 |
| RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost
|
|
|
| Katera zgodba se ti zdi boljša? |
| Vedno Nikoli (Katara) |
|
100% |
[ 5 ] |
| Nikjer Nikoli (Aqua) |
|
0% |
[ 0 ] |
|
| Skupaj glasov : 5 |
|
 |
Avtor |
|
| Sporočilo |
 |
|
Vihrëa
Pegaz
Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111
|
 Objavljeno: 30 Okt 2008 16:59
Naslov sporočila: Glasovanje za ART tekmovanje #1 |
 |
|
Tukaj se bo odvijalo glasovanje za prvo ART tekmovanje s pogoji:
Naslov: Vedno nikoli
Žanr: fantazijski
Vrsta: zgodba
Rok: 23. oktober (kasneje podaljšano na 30. oktober)
Ker sta do danes bili oddani le dve pisariji, imate izbiro med le Katarino in Aquino. Slednja bi bila sicer diskvalificirana zaradi neupoštevanja pravil - naslov, vendar sem se tokrat odločila narediti izjemo. Za vnaprej pa upoštevajte navodila tekmovanja, če želite pisati proste spise, jih ne objavljajte v tej temi, katera je pogojena z določenimi znanimi pravili. Glasovanje bo potekalo 3 dni, ob koncu pa bo razglašena zmagovalka, ki s tem prevzame odgovornost za naslednje tekmovanje, se pravi:
Naslov:
Žanr:
Vrsta:
Rok:
Kdaj odpre temo je povsem njegova odločitev, vendar se mu/ji ob daljši nenapovedani aktivnosti odvzame možnost kreiranja novega tekmovanja. Tema naj bo ustvarjena po podobnem kopitu kot prvo tekmovanje.
Organizator v njem ne sme sodelovati!
Ob vašem glasovanju je zaželjeno podati tudi argumentiran komentar na obe, ali le zgodbo svojega zmagovalca.
[[glede vprašanj se obrnite na Crew - Vihrëa, Nessa, Padme]]
___________________
| Katara je napisal/a: | VEDNO NIKOLI
Hodila je po megli, ni se zavedala svojih misli in občutkov. Nosile so jo noge, vodilo jo je srce. V rokah je nesla rože črne barve, ki jih je zapustil vonj. Za trenutek ni vedela da obstaja... Spomini...Bolečine... so ji zakrili njeno zmajsko srce. Stopila je pred grob in obstala...
Vrnila se je v svojo glavo. Stala je pred grobom svoje 400zim stare ljubezni. Nanj je položila rože in se zazrla v nagrobnik.
Spomini so ji zopet zbegali glavo, vrnila se je v nazaj v čas, spomin... spopad, kri..vse to ji je napolnilo glavo... Nato pa so ji rože padle iz rok, v misli je stopil obraz, njegov obraz...
V tistem trenutku, Kana ni vedela kaj storiti. Uči so ji napolnile solze in brez zavedanja se je spremenila v velikega veličastnega zmaja, ter odletela...
Kana je dekle, ki živi v realnem svetu, kateri je pust in brez domišljije. Je edini zmaj, ki še živi, poznala je nekaj palčkov, vil in škratov a nobenega zmaja. Je zmajevka, katere telo lahko prevzame obliko človeka. To je bil ob enem dar in prekletstvo. A pomagalo ji je preživeti.
Priletela je v jamo, kjer je bil njen dom. Velika vlažna jama, v kateri se je nahajalo nekaj rubinov in dragih kamnov, ki so ustali iz stare dobe, dobe gradov in vitezov.
Spremenila se je v človeško telo, ćez nekaj časa je postala lačna zato se je napotila v mesto. Seboj je vzela drag kamen in oblekla temen pulover z kapuco katero je nadela čez njene nenavadno svetlikajoče se lase.
Bilo je oblačno jutro in vsak trenutek je kazalo, da bo začelo deževati. In res iz oblakov so se počasi začele spuščati kaplje, katere so se združile v ploho. Kana sploh ni opazila, da dežuje z mislimi je spet odšla v čas nazaj. Hodila je, dokler ni pred seboj zagledala mesta. Z vsakim korakom je postajala še bolj lačna. Prispela je do tržnice z hrano. Možakarju je brez besed ponudila kamen v zameno za nekakšno štručko z okroglo vsebino. Pojedla jo je, bila je navajena na majhne količine hrane, zato bi moralo zadostovati.
Ploha se je razvnela v nevihto, strele so švigale iz neba. V takem vremenu se ne morem vrniti, je pomislila in stekla poiskati kotiček pod streho. Tekla je po ulici, vsa okna so bila zaprta, nikjer nobene odprtine, nato tekla je čez celo gorsko mesto, nad njeno glavo je udarila strela in od strahu je okaminela, obrnila je pogled, ta pa ji je padel na cerkev, pred katero se je znašla. Brž je stekla pred velika cerkvena vrata, ter jih z vso silo poizkušala odpreti. Bila so težka in navadno dekle jih nebi moglo odpreti. Stisnila se je skozi odprtino, do katere je lahko odprla vratna krila ter jih še z vso silo zaprla. V stavbi je bilo zelo mraz, zdelo se da še bolj kot zunaj. Kana se je približala oltarju, na katerem so bilo obešene slike in so gorele sveče.
Ogledovala si je vse podobe, ki so izpopolnjevale oltar. V očeh ji je bilo videti plamena sveč, ko je izza oltarja zaslišala korake. Obstala je na mestu, oči je oprla v prebližajočo senco, ki je postajala vse manjša.. Koraki so postali glasnejši in glasnejši, dokler se senca ni pomaknila na drugo stran in prikazala se je drobna postava. Bil je duhovnik, katerega oči niso delovale zdravo. Življenje jih je zapustilo in Kana je kmalu ugotovila, da je starec slep.
''…Pozdravljena.. '' Je rekel in se usedel za orgle.Kana ni odgovorila, zato je starec nadaljeval.; ''Poglej te krasotice..'' Ter z roko pobožal les iz katerega so bile orgle sestavljene.. ''Veš stare so več kot 200let, moj oče jih je podedoval od mojega dedka, dedek pa jih je podedoval od očeta, ki jih je izdelal.A jaz nimam nikoga, da bi mu jih dal naprej'' ; je starec še vedno govoril z vsem veseljem.Bil je sam, tako sam kot Kana. Usedla se je na cerkveno klop ter poslušala. Nevihta se je razvnela globoko v noč, grmelo je in dež ni kazal nobenega usmiljenja. A starca to ni motilo, saj je v svojem življenju doživel že mnogo neviht. ''Izdelane so iz lepega jelkovega lesa. ''Je še vedno govoril in z prstom pritisnil tipko, orgle so zapele in njihov glas je preglasil temno nevihto. Pritisnil je še enkrat in še enkrat, dva zvoka sta se združila v čudovito melodijo, ki je odmevala po cerkvi.
Kana se je nasmehnila, ter z lepim glasom rekla: ''Čudovito!'' .Starec je zaslišal njen glas, ter se zasmejal. ''Imaš čudovit glas'' ; in Kani je postalo toplo pri srcu. Bilo je že dolgo tega, odkar ji je kdo dal kompliment. Bila je že trda tema, ko je starec nehal igrati na orgle. Svoje stare prste je odmaknil iz starih tipk, ter jih pokril z mehkim prtom.
Usedel se je na klop zraven Kane, čeprav ni videl ničesar je prav dobro vedel, kje se nahajajo vse stvari. ''Povej dekle, kaj počneš sama v taki nevarni nevihtni noči?'' Jo je vprašal. Kana ni vedela kaj naj odgovori zato je dejala: ''prišla sem, da poiščem miren kotiček za premislek.''
Zaprla je oči in poslušala grmenje, ko pa so naenkrat zaškripala cerkvena vrata, skozi okenske reže je prpihal veter. Strela iz nevihtnih oblakov je zadela v cerkveni stolp in cerkev je zajel ogenj. Kana se je sprva ustrašila, a ko je videla da so plameni zajeli celo stavbo, se je zavedela da mora čimprej od tam. Hotela se je že spremeniti, ko se je spomnila na ubogega starca poleg sebe. ''Kaj se je zgodilo?!'' Je kričal in spraševal. Kani se ni več zdela dobra ideja da se spremeni, Saj starec nič ne vidi… se je spomnila, zato je brž prevzela obliko zmaja, nežno prijela starca, ter odletela skozi veliko cerkveno okno. Pristala je v gozdu, položila moža na tla, ter se spremenila nazaj. Starec se je pobral na noge. Kana je pričakovala veliko obtožb, vprašanj..itd.. ki jih je dobila že kdaj prej. O on ji je z malo prestrašenim glasom odgovoril: ''HVALA!'' Kana je ukamenela.'' Zakaj ne sprašuješ kdo sem, kaj se storila?'' Ga je vprašala in zakričala z vsem glasom. A starec ji je odgovoril: Ni važno kdo si, važno je da si me rešila, zato se ti še enkrat iz srca zahvaljujem!
Kana ni mogla vrjeti svojim ušesom. Še nikoli ni srečala tako modrega človeka. Usedla se je na kamen in se poglobila v svoje misli. Dež je ponehal in oblaki so počasi začeli zapuščati nebo in bilo je že skoraj jutro. Ptice so počasi začele žvrgoleti in zdelo se je kot da se vsa narava prebuja. Minilo je nekaj trenutkov ko je Starec stopil do Kane in ji dejal: ''Želiš priti z menoj nazaj v mesto in mi pomagati popraviti cerkev?'' Kana je sprva pomislila na cerkev, nato pa na orle in njihov čudoviti glas. Potem pa je pogledala starca v obraz in prvič po toliko letih je pred seboj zagledala pravega prijatelja.
''Da, pridem''. Je v veselju odgovorila in odšla sta v mesto.
Od tistega dne naprej, je Kana večkrat prišla v mesto. Cerkev so popravili in celo orlje so od sebe spet zaigrale prelepe starinske melodije. Kana je uživala, saj je imela končno spet priatelja in vedno nikoli ni pozabila prečudovitega zvoka starih orgel. |
___
| Aqua je napisal/a: | Nikjer nikoli
Aqua ni vedela da tam strašijo duhovi a vedela je da je zapuščen kraj. Mislila je da bo tam našla mir in prebivališče, kjer bo bila lahko sama in kjer se bo z svojim gepardom igrala. Že na poti po temni strani gorovja je ugotovila da ni dobra ideja a vendar srce jo je priganjalo naj gre, saj ne more biti hujšega kot pomorjena družina in izgnanstvo iz rodne vasi. Previdno je stopala po kamenju in se umikala skalam, ki so spominjala na porušene stebre ter mirno hodila naprej. Čedalje bolj temno je bilo ko se je ustavila. Veter je tiho in mirno pihljal, kot bi bila u grozljivki, kjer te na koncu napadejo demoni. Aquamarine je bila malo prestrašena zato se je usedla na kamen. Pogledala je navzdol in videla globok prepad, kjer je na koncu tekla reka, ki pa ni ravno spominjala na plavi biser ampak na rdeči ogenj. Aqua se je nemudoma usedla nazaj na kamen in pogledala navzgor. Videla je le vrg, ki je bil odet v čisto temo. Zdaj se ji je zazdelo da to ni prava pot, a rekla si je da bo vstrajala. Pobrala se je in počasi začela hoditi naprej. Veter je bil čedalje mirnejši le zvok je bil glasnejši. Slišati je bilo kot klicanje duhov, sato se je pognala v tek, saj je imela občutek kot da jo nekdo lovi. Ko je z gepardom pritekla do vrha se je ustavila in presenečeno pogledala. Hiter veter ji je švignil skozi modro-črne lase in njena špičasta ušesa so jo zmrazila. Gepard se je skril za njeno ogrinjalo ona pa je negibno gledala ruševine. Ob pogledu na mesto ji je iz oči pritekla majhna, drobna svetleča se solza, ki je padla na nekoč osvetljeno cesto. Potrepljala je beparda in skozi razbita vrata stopila v mesto.
Nekoč zelo razkošno mesto je sedaj že dolgo propadalo. Spominjala se je zgodb, ki jih je pripovedoval oče o tem prelepem mestu, ki je bil sedaj le še temačna luknja. Gepoard je z svojimi lepimi očmi pogledal Aquo in stopil naprej. Aqo je vodil po ulica dokler nista prispela do srediđča. ali nekoč trga. Na sredini je ob spominu na zgodbo stal velik in razkošen vodnjak, skozi katerega naj bi enkrat v letu brizgnila sveta voda za škrate. A zdaj je bila tam le prazna luknja, ki je segala daleč v globine. Okoli luknje je bilo rdeče in požgano, zato si je mislila, da je tukaj prišlo zlo ven in pokončalo vse kar se je premikalo. Usedla se je na kolena in gledala v luknjo. Ko je že nekaj časa strmela v globine ji je gepard šapico dal v naročje. Aqua ga je pogledala in se mu nasmehnila. Ko je ustala se je spomin zavrtel nazaj. Spomnila se je obrazov, ki so tičali v njeni požgani vasi. In kot se ni nikoli spomnila kdo je bil, ji je sedaj to uspelo. Videla je demone, ki so se smejali in gledali naokoli. Nato se je zamislila na besede iz očetove zgodbe: nekoč bo zlo spet ustalo in nihče ga ne bo mogel ustaviti. Tisti trenutek je padla na kolena in rekla gepardu: ''zlo je ustalo in požgalo tudi našo vas, ki je bila v bližini'' Tedaj ji je bilo vse jasno, vsa preteklost ji je bila razjasnjena, a vendar nekaj pa je ostalo, želela je le še izvedeti zakaj so to naredili in kdo je bil krivec za to, a tega zdaj ni hotela še vedeti, saj bo prišel čas.
Pobrala se je in odšla nazaj in iskala kje bo živela v miru, ko pa jo prestrašijo kriki in izgovori:" mismo še tu, pomagaj nam!" Aqua ni vedela kaj bi, ali ima prisluhe ali pa se to res dogaja. Njen zbegan pogled je prestrašil celo geparda, ki je stekal v bližnjo hišico. Aqua je stekla za njim in se usedla poleg njega. Božala ga je po kožuščku in mu rekla: "ti si pravi prijatelj, vem da sem dobro izbrala in da je prodajalec dobro mislil" Aqua ga je objela ko je nenadoma spet zaslišala cvileč glas:" ne boj se, pomagaj nam od tod" Aqua je spet začudena gledala naokrog ko je nenadoma v naročje vzela geparda, se pobrala iz tal ter stekla skozi podrta vrata. Pogled je obrnila nazaj, kjer je videla le zatemnjeno mesto. Tekla je še naprej dokler ni prišla do začetka poti, kjer se je ustavila in oddahnila. Rekla si je, da bo še kdaj prišla tja a vendar tam ne bo njeno zatočišče ampak si bo poiskala novega, kjer ne bo strašilo čisto nič. Položila je geparda na tla in ga pogledala ter potrepljala. Popravila si je obleko, ogrinjalo in lase ter počasi z gepardom ob strani odšla naprej proti nekakšni svetlobi. Zbudila se je iz globokega spanca in ugotovila da to ni bilo nikjer in ne bo nikoli. |
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..
Don't you dare!! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Draconik
Zmaj
Pridružen/-a: 12.09. 2008, 19:15
Prispevkov: 75
|
Objavljeno: 30 Okt 2008 17:11
Naslov sporočila: |
|
|
Glasoval sem za Kataro, razlogi:
-Pravilen naslov, ki ga Aqua ni imela
-Zanimivejša zgodba
-Nastopa zmajevka
_________________
Poškodbe:
-ureznina na desni rami
-nekaj rezov in počenih lusk na trupu
§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§@§
"Ni vse zmaj, kar bruha ogenj."
http://www.DrakeVonDragon.dragonadopters.com/ |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Vihrëa
Pegaz
Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111
|
Objavljeno: 31 Okt 2008 13:44
Naslov sporočila: |
|
|
Tudi moj glas gre Katari,
katere zgodbo sem pokomentirala že tu in se ne mislim ponavljati.
Razlog za moj glas pa je predvsem iz razloga, ker se mi zdi Aquina tematika zgodbe zgrešena v primerjavi s pogoji, čeprav je sicer vredu napisano, lahko bi dodala kak odstavek več, malce podrobneje opisala Aquina občutenja in pazi na slovnične napake (ustalo=vstalo + vrstni red besed --> "kjer bo bila lahko sama in kjer se bo z svojim gepardom igrala" bi bilo bolje - kjer bo lahko bila sama in se igrala s svojim gepardom.)
Glede geparda pa nisem prepričana oz. nisem nikjer zasledila nič o njegovi velikosti. Predvidevam da je ali manjše rasti, ali še mladič, ali pa ima tvoj lik neko mogočno magično moč, glede na to da si omenila, da g vzame v naročje.
Ostali, ki ste glasovali še kaj pokomentirajte/podajte svoje mnenje ker so zaenkrat štirje glasovi, komentarja pa le dva. Komentira lahko vsak, ker je to zgolj njegovo mnenje in ne nek osebni napad ali karkoli podobnega, komentarji pa so zaželjeno podkrepljeni z argumentom.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..
Don't you dare!! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Vihrëa
Pegaz
Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111
|
Objavljeno: 03 Nov 2008 21:48
Naslov sporočila: |
|
|
Več kot očitno je zmagala Katara,
ki ji tudi pripade pravica oz. dolžnost priprave naslednjega ART tekmovanja, z vprašanji se obrni name ali Nesso.
Obema (na žalost samo dvema, ker ostale lenobe niso zmigale svojih prstov) se zahvaljujem za sodelovanje in pozivam še za vnaprej!
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..
Don't you dare!! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Katara
Človek
Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00
Prispevkov: 132
|
Objavljeno: 04 Nov 2008 18:34
Naslov sporočila: |
|
|
JEeeeeeeei hvala hvala...
_________________
_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
