 |
| RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost
|
|
|
 |
Avtor |
|
| Sporočilo |
 |
|
Nessa
Glavna vilinka
Pridružen/-a: 31.07. 2007, 15:06
Prispevkov: 840
|
 Objavljeno: 28 Sep 2007 14:47
Naslov sporočila: Labirint rovov |
 |
|
Rovi, ki so tesno prepleteni med sabo, toda neizkušeni se lahko hitro izgubijo.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris
Poškodbe: /
**********************
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Luhar
NPC
Pridružen/-a: 04.10. 2008, 09:49
Prispevkov: 3
|
Objavljeno: 23 Okt 2008 21:48
Naslov sporočila: |
|
|
V polmraku, le žar bakel in zadušljiva, gosta tema. Silhuete so tiho zapuščale vlažne rove, plečata postava pa je ostala na mestu. Soj plamenov z bakel je ožaril in izpostavil, ostre poteze demonovega obraza, medtem ko se je približal sveže usmrčeni srni.
Počepnil je poleg trupla, prej mogočna postava se je zdaj sključila, s kot noč črnimi luskami pokrita dlan pa je segla proti telesu. Čutno je zdrsel prek gladke dlake, še vedno čutil toploto telesa, še vedno čutil sledi življenja. Z ledenim pogledom, v sli napol razprtih ustnic, je nežno opazoval negibno telo, katerega ljubko linijo je kazila puščica, ki je prebadala goltanec in štrlela v zrak. V njegove oči se je naselila nežnost, čeprav je njegovo srce ostalo v trdnem primežu ledenega ovoja.
Nenadoma pa se je njegova taca ustavila ob srninem boku tik pod rebri. Z iskrečo naslado v očeh se je njegov pogled ojačal, tanka koža pa je popustila. Počasi, z užitkom je opazoval parajočo se kožo, pod katero je zagledal rdečo življenjsko tekočino. Minilo je nekaj trenutkov, da ga je dosegel tudi omamen, sladek vonj krvi.
Pulz je v hipu poskočil, oči napol priprle v strasti, v glavi pa je prevladala ena sama enotna misel:
»Kri.«
Z obrazom je planil proti zevajočem delu, svoje ostre čekane pa zasadil v žilavo meso. V dolgih intervalih mu je kri silila v gobec, medtem ko se je zaprtih oči prepuščal kovinskemu okusu škrlatnega soka. Nekoliko se je odmaknil od svojega plena in nekoliko zadihan, omamljen od občutka, ki je preveval njegovo telo ko je vanj vstopila nova energija. Z dlanmi se je naslanjal na mrtvo žival, v ekstazi pa kremplje zaril globoko v kožo. Brado je dvignil visoko v zrak, obličje mu je za hip prešinil širok, užitka poln nasmeh, ki je razgalil okrvavljene čekane. Slednji pa je kaj kmalu izginil, kot tudi naslada, ki je prej kraljevala v njegovem pogledu. Hlad je znova našel svoje mesto na njegovem obrazu, ko se je slednji znova približal srninem telesu. Drobne, gosto nasajene ostre zobe je globoko zaril in začel trgati velike kose mesa in jih ravnodušno goltati enega za drugim.
Čez nekaj časa se je veličastno telo zopet vzravnalo, hrbet je bil usločen, pogled oster, s kotička ustnice pa spolzela drobna kaplja krvi. Čutil je novo energijo, ki se je pretakala prek njegovih žil, bil je pripravljen.
»Našel ga bom. Ne more ubežati!«
Si je polglasno zasikal v brado, nato pa se odpravil prek podzemnih rovov. Njegov hod je bil tih, komaj znaten, izdajalo ga je le plitko dihanje in par iskrečih se oči v gosti temi. Mogočna krila so bila tesno zložena ob mišičasto telo, roki sta padali ob telesu, medtem ko je čuječe preiskoval podzemeljsko kraljestvo. Iskal je svojega sina, v njem je tlela goreča želja. Moral ga je ubiti. Vedel je, da ga sin ne bi mogel ubiti, sam je namreč nepremagljiv, poraza ne bi sprejemal. Nikdar ga ni in nikdar si ne bi odpustil… |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Luhar
NPC
Pridružen/-a: 04.10. 2008, 09:49
Prispevkov: 3
|
Objavljeno: 07 Nov 2008 19:57
Naslov sporočila: |
|
|
Nova energija je divje plala prek njegovih ven, ga napajala s sladko krepostjo, mu vračala moč in na obraz izrisovala blažen smehljaj. Tanka, kot noč črna ustnica je razkrila njegove drobne, a ostre in gosto nasajene čekane, ostro izstopala pa sta podaljšana, zašiljena sekalca. Čeprav je njegovo telo ogrevala vroča kri, je njegovo srce ostalo v tesnem primežu ledu. Niti pomnil ni kdaj so ga nazadnje še imela v oblasti čustva. Da, prav tista, ki so mu predstavljale rešetke, kletko, ki ga je držala proč od želenega. Prav tista, katerim so pohlevni sužnji mnogi, premnogi. Ni želel biti eden izmed njih. Občutki so za zakrnele golazni, tu so le zato da nas držijo nazaj, nam v glavi ustvarjajo iluzije.
Nekdaj jih je poznal. Še predobro poznal. Tudi ona so poznala njega. Celo tako dobro, da so mu skušala dajati vedeti, da je nekaj posebnega, mu polnila glavo s hinavskimi lažmi, v trenutku šibkosti pa so ga pahnila na tla. Ne spominja se več občutka topline v prsih, radosti, vneme in brezpogojne sreče, a ve da so včasih bili nekje, tam, del njega samega. Trajalo je dolgo, da je doumel njihovo umazano igro in se jim še pravočasno odrekel. Njim – sodrgi tega sveta. Prekleto posesivni sodrgi.
V njegovem srcu zdaj ni več prostora za plehke čute, postal je otopel, skoraj imun nanje. Še vedno je lahko zaznaval strast ter hrepenenje po lastni nadvladi in uničujoč srd ob napakah drugih. Sam se jih je že pred leti znebil, kakor čustev. Stremi le še k enemu enotnemu cilju – zavladati svetu, medtem pa pokončati še zadnjega izmed svojih sinov, ki so bili v danem momentu edini balast, ki ga je še držal nazaj.
»Zmaga bo moja…«
Je komaj zaznavno dejal, njegov hropeč glas pa je izzvenel prek rovov, paral krhko odejo tišine in zapolnil vsak kotiček. Slišal je lasten glas, ki ga je le še bolj podžgal, medtem ko je v glavi že koval svoje načrte. Sam pa ni bil edini ki je ujel svoj glas, za seboj je zaslišal topotanje parkljev in ustavil svoj umirjen hod. Ni se obrnil, le počakal, da se mu bitje približa. V Podzemlju je bil spoštovan, imel mogočen sloves in malokateri nesrečnež si je drznil onečastiti njegovo ime. Tistemu so bile štete sekunde. Če ne sam, pa so ga ugonobili njegovi zvesti podaniki – čistokrvni demoni.
Par slednjih se mu je približal, zaznaval ju je, njuno toploto, čutil da sta mu prišla nekaj sporočit. Še preden pa bi lahko kaj spregovorila se je sunkovito zasukal na petah in z ledeno hladnim glasom zasikal proti njima:
»Sta ga našla?«
Govoril je počasno, razločno odpiral usta, med govorom očitno razgaljeval svoje grozeče čekane, v praznih očeh pa so se mu za hip zaiskrili plameni. Bilo je več kot očitno, da ga njuna novica ne zanima. Zanimale so ga le novice o njegovem bodoče pokojnem sinu. Preprosto ni mogel dovoliti, da se izpolni prerokba. Hrepenel je po sinovi krvi, smrt slednjega bo hkrati njegov začetek popolne oblasti nad deželo Palanin. Bakle ob stenah so osvetljevale poteze njegovega apatičnega izraza na obrazu, rogovje pa je na slednjega metalo dve dolgi senci. Prav tako je lahko opazil obličja obeh demonov, ko je s svojimi besedami izbrisal zlovešča smehljaja. Zrak med njimi je zapolnila mučna tišina, ki je Luharju razjasnila odgovor njegovega vprašanja.
Leva veka mu je nervozno trznila, demona pa sta složno prikimala in se z očitnim strahospoštovanjem v očeh pobrala s hodnikov. Nezadovoljno je prhnil, nato pa izginil v globočnine polteme, njegovi doneči koraki so izzvanjali prek podzemnih rovov, napovedujoč njegov prihod. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
