazil je, da je dekle prevzelo nelagodje. Nekaj časa se je obotavljala, a naposled mu je odgovorila in zaupala svoje ime. Katara in volk, torej. No, počasi se zadeva premika v mirnejše vode ... počasi. A Katara je še vedno zrla v Ryanna, s previdnostjo, ki je bila že skoraj nečloveška. Pripravljala je zajtrk, a hkrati pazila na svojo varnost. Zanimivo dekle, ni kaj.
Ryann se je začuden ustavil pri tej misli. No, kaj je pa sedaj to? Hitro sem spremenil mnenje ... Na obrazu se mu je razlegel topel nasmeh. Ne smem se zamuditi s tovrstnimi občutki-
"Zakaj te zanima toliko o Mestu?" je nenadoma vprašala. Zopet je Ryanna presenetila s svojim vprašanjem. Nadaljevala je v tej smeri, izražajoč svoje mnenje o tovrstnih človeških naseljih. Tedaj pa je prešla na temo zaupanja. Potrdila je Ryannove sklepe, da nekaj v teh minulih trenutkih ni bilo povsem čisto. A na Ryanna začuda to ni imelo negativnega učinka. Nasprotno, dekle je v njegovih očeh zraslo s svojim načinom razmišljanja.
Nasmehnil se je, nato pa odgovoril: "Izredne čute imaš, Katara. Res je, doslej sem bil previden. Kot si se sama izrazila - 'zaupanje je stvar, ki je ne najde vsak'. Povedal sem ti že, da od nekdaj živim v naravi; kdor želi živeti tu pa potrebuje čute za zaupanje izpiliti do popolnosti. Všeč mi je, kako razmišljaš - tehtno, previdno, nezaupljivo. Prav zato ti zaupam; tebi in tvojemu volku, kajti s tovrstnimi lastnostmi v svetu uspeš."
Sedel je ob ognjišče, ki je bilo medtem že postavljeno. Morda pa Katara le ni neko naivno, neumno bitje, ki škoduje samo sebi. Zajec je bil kmalu pečen, in vsi trije so jedli, počasi, molče, a brez napetosti v zraku. Dan je neopazno mineval, a Ryanna čas ni več tako skrbel. Delal sem napako, ko sem hotel tako hiteti, vse opraviti preveč hitro ... počasno načrtovanje in tehtna dejanja me bodo pripeljala visoko najhitreje.
Med jedjo je neopazno s pogledom oplazil svoji dlani. Tudi tole zadevščino bom moral raziskati. Ne vem natančno, kaj je, a gotovo mi bo v prihodnosti še kako koristila ...
Obrok je končal zadovoljen, da je končno zapolnil svoj želodec. Vstal je, rekoč: "Hvala, Katara, za odličen zajtrk. V kratkem se bom odpravil proti Mestu, v gozdu bom preživel le še toliko časa, kot ga bom nujno moral. In ker se mi je na tej točki težko kar posloviti od tebe, te vprašam: bi odšla z mano v Mesto? Če ne drugega, si tam bajé lahko priskrbiš malce opreme za v divji svet, v katerem dandanes živimo. Sicer pa malce družbe ne škodi, kajne?"
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Ni ji odgovoril na vprašanja, pa saj tako ali tako ni pričakovala odgovora. Pomirila se je in se usedla nazaj na tla. Volk je bil umirjen, ona pa je mlela Ryannove desede. izreden čut imaš.. Prav zato ti zaupam, to zaupanje je opazila v njegovih učeh, ko jih je gledala z sovraštvom. Zavedala se je, da morda pa res Ryann ni sovražnik, morda bi pa res lahko postala zaupnika.
Zajec je bil pečen, slab kos je vrgla volku, podala konec Ryannu in tudi sama začela jesti. Prvič v dnevu so zapele tudi ptice in postalo je prijetno. Končno po nekaj dneh je imela spet družbo človeka.
Minilo je nekaj časa, ko je meso že izginjalo in prikazale so se bele kosti, ki jih je volk v trenutku zmazal. Katara je hitro pospravila okrok ognišča, ko je Ryann še jedel in zakrila sledi ognja, kakor se je le dalo.

Ko je to postorila, je Ryann vstal in jo pogledal. V takem veličastju ga še ni videla, in rekel je: "Hvala, Katara, za odličen zajtrk. V kratkem se bom odpravil proti Mestu, v gozdu bom preživel le še toliko časa, kot ga bom nujno moral. In ker se mi je na tej točki težko kar posloviti od tebe, te vprašam: bi odšla z mano v Mesto? Če ne drugega, si tam bajé lahko priskrbiš malce opreme za v divji svet, v katerem dandanes živimo. Sicer pa malce družbe ne škodi, kajne?"

Nekaj časa ga je gledala, in nato rekla: Tudi sama imam namen iti v mesto. Nimam nobenega orožja, brez katerega si lahko v težavah. Pogledaja je volka vato še Ryanna in zaupljivo rekla: Pa pojdiva skupaj Občutki so ji pravili, da to ni bila napaka. Pot je kratka, če jezdiš, ampak midva sva peš. Morala bova čez gozdno jaso mimo debelega drevesa , kjer je stičišče poti, srednja vodi do mesta. To je dobro vedela, saj je bila sama velikokrat tam. Ko je Ryannu to povedala, je nekaj časa pričakovala odgovor, a ker ga ni bilo je kar sama rekla PA POJDIMO in vsi trije so odšli na pot.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Ryann · Človek Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43 Prispevkov: 62

Hodili so, gozdnata okolica pa navidez ni imela konca. Ryann se je dolgo časa spraševal, koliko časa bodo še potrebovali do Mesta - mati ga namreč nikoli ni peljala tja, vedel je zgolj v kateri smeri se nahaja. Pa vendar se je po slabi uri hodá le umiril in odločil, da Katara pot kljub vsemu pozna bolje od njega. Svoboda ima tako relativen pomen ... a Katara je imela kar se tiče Mesta gotovo več svobode od mene.
Hodila sta precej časa, bodisi v molku, pogovoru ali pa preprostem klepetu. Počasi sta se spoznavala in celo Ryann je kljub instinktivni pazljivosti pričel zniževati obzidje, ki je varovalo njegov značaj. Podzavestno je opazil, da tu ne potrebuje nobenih pregrad - izvzemajoč tisto, ki varuje njegovo identiteto in namene, seveda. Ko se spozna z njemu všečno osebo, ji brez težav odpre njegovo prijetno, pretvarjanj prosto stran. Še vedno pa moram biti pazljiv, je ohranjal misel. Ostajati moram pri stvari in paziti na svoj jezik ... samo nekaj besed in vse gre lahko po vodi.
Volk je hodil njima ob strani, vsake toliko z zanimanjem svoj pogled preusmerjajoč v daljavo. Česa vsega ljudje ne slišimo, je pomislil, ko je tako opazoval Katarinega prijatelja. Tovrstne bolj ali manj vsakdanje misli so Ryanna popeljale čez večino poti - s Kataro na čelu so prečkali jaso, ki jo je poprej omenila, in kmalu so se znašli pred Velikim drevesom. Ryanna je navdajalo z nenavadnim strahospoštovanjem, četudi ga je nekajkrat popréj že videl. Tu sem že bil in vedel sem, da je Mesto v tej smeri. A dlje od tu se nikoli nisem odpravil.
Katara pa je pot nadaljevala, zatorej se nista ustavila niti Ryann, niti volk. Ryanna je zapolnila otroška navdušenost. Samo še nekaj korakov me loči od prvega pogleda na Mesto! Spomini na pripovedke, ki jih je slišal od svoje matere, so mu eden za drugim obhajali zavest. Spominjal se je prav vsake besede, poved za povedjo je sestavljal v svojo domišljijsko predstavo o Mestu. V oči se mu je naselil lesket, ki je jasno narekoval svetu njegovo zadovoljstvo. A tako ali tako za prvi pogled ni potreboval več dolgo čakati. Drevesa so postajala redkejša, obrisi stavb so z vsakim korakom postajali jasnejši. In preden se je dodobra zavedel, že so ga obdale prve hiše.
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン

Luna

Jutro je bilo sveže in hladno, ko se je Luna odpravila iz mesta proti gorovju. Vedela je, da mora na sever, to pa je bilo tudi vse. Upala je, da jo bodo lahko napotile gozdne živali, toda zaenkrat še ni potrebovala nasvetov. Gozd je poznala. Brezskrbno je potovala s svojima prijateljema, spotoma je nabirala gozdne sadeže, ki so bili njena najljubša poslastica, Zevs je odšel na lov, z Matadorjem pa sta počasi, a vztrajno napredovala v pravi smeri.
Ali res misliš, da se nam splača v gore na ta turnir? jo je vprašal Matador, ko se je poz začela vpenjati. V puščavi bi se lahko končalo veliko slabše. Luna je ostro odgovorila: Ali hočeš, da se predam? Če sem zmogla puščavo, bom tudi gorovje! Matador je le zaprhal skozi nos, kar je pomenilo: naredi kar hočeš in nato sta potovala v tišini.
Popoldan se jima je pridružil tudi Zevs, ki je Luni prinesel nekaj mesa. Hvaležno ga je sprejela in prijatelji so se ustavili, da si je Luna pripravila kosilo. Zevs se je ulegel k počitku, Matador pa se je pasel v njuni neposredni bližini. Čeprav se je haflinger docela sprijaznil z njenim načrtom, je Luna vseeno vedela, da ga nekaj muči in to jo je navdajalo s slabim občutkom. Toda Zevs je bil videti s potovanjem zadovoljen, s turnirjem pa se sploh ni obremenjeval.

Zvečer so se utaborili na gozdni meji, že kar precej visoko. Skupinica se je že zavedala sprememb in vsi so dobro vedeli, da bodi jutri vstopili na področje Gorovja Linwelin in zapustili varno zavetje gozda.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli