Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Ilae · Demonka Pridružen/-a: 03.08. 2008, 20:40 Prispevkov: 71

Ilae se je vzpenjala po gorovju navzgor. Z kratkimi in težkimi koraki je stopala po obrabljenem kamenju. Sem ter tja je zagledala kakšno redko gorsko rožo, ki je samevala med pustim skalovjem. Jutranje sonce je dajalo prijeten občutek toplote. Ilae je ob poti našla staro drevesno deblo in nekaj palic. Za nekaj časa se je vstavila in premišljevala. Nato je pobrala eno od palic, da bi si naredila oporo in lažje hodila. Sedaj je hoja potekala veliko hitreje in lažje. Ko je prispela na vrh neke gore, je bilo sonce že visoko na nebu. Zadihana in potna se je zadovoljno ustavila in snela vroč plašč. Zvila ga je in vtaknila pot pazduho. Izza pasu je potegnila čutaro in se odžejala. Globoko je vdihnila svež gorski zrak in se razgledala na okoli, da bi našla pot, ki vodi do ruševin škratovskega mast. V daljavi je zagledala ostanke zidu in odločila se je, da se bo namerila tja. Še enkrat je globoko vdihnila in se zadovoljno nasmehnila. Napotila se je naprej. Tokrat, so bili koraki daljši inhitrejši, saj je bila pot večinoma ravna. Končno je prispela do starega stopnišča, ki je vodilo naprej, do ruševin.
_________________
2300 zlatnikov
~ zastrupljeno bodalo
~meč
poškodbe: poševna brazgotina po hrbtu
*****************************************
Ljubezen je upanje, če ta umre, umreš tudi ti...

Luna

Upanje jo je že skoraj zapustilo, ko so se s prijatelji že nekaj ur izgubljali v gorah in iskali pot do ruševin. Matadorju je na sipkih kamnih drselo in je komaj nadaljeval pot, pa tudi kopita so se mu zelo obrabila in Luno je začenjalo skrbeti. Zevs je bil sicer boljše volje. Tekel je spredaj in iskal pot, toda neuspešno.
Končno je zarjovel izza strmega ovinka: Pot, tukaj je po, pridita! Luna je pospešila korak in zasopihana se je ustavila na ozki gorski poti. Končno!, si je oddahnila in se zahvalila Zevsu. Potem pa ga je še prosila, da odpelje Matadorja nazaj v nižji predel in poskrbi zanj, saj je na odprtem samoten konj lahka tarča drugim plenilcem.
Naprej se je odpravila sama. Vmes se je usavila, da je nekaj pojedla in si ob gorskem potočku nalila vode v čutaro. Ni pozabila, kako je bilo zadnjič, čeprav je bil tu zrak svež in je pihljal hladen veter previdnost ni bila odveč.
Pozno popoldan še vedno ni dosegla svojega cilja in utrujena se je usedla na bližnji kamen. kako lepo oblikovan je, je pomislila in pogladila ravno, gladko površino. Negotovo se je obrnila in postala pozornejša na okolico in oblike kamenja okoli nje. Seveda, kako sem bila lahko tako neumna! si je rekla in se zasmejala. Prispela je namreč na cilj, med ruševine škratovskega mesta.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Angaráto

Po tem, ko se že dolgo ni prebudil v sončno popoldne je Angaráto nejevoljno zamrmral v sonce nad njim ter s podlahtjo zakril oči. Vendar se ni mogel več pripraviti do tega, da bi spet zaspal, zato je vstal ter si pomel oči.
Ko je prste spet odmaknil od oči je opazil, da ima roke popolnoma črne od ognja, ki ga je prešnjo noč izstreljeval v balvane okoli njega. Nato je pogledal predse ter se spomnil, kako je prešnjo noč razstrelil skalo na dva dela in usta so mu risala nasmeh na obraz.

Zadovoljen nad sabo se je odpravil naprej po gozdni meji, še prej pa pobral bodalo ter zlatnike s tal. Hodil je dokler pred sabo ni zagledal nekakšne gorske poti, ki je vodila neznano kam. Bilo mu je popolnoma vseeno v katero smer bo šel, sedaj se ni bal ničesar več.
Tako je zavil na desno stran od gozda, na pot, ki je vodila strmo v breg proti gorovju. Neutrudno je nadaljeval po poti navzgor malce iz radovednosti kam vodi, malce pa iz popolne zdolgočasenosti, ki jo je kar naenkrat čutil. Kar naenkrat je bilo njegovo življenje lažje, oče ga že nekaj tednov ni več našel in žival, ki mu je sledila še nedolgo nazaj je bila sedaj mrtva.
Bilo mu je.. "'Dolgčas!?" Nasmehnil se je ob misli, da mu enkrat po dolgem času ni več treba skrbeti. Vendar je globoko v sebi vedel, da nevarnost in skrbi še zdaleč niso mimo.

Tako je hodil in razmišljal, pri tem pa opazoval živali, ki so se igrivo podile po melišču gor in dol ter se igrale ob vznožju skal. Zabavno je bilo gledati igro še mladih a zelo agilnih kozam podobnih stvari, ki so skakale iz ene skale na drugo, pri čemer so dobesedno preletele nekaj metrov razdalje po zraku, ter se odbijale od ostrih robov kot bi ne poznale gravitacije.
Nato pa se je, ko je eden od mladičkov skočil na rob previsa, le ta odtrgal. Mladiček se je sicer rešil a kos je neusmiljeno odletel po steni navzdol in z njim velik del le te, kotalili pa so se navzdol po melišču proti poti kjer je hodil Angaráto.

Demon se je ravno zamislil in izgubljal v mislih o njegovih igrah z mladimi Aanarhi v podzemlji, ko je zaslušal oglušujoče grmenje in pokanje, ko so ogromne skale pomešane z manjšim gruščem grmele po melišču proti njemu.
Vse se je dogajalo tako hitro, skale so priletele mimo njega in grmenje je utišalo njegove krike, ko se je izgubljen poskušal izogniti bremenu, ki se je sprostilo nanj. Boril se je proti ogromnim bulvanom ter se premikal nižje in nižje. Odskakoval je ter se izmikal, spodtikal in iskal pot iz zagotove pogube, vendar v prahu ni videl ničesar drugega kot le sence skal, ki so se večale in večale dokler ni bil čas da je odskočil.

Zarjul je še zadnjič v bobnenje in v svoji jezi pričel razstreljevati iskrice v prihajujoče kamenje. Izmikal se je drsal navzdol po melišču in razpolavljal balvane, ki so nato ponavadi le za las zgrešili demona, ki je stal pred njimi.
Bobnenje pa je še vedno naraščalo in v tistih nekaj sekundah, Angaráto sploh ni vedel kdaj, se je v njegovo glavo odbil precej velik kos ter ga poslal v svet senc, še nižje od podzemlja, v samo temo iz kjer ni več videl poti in tako se je prepustil črnim rokam, ki so segale ponj iz teme da so ga odvedle medse.

Ob vznožju melišča na obrobju gozda je sedaj ležal demon v mlaki svoje krvi pomešane z kamenji in peskom, ki so jih balvani pustili na poti v gozd. Za njim je zijalo opustošenje, polomljena drevesa od skal, ki so se zakotalile globoko v gozd, kamenje in melišče ter prah, ki je plaval po zraku so obdajali demona, ki je negibno ležal na tleh.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Nessa · Objavljeno: 06 Nov 2008 18:34 Naslov sporočila:

Pred njo se je dvigalo gorovje in tla pod njenimi nogami so se strmo dvigala navzgor. Drevesa so kljubovala tlom in se dvigovala naravnost navzgor, med njimi so se vile redke potke, ki so jih živali izhodile v letih. Gosto podrastje je preraščalo gozdna tla in Nessine noge so bile že kar precej opraskane, lok in pa tok s puščicami sta jo precej ovirala, ker sta se neprestano zatikala v veje in trne. Kača se je zvila okoli njenega vratu in se ohlapno naslanjala na njeni ključnici, rep pa je drsel sem in tja po njenem hrbtu.
Noge so jo bolele od celodnevne hoje, gorski vrhovi, kjer je bil dom kač, kot je bila Siris, pa se je zdel vedno bolj oddaljen. Sonce je se počasi skrivalo nekam za hribovit svet, po katerem se je premikala. Gorski vrhovi so se vedno bolj skrivali za drevesa in počutila se je, kot bi bila brez cilja. Noge so jo bolele in bila je utrujena, bližajoč se mrak pa je v njej vzbujal željo po spanju. Toda nadaljevala je, vedela je da mora priti iz gozda, preden lahko zaspi.
Kačina glava se je dvignila in njen jeziček je zasikal skozi tišino, ki ju je obdajala. In prav zares, okoli njiju je vse potihnilo, kot bi se bližal potres. Kača je skoraj panično ovila Nessin vrat in zdaj je bila lahko skoraj popolnoma prepričana, da je nekaj narobe.
Pohitela je naprej, saj so se drevesa vedno bolj redčila, kar ji je pokazalo, da se bliža robu gozda. Korak je pospešila v tek, vejice so pokljale pod njenimi nogami in sekale tišino.
Kaj bi dala za konja, je pomislila in v misli se ji je za trenutek priklical spomin na črno grivo, gosto dlako in vratolomno hitrost … toda spomin je zbledel in spet se je počutila, kot bi ji svetišče vzelo del preteklosti.
Kar naenkrat se je znašla sredi uničenja. Ostre skale so se zvalile z melišča in pod sabo podrle veliko dreves, prah je visel v zraku in oznanjal nedavno katastrofo, ki se je pred kratkim zgodila. Njen pogled je zdrsnil naprej po temi in nekje tam je uzrla veliko skalnato gmoto, ki se je dvigala nad meliščem.
Eden od vrhov, je pomislila, nato pa se znova pričela ozirati po temi, iščoča znake življenja.
Nad njo je zaokrožila vrana in jo z glasovi, ki jih je spuščala, skoraj prestrašila. Siris se je zvila navzdol po njeni nogi in vedela je, da bo v temi njena najboljša vodnica. Lune ni bilo videti nikjer in zvezd prav tako ne, morda so jih prekrili oblaki. Sledila je šibkemu rubinastemu lesketanju, ki je nežno drselo med podrtimi debli in kamni, ki so povzročili uničenje. Z ramen je za vsak slučaj snela lok in napela tetivo.
Včasih se na uničenju zberejo volkovi, če zavohajo kri, je pomislila in po hrbtu jo je kar zmrazilo. Bila je vilinka in bila je telepat, poleg tega pa je imela še lok, toda trop volkov je bilo nekaj, česar ne bi bila nikoli zmožna obvladati.
Kača je drsela po skriti poti in Nessa ji je sledila s popolnim zaupanjem, saj je vedela da v gosti temi sama ne bi mogla skoraj ničesar. Svetlobe je bilo, kolikor je je pač lahko bilo, ko je luna poskušala prodreti skozi goste oblake. Nekje na robu uničenja se je še kar lesketal potok in ko se mu je približala, je lahko zaslišala tiho žuborenje, ki je prekinjalo tišino in jo nekoliko pomirilo.
Siris se je ustavila na mestu in Nessa se je sklonila k tlom, kjer je presenečeno uzrla kaplje krvi, ki so se lesketale na belem kamnu. Sledila jim je in kar obstala, ko je videla od koga so prišle.
Na tleh je, sključeno in skrivenčeno, ležalo zeleno bitje in okoli njega se je risal temen krog krvi. Najprej je njene čute zajela slabost, takoj nato pa se mu je približala in njegovo telo obrnila, da je lahko videla njegov obraz. Na sencih se mu je risala grda rana, njegovo telo je bilo polno prask, zasušene krvi, ran in potpludb. In kar je bilo najhuje, bil je demon. Tisti demon, ki ga je že enkrat srečala, o tem je bila kljub temi prepričana.
Z ušesom se je sklonila k njemu in položila roko na njegove prsi, ki so bile zamazane s krvjo. Je začutila dih in utrip srca? Sicer šbika, toda prisotna sta oznanjala, da je demon še živ.
Olajšano je zavzdihnila in se ozrla okoli sebe za kakršnokoli pomočjo. Naposled je zaklela in strgala rokav svoje obleke in mu z njim očistila obraz in rano, na kateri se je kri hvalabogu ustavila. Poskušala je dvigniti njegovo telo, toda bil je pretežek zanjo. Zopet je zaklela in ga samo obrnila na bok, nato pa stekla do potoka in napolnila svojo čutaro. Ko se je vrnila, je še vedno ležal tam, negiben, in spomin na uničenje, ki ga je ob prejšnjem srečanju pustil za sabo se je zdelo tako krhko, tako neresnično ob njegovem sedajšnjem stanju. Iz čutare je zlila tanek curek vode na njegovo glavo, da je z nje sprala tudi zasušeno kri, nato pa poskušala očistiti še večje rane na njegovem telesu. Naposled si je strgala še drug rokav, ga razparala na trakove in mu za silo obvezala glavo in prsi, ki so bile najbolj ranjene.
Luna je posijala skozi razpoko v oblakih in nekje visoko v gorah je zatulil volk. Kri, je prestrašeno pomislila, ko je pogledala svoje roke in ko se je zavedala, da je zrak prežet s kovinskim vonjem.
Ogenj, je v njej vzklila ideja. Okoli nje je bilo dovolj lesa, tako da je lahko kmalu oblikovala vsaj približno velik ogenj, nato pa je s trenjem kamnov s težavo, a vseeno ustvarila iskrice, ki so vnele suh les. Razlegel se je pokajoč zvok in kmalu je ogenj zagorel, na demonov negiben obraz risajoč pramene sence in svetlobe, ki so se igrali z obliko njegovega obraza.
Utrujeno se je zgrudila ob ogenj in preden je skozi njeno glavo šinila ena sama misel, je že spala, izmučena kot že dolgo ne.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Angaráto · Objavljeno: 06 Nov 2008 18:52 Naslov sporočila:

Angaráto je spal svoj mučeniški spanec, v katerega ga je skala tako kruto poslala in sanje so se vezale s spomini, ko se mu je življenje počasi vrtelo pred očmi v obliki oblakov, kot bi hodil po njih.
Čutil je kako so ga roke vilinke brisale in se ga dotikale, pri čemer so povzročale kar močno bolečino, ko je voda prala rane, a se tega ni zavedal. Bolečino je njegova podzavest vezala na sanje, ki jih je sanjal in spreminjala njegovo zgodbo v nočno moro.

Sedaj je iz mirnega otroštva prišel na del, ko se je prvič srečal z očetom. Bolečina se je večala in vsi spomini so se vračali družili in vrtinčili. Bolelo ga je kot še nikoli poprej nato pa je bolečina naenkrat ponehala in nekje blizu sebe je zaslišal prasketanje ognja in dobesedno čutil energijo, ki je po zraku poskusila priti do njega, a bil je še vedno predaleč.
Podzavestno je že mislil da umira, padel je v nezavest sam nekje v gozdu, spomnil se je krvi, vedel je da bo umrl in že opustil vse upe, nato pa ta energija.
Čutil jo je kako ga je vabila, le malo predaleč od njega je bila, ko bi se le lahko premaknil in vsrkal energijo bi preživel. Malce se je že prebudil in utrujeno odprl veke, a ga je preveč bolelo. Pred njim je zazijal svet, in oči so ga ostro zabolele zato jih je raje zaprl nazaj.
Čutil je toploto na drugi strani, ki se je dotikala njegovega hrbta in odločno se je odrinil z roko na drug bok, pri čemer je izstegnil roko in ta je podrsala na vroč ogenj.

Ni ga bolelo, saj je bila njegova dlan zaščitena z roževino, a energija, ki je kar naenkrat našla pot v njegovo telo je bila še vedno prevelika da bi zdržal pri zavesti. Začutil je močno bolečino, ki se je počasi razširila po njegovi roki v hrbtenjačo, ter ga napolnila z toploto.
Oblila ga je kurja polt in, ko je le ta pripotovala do njegovega vratu je preprosto ugasnil.
Njegove oči so se zopet zaprle in ponovno je zaspal, medtem ko je njegova roka počivala v žerjavici plamena.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Nessa · Objavljeno: 06 Nov 2008 19:58 Naslov sporočila:

Zbudila se je.
Najprej ni vedela, kje je. Okolica je bila tako tuja, mogla je dobro premisliti, preden so v njene misli počasi priplavali dogodki prejšnje noči in jo prebudili iz spanca. Še vedno je bila tema in očitno ni spala prav dolgo, saj je ob sebi še čutila toploto žerjavice, kako je bila uprta v njeno telo. Hrbet ji je nekoliko mrazilo, zato je vstala in se pretegnila. Jutro je počasi začelo dobivati svojo barvo in vzhod se je lesketal v barvah zore.
Demon, je pomislila, ko je do konca obnovila prejšnji večer v svoji glavi in pogled je takoj spustila na zeleno telo, ki je ležalo nasproti ognja. Njegova roka je počivala na pepelu, ki je še nežno tlel. Ustrašila se je, ko je zeleno kožo zagledala med žarečimi koščki, iz katerih je kar sevala vročina in takoj je skočila k ognju ter njegovo dlan previdno vzela iz žerjavice in po razgreti površini zdrsnila s konicami svojih prstov. Ostrmela je, ko je opazila da je koža pod plastjo saj popolnoma zdrava.
No, saj navsezadnje je ta dlan že gorela, pa mu očitno ni bilo nič hudega …
Začutila je žejo, zato je njegovo roko položila ob njegovo telo, sama pa pobrala čutaro in se odpravila do potoka. Voda v njem je bila prijetno osvežilna in v dolgih, prijetnih, osvežujočih požirkih je drsela po njenem grlu. Napolnila je čutaro in odšla nazaj do demona.
Pokleknila je obenj in mu na rahlo razprte ustnice kapnila nekaj kapljic vode, ki je hitro poniknila v njegovo grlo. Kapnila jih je še nekaj, nato pa v njegova usta zlila malo več vode in počakala, da je v spanju pogoltnil. Postopek je še nekajkrat ponovila, nato pa mu z vodo zmočila tudi obraz. Obveza, s katero je prejšnji dan pokrila rano na glavi je bila prepojena z zasušeno krvjo, zato jo je počasi odlepila od njegove glave in ponovno splaknila rano. Lahko bi prisegla, da je bila prejšnji večer malo večja.
Odvila je še povoj na njegovih prsih in tudi te rane izmila, nato pa pustila, da se je njegova koža posušila. Medtem je odšla do potoka in v njem izprala tkanino, ki je bila prepojena s krvjo. Ko se je vrnila, jo je spet položila na njegove rane, nato pa v njegova usta nalila še malo vode.
»Se misliš zbuditi?« je polglasno vprašala bolj sama sebe kot pa njega in se zastrmela v njegove zaprte oči, ki so se v spanju premikale.
Za njima so se na nebu risale barve zore in sonce je osvetlilo gozdni rob. Zatopila se je v misli.
Zakaj sem mu sploh pomagala, je pomislila. Demon je, enkrat me je skoraj ubil …
Kača se je prikazala in zdrsnila po njeni roki, ki se je naslanjala na tla in se ovila okoli njenega vratu, z jezičkom preiskujoča zrak okoli neznanca. Odsotno jo je pobožala z drugo roko, medtem ko je zrla nekam v daljavo.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Angaráto · Objavljeno: 06 Nov 2008 20:24 Naslov sporočila:

Angaráto je naprej spal in taval v mislih po svetu sanj, medtem ko je njegovo telo ležalo negibno na mehki travi. Premikale so se le veke, ko je blodil po domišljijskih svetovih in občasno je njegovo telo zgrabil droben krč.
Vse kar se je dogajalo z njim je vključil v njegov svet sanj.

Ko je slišal vilinko ob sebi vstati se je znašel v mestu, nabito polnem z ljudmi in drugimi rasami, ki so drug prek drugega kričali, razločil pa je iz trušča le njen glas.
Ko mu je vlivala vodo v grlo se je nanj na sredini mesta ulil slap in ga zalival tako da je pod njim nastal tolmunček in znašel se je v reki, ki je nato presahnila, ko mu je vilinka prenehala vlivati vodo na čelo.
Slišal je kako ga je nagovorila, čeprav odsotno je njen glas odmeval med gorami, v katerih se je sedaj znašel in naenkrat se je dogodek izpred nekaj ur odpeljal po njegovih sanjah kot glasen vlak in ga vrgel iz trdnega spanca.

Planil je pokonci in pri tem zavpil, saj je mislil da ga bodo skale ponovno zmečkale. Začudeno je pogledal vilinko se še bolj ustrašil, ko je videl rdečkasto kačo na njeni roki. Po rokah se je začel premikati nazaj in s nogami odrival čimdlje od vilinke, dokler se ni v trenutku postavil na noge.
Ogledal si je kraj in začudeno opazoval pogorišče ognja in lužo vode, ki mu jo je prej vilinka zlivala na glavo. Počasi je povezoval prizor in vse bolj mu je postajalo jasno, da ga je vilinka rešila šele nato se je bolj natančno posvetil osebi sami.

Nato jih je zagledal, oči namreč. TISTE oči, ki jih je videl, ki so ga enkrat prej že skoraj rešile iz zubljev, ki so ga požirali. To je bila ona! Ko se je vsaj do neke mere pomiril je poskušal s čimbolj mirnim glasom izdaviti nekaj besed, a je namesto normalnega zvoka prišlo iz njegovih ust le nekakšno hripavo hreščanje z nekaj navadnimi toni.
Ko se je odkašljal je ponovno poskusil in iz njegovih ust se je ulila toča vprašanj:
"
Si me ti rešila? Zakaj? Kako si... Kje sem? Kaj je ta kača? Zakaj si mi pomagala?..."

Vse te vprašanja in še mnogo več je spustil iz svoje glave in prepustil ustom, da jih oblikujejo v smiselno obliko in ko je bil končno zadovoljen z izzidom se je le ves nemočen in zmeden spustil nazaj na tla in z utrujenimi, očmi pozorno in vprašljivo motril vilinko pred njim.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Angaráto · Objavljeno: 09 Nov 2008 23:52 Naslov sporočila:

Pogled se je vračal a ustnice mrtve. Vedel je da ji je prvič zadal preveč gorja, da bi karkoli še rekla. Še zadnjič je pogledal v njene oči in se ji potiho zahvalil nato pa vstal. Obrnil se je in hodil stran brez da bi se ozrl. V mislih so tavale črne sence, se vrtinčile in obdajale črnino, ki jo je sedaj videl. Kot mrtev ogenj je ugasnilo njegovo življenje.

Očeta je odmislil, bil je njegova napaka in le ta jo je hotel odpraviti. Ne bo se mu več treba truditi. Odkorakal je v gozd med skalami. Blodil naprej strmel vedno v točko pred njim. V roki je držal bodalo in korakal dalje neozirajoč se na trnje ob njem.

Prišel je do čistine, ki jo je očistila orjaška skala, ki je prej predstavljala vrh plazu, ki se je odtrgal. Poklenil je in udejanil iskro ter jo usmeril predse. Pogledal je globoko v gorečo kroglo, ki je sevala svetlo energijo v njegove oči in sušila solze, ki so pritekle ob vseh mislih, ki so blodile v njegovi glavi. Pritisnil jo je h prsim in vzdignil roko nad sebe.

Spustila se je in zavila v notranjost kroga kjer je srečala drugo roko, ki je samo še bolj pritisnila. Presekali sta plamen in poslali žareče bodalo v srce mladega demona, ki je samo vzdihnil v pričakovanju bolečine.
Ogenj se je razširil v njegovo srce in ga še enkrat zadnjič zažgal. Vzplamentel je in ogenj je zajel njegovo celo telo, ki je kleče začelo goreti. Gorel je brez da bi sploh čutil izginjal dokler ni ostalo nič drugega kot veter, ki je nosil zgodbo v svojih rokah.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo

_________________________
PIU WIU!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli