 |
| RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost
|
|
|
 |
Avtor |
|
| Sporočilo |
 |
|
Padme
Elemental
Pridružen/-a: 20.06. 2008, 19:17
Prispevkov: 106
|
 Objavljeno: 29 Sep 2008 12:30
Naslov sporočila: Košata bukev |
 |
|
Toplo jutranje sonce se je že svetlikalo na vzhodu in prelepo pokrajino je oblila rumena svetloba. Ptice, ki so poprej samo plašno čivkale, so si ogrele svoje glasilke in zapele v novi dan. Vrhovi dreves so lahno valovali v jutranjem vetriču in nastavljali svoje liste sončnim žarkom, ki so tiho iskali zlovešče sence in jih preganjali stran. V krošnji na veliki bukvi je začela po deblu trkati žolna in Padme je počasi odprla oči.
Bilo je kot da bi zagledala drug, novi svet. Barve so bile bolj izrazite, zavedala se je vsake majhne podrobnosti veje na kateri je ležala in opojne vonjave, ki so se širile po gozdu so ji povedale, da bo ta dan drugačen od drugih. Zaslišala je šumenje velike reke in topot kopit, ki so se hitro približevala. Nasmehnila se je. Še kako dobro je poznala te enakomerne udarce, ki so se lagodno premikali po razmočenih gozdnatih tleh. Vsedla se je na vejo in pretegnila svoje otopele ude. Svoje stvari je pustila na drevesu, sama pa se je s previdnimi gibi spustila po deblu. Ko je pod nogami začutila trdna tla, je zagledala, kako se ji iz druge strani gozda približuje črna postava. Stegnila je roke in počakala, da je žrebec prigalopiral do nje, podrgnil svoj vlažen gobček ob njeno belo dlan in jo polizal po čelu. Iz njenega grla se je izvil pritajen krik veselja. Bila je neizmerno srečna, da ima tako čudovitega in predanega prijatelja. Lahko je čutila kako mu bije srce in kakšne misli se mu podijo po glavi...bila sta eno. Pobožala ga je po močnem vratu in šepnila: "Tu bo najin dom," ter s prstom pokazala na krošnjo drevesa, na katerem je prespala. Potem je obe roki je položila na deblo in zaprla oči. Njene dlani so spreminjale barvo. Najprej so postale čisto bele, potem pa so počasi začele dobivati sivkasto barvo, dokler se niso zlile z lubjem. Bilo je kot da drevo raste iz njenih rok. V mislih je segla globoko v notranjost bukve, vse do najtršega lesa in sedaj je potovala navzgor proti krošnji kot lesni črv. Upogibala je veje, da so se razporedile po zunanjem obrobju krošnje in v notranjosti oblikovale neke vrste votlino. Potem se je po najmanjših vejicah dotaknila živo zelenih listov,ki so se množili in množili dokler niso popolnoma zakrili notranjosti drevesa. Pustila je, da so se spodnje veje zrasle popolnoma skupaj in pustile le eno odprtino, ki je bila prav tako na gosto obrasla z listjem. Potem se je po deblu spustila navzdol in odprla oči. Roke so spet dobile svojo obliko in Padme jih je potegnila k sebi ter se z njimi oprla na kolena in od izčrpanosti globoko zadihala.
Kar naenkrat pa so se tla pod njo zatresla in drevesa so okoli nje zaplesala divji ples, v glavi se ji je zavrtelo in čutila je da so se njene noge vdale pod telesom, ki so ga nosile. Skozi misli so ji brzele nenavadne podobe in...
... znašla v majhni hišici. Takoj jo je prepoznala. Bil je njen dom iz otroštva. Majhna koliba v kateri je preživela toliko ur svojega brezskrbnega življenja. Pred skromnim ogniščem je klečala ženska, ki se je sedaj vstala in se obrnila k njej. Ko jo je Padme zagledala se je prijela za prsa in kolena so ji klecnila. Bilo je kot da bi se ji razbeljeno bodalo zapičilo naravnost v srce in ga razparalo na dvoje. Oči so se ji orosile in ji zameglile pogled. Pred njo je stala njena ljubljena mati... "Hčerkica moja!" je rekla in Padme ji je iz oči brala veliko bolečino. Želela si je, da bi jo lahko stisnila k sebi in jo potolažila vednar je instiktivno vedela, da to ni mogoče. "Čutim da si tu, čeprav te ne morem videti.. To torej pomeni, da si pripravljena..." Dvignila je roke nad glavo in pogledala prste na rokah. Tudi Padme se je ozrla proti njenim rokam, čeprav ji je po mislih rojilo toliko najrazličnejših reči in vprašanj na katera si ni znala odgovoriti. Želela si je samo materine bližine in občutka tiste otroške nevednosti... Vendar začelo se je dogajati nekaj nenavadnega, kar je povzročilo, da je za trenutek pozabila na svojo zmedo v glavi. Materine prste so začeli božati majhni plamenčki, ki so se širili po dlaneh in rokah vse do komolcev in ramen.. Padme je zastal dih... Plameni so zajeli celo materino telo. Bilo je kot da bi gledala grmado najbolj suhega dračja v katero nenadoma udari strela in se cela v trenutku vžge... Vendar njena mati se je smehljala. Tam, kjer so bile prej njene lepe nežne oči, sta bili sedaj dve odprtini skozi katere je sijala rumena ognjena svetloba. Kolikor je bila ta podoba veličastna in mogočna, tako močno je Padme spreletel srh, da so se ji naježile vse dlake na telesu in strah za materino življenje ji je kot kačji strup zaplaval po žilah...
Soba se je v trenutku razblinila in Padme je ležala na vlažnih gozdnih tleh. Okoli nje so spet mirno in nedolžno rasla visoka drevesa, ptice na vejah so prepevale svoje budnice, nekje v daljavi, pa je še vedno šumela deroča reka. Nad njo se je sklanjal Fanuco in jo z zaskrbljenim pogledom v očeh lizal po obrazu. Počasi se je dvignila in se s hrbtom naslonila ob debelo drevo ter se zazrla nekam v daljavo...
...Ko je od šoka počasi prišla k sebi, se je zazrla v svoje roke. Toliko stvari ni razumela, pa vendar se je počutila boljše. Nič več ni bilo tiste ostre bolečine v prsih in doživetje, ki jo je prej tako pretreslo se je zdelo, kot sanje, ki so tako oddaljene, da se jih je še komaj spominjala. Hitro se je odločila in se dvignila na noge. Skočila je na Fanucov hrbet in ga pognala proti reki. Za zbistritev misli ni nič bolšega kot hladna kopel...
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Lark
Elemental
Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33
Prispevkov: 10
|
Objavljeno: 12 Okt 2008 13:28
Naslov sporočila: |
|
|
Skozi temačen gozd se je počasi premikala senca v obliki leva. Tiho a odločno je prodirala skozi vejevje in podrast. Očitno nevajen novih okončin se je Lark pobijal preko korenin in podrasti, ki ga je praskala po obrazu. Ni mu bilo mar. Občasno se je spodtaknil, saj še ni znal nadzorovati vseh nog naenkrat. Vse je bilo tako novo zanj a ni mu bilo mar.
Hodil je kot v transu in brezciljno taval po gozdu, kamor se je zatekel pred zasledovalci. V njegovi glavi je divjala nevihta spominov in dogodkov.
Spomini na obraze njegovih sester in matere. Spomini na obraz njegovega brata. Nato pa pogorišče. Njegova vas v plamenih, kriki njegovih sosedov in jok njegove male sestrice. Zelene strele, ki so švigale v vse strani, nato pok in kriki. Smrt in žalost je sejala obup v njegovem srcu, ko so ga natovorili na voz skupaj z njegovim bratom in nekaj drugih fantov, ter odpeljali neznano kam.
Spomnil se je brata, ki ga je miril v kletki. Temačna votlina v kateri je videl le obris svojega brata pred seboj. Pridušen jok in tolažilne besede so se mešale z robantenjem nekaterih elementalov, ki še niso povsem dojeli, da je to konec. In vsak dan, ko je v votlino posvetila mesečina so enega od njih odpeljali neznano kam. Oba z bratom sta vedela, da ju bodo ločili a noben ni hotel reči ničesar. Zadnjih nekaj dni sta preživela v tišini vsak na svojem koncu kletke in se prepuščala razmišljanju.
Nato pa je nastopil tisti dan. Mesečina je ponovno posvetila, ko se je vhod v votlino odprl in dve postavi sta prikorakali do njune kletke. Pokazala sta nanj in v glavi se mu je zvrtelo od strahu in obupa. Videl je brata, ki je bruhnil ogenj proti stražarjema in nato vijolično svetlobo, ki ga je pribila na drugo stran kletke.
Postavi sta Larka odvlekli stran, upiral se je in se še zadnjič dotaknil njegovega brata. Skozi rešetke sta si strmela v oči in plamen je ugašal. Čutil je da jih ločujejo, kot bi iz njega iztrgali dva od elementov, pol njegove duše je umrlo, ko se je vhod zaprl. Prepustil se je usodi in pustil, da so ga priklenili na tla v velikem krogu. Zaslišal je besede magov, ki jih ni razumel in kmalu po tem ga je zajela bela svetloba. Zdelo se mu je, kot da ga poskuša pretrgati na pol in mislil je da je to konec. Črnina je nadomestila belo svetlobo in onesvestil se je.
Spomnil se je da, ko se je prebudil, sprva ni vedel kje je. Opazil je rešetke in se poskusil vzdigniti. Vendar nekaj ni bilo prav. Bil je na vseh štirih. Njegov rep je zadel v rešetke, ko je zamahnil in odskočil je v strahu. Rep ga je presenetil in Lark se je spomnil vseh občutkov, ki jih je občutil takrat.
Sesedel se je na gozdna tla in s taco udaril po tleh. Izstegnil je kremplje in zarisal črto po tleh. Nato je pogledal svojo novo okončino in spomini so ga spet prevzeli.
Ko je ves živčen ugotavljal kaj so prekleti stvori storili z njim je zaslišal prepir. Ostre besede so letele od ene postave do druge in kričanje je kazilo nočni mir. Nato se je vnel spopad in svetloba je letela od enega do drugega maga. Naenkrat pa je snop svetlobe zadel njegovo kletko tako močno da jo je prevrnilo. Laka je vrglo v steno, pri čemer je z glavo zadel v rešetko in padel nazaj po tleh, ko se je kletka obrnila. Zmeden od bolečine je pogledal proti magoma in opazil da je snop razstopil nekaj rešetk. Skočil je ven in stekel stran na vso moč.
Spomnil se je krikov in snopov svetlobe, ki so mu sledili in žgali vse okoli njega. Eksplozije ob impaktu zelenkaste strele so se širile po vsem kraju in ušesa so ga kar bolela saj je sedaj zvoke slišal šestkrat bolje. Končno jim je ušel in sedaj je bil tu.
Oči mu je napolnila voda in pomislil je če levi sploh lahko jokajo. Zajel ga je histeričen smeh. Ni zares vedel zakaj se smeji in to ga je bolelo. Samo smejal se je in solze so mu tekle po dlakavih licih proti gobcu. Vsi dogodki so ga preprosto uničili in sedaj je popolnoma izgubil upanje v dobro na svetu. Prepustil se je žalosti in čustvom ter počasi v solzah zaspal, kar tam na blatnih gozdnih tleh.
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Padme
Elemental
Pridružen/-a: 20.06. 2008, 19:17
Prispevkov: 106
|
Objavljeno: 30 Okt 2008 01:39
Naslov sporočila: |
|
|
Sonce je kraljevalo dnevu visoko na nebu, ko je Padme počasi odprla svoje oči. Skozi gosto listnato zaveso so se prebili le najboj vztrajni sončni žarki, zato je notranjst krošnje osvetljevala le medla zelena svetloba.
Vstala je s svoje mehke postelje in pretegnila noge. Ni več čutila tako intenzivnih bolečin, pa vendar še niso popolnoma izginile. Zadovoljno se je nasmehnila in potisnila glavo skozi odprtino v krošnji. Čeprav je sonce kazalo že opoldne, je globoko vdihnila svež hladen zrak. Dan je bil čudovit. Trava je bila opojne zelene barve in se je v soncu svetila kot svilena preproga. Listje, ki je tu in tam ležalo po tleh pa je jesen obarvala v čudovite mavrične barve. Le njena košata bukev je bila živo zelena, kot da bi ji mati narava naklonila večno pomlad.
Ko je videla, da ni nikogar v bližini je predirno zažvižgala, da se je njen glas prepodil ptice na bližnjih drevesih, ki so v strahu odletele prepevat v bolj mirne predele gozda. V odgovor je nekje v daljavi zaslišala rezget in kmalu so mu sledili tudi mehki udarci kopit. Prerinila se je skozi ozko luknjo in po deblu splezala navzdol.
Ko je povzdignila pogled je videla kako se ji s hitrim korakom približuje Fanuco. Vedno kadar ga je zagledala se ni mogla načuditi njegovi lepoti. Njegova dlaka je bila popolnoma črna, kot ebenovina in v soncu se je svetlikala kot najdražji biseri tega sveta. Dolga skodrana griva mu je segala vse do kolen, njegova kopita so bila obuta v mehke žimaste copatke, za njim pa se je kot črna kača vil košat rep.
V pozdrav je prhnil skozi nosnice in se podrgnil ob Padmino telo. Roki je sklenila okoli njegovega vratu in ga poljubila med oči. "Lepotec moj...ves si moker. Si se okopal? Pametno." Čeprav ji voda ni preveč dišala, se je že tolikokrat morala spopasti z njo, da ji ni več predstavljala neke strašne nevarnosti. Še predobro se je spominjala kako je povlekla dno zmrznjene reke navzgor in to jo je prepričalo, da navsezadnje voda niti ni tako strašna. Ta misel jo je privedla nazaj do njenega boja z Ryannom. Le zakaj sem pobegnila od tam? Gotovo je opazil moje sledi, če pa že ne mojih, pa vsaj Fanucove...Fant vendar ni neumen. Vendar globoko v sebi je vedela zakaj je zbežala. Ustrašila se je same sebe, svojih lastnih čustev, čeprav ni dobro vedela kaj čuti. Jo je privlačil? Verjetno ne, pa vendar je bilo nekaj na njem. Nekaj divjega, živalskega, neka čudna moč...Hladna moč. Zmrazilo jo je. Le kaj je storil z mojimi plameni. Voda jih ne bi pogasila tako hitro. Poleg tega bi se pokadilo, če bi jih poskušal pogasiti s kakšno tekočino. Edina možnost je mraz. takšen zahrbten, strupen, nenaraven mraz ob katerem ne ostane nič drugega več v zraku.
Božala je svojega čudovitega konja in razmišljala. Naučiti se bom morala braniti pred takšnimi nenaravnimi močmi..Spominjam se...Mati mi je govorila.. Naenkrat je pred seboj spet videla staro hiško in majhno deklico, ki se je igrala zunaj na travi...
..."Kaj počneš ljubica" se je zaslišalo iz hiše. "Nič mami, igram se z mravljami" je odgovorila majhna temnolasa deklica. "Pridi! Sedi k meni na klop." Deklica je ubogljivo vstala in odšla k materi, ki je mirno sedela na klopi. Žena je prijela svojo hčerko okoli pasu in si jo posadila v naročje. "Draga moja. Dovolj si že stara, da ti lahko zaupam skrivnost." je rekla. "Kaj res mami? Kakšno skrivnost? Mi boš kupila zmaja? Ali se očka lahko spremeni v volka?" "Počasi, počasi! Vse ob svojem času. Rada bi ti povedala, da nisi navadna punčka, v tebi se skriva nekaj skrivnostnega, nekaj čarobnega" je nadaljevala mati. "Kaj reees?" jo je spet prekinila hčerka. "Da! Vsak od nas se rodi poseben. Vsak od nas v sebi nosi skrivnost, ki pa jo mora, ko je pravi čas za to posredovati naprej. Ti nisi navadna, človeška deklica. Ti si elementalka!" Punčka je že odprla usta, da bi spet kaj pripomnila, vendar ji je začudenje vzelo sapo, zato je mati hitro nadaljevala "Kadar hodiš po travi, se tvoja stopala komaj dotikajo tal, prav tako se na ognjišču ne moreš opeči in mnogo drugih stvari je, ki se tebi zdijo čisto normalne, pa vendar v človeškem svetu niso. Vendar tudi tvoja podoba ni stalna. Kadar si zelo jezna, se tvoje oči rumeno svetlikajo in tvoja koža postane prosojna. Tudi kadar si zelo vesela se spremeniš. Ko se boš naučila popolnoma obvladovati svoje sposobnosti in ko boš začutila v sebi moč narave in matere zemlje, boš lahko spreminjala tudi obliko. Mi smo namreč duhovi, otroci zemlje, ki vzdržujemo ravnovesje v naravi. Vsak od nas ima dva lastna elementa, ki pa se ju mora naučiti uporabljati in čas, ko se boš ti prisiljena srečati s tvojima dvema se nezadržno bliža. Zapomni si...Meje so tam, kjer si jih boš postavila sama!"....
...To mi je torej takrat poskušala dopovedati...Sedaj razumem! Padme se je povzpela na Fanucov hrbet in ga pogladila po grivi. Odločila se je, da bo raziskala in preizkusila svoje moči, vendar je potrebovala nasvet. Moder nasvet, ki jo bo usmeril v pravo smer. V mestu je slišala govoriti o nekakšnem čudežnem kamnu in modremu bitju, ki je vedelo in poznalo vse skrivnosti tega sveta. To je bil torej njen cilj. Z nogami se je oprijela okoli konjevega trebuha in ga pognala proti mestu.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
