RPG forum Palanin Seznam forumov
RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost




Neskončne poljane

 
Ta forum je zaklenjen: ne moreš urejati, pošiljati ali odgovarjati na sporočila.   Ta tema je zaklenjena: ne moreš urejati sporočil ali odgovarjati na objave.    RPG forum Palanin Seznam forumov -> Planjava
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor
Sporočilo
Vihrëa
Pegaz


Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111

PrispevekObjavljeno: 20 Okt 2008 21:55
     Naslov sporočila: Neskončne poljane
Odgovori s citatom

Kopita so izginjala v debelem sloju odpadlega listja, ki je pod seboj zahrbtno skrival vlažna, drseča tla. Njen galop ni popustil, spretno se je ogibala gosto nasajenih debel dreves, prisluhnila ptičjemu petju in skušala pomiriti razdraženo dušo. Sončni žarki so, prodirajoč skozi listje na tleh ustvarjali zanimive podobe, se poigravali s sencami in se za letos počasi poslavljali od gozdnih tal. Zazdelo se ji je, da je za seboj zaslišala korake in se sunkovito ustavila, zastrigla z ušesi in napela vse čute. Njene temne oči so preiskujoč drsele prek okolice, ki zdaj ni več kazala nobenih znakov vsiljivcev, čeprav bi prisegla da je bil prej nekdo za njo, čutila je njegovo prisotnost, čutila žgoč pogled. 'Najbrž je le kaka ptica..' je njeno glavo prešinila misel, nato pa je prhnila in se skušala znebiti nelagodnega občutka zasledovanosti. Osvežujoče hladen zrak z vonjem po vlagi in trhlem lesu je spustila vase z globokim vdihom, nato pa se pognala proti svetlobi.
Znašla se je na neskončni planjavi. Hladen veter je vel mimo njenih ušes, ji mršil grivo in motril osredotočen pogled. Njeno sloko telo se je elegantno gibalo prek planjave, čeprav jo je napolnjeval neprijeten občutek, brez varnega objema dreves se je počutila golo, izpostavljeno. Mehka trava je izginjala pod njenimi kopiti, za njo se je vila dolga sled, pred njo pa so se razpenjali travniki. Ustavila se je, se dvignila na zadnji kopiti, s prednjimi zamahnila po zraku, izpod jezika pa ji je ušel mogočen rezget, ki je izzvenel prek planjave. Sprednjimi nogami je znova tlesknila ob tla in se s pogledom sprehodila prek ravnine. Veter se je poigraval z njeno dolgo, kot noč črno grivo, prenašal suho listje, ki je poplesovalo okoli njenih kopit in upogibal tanka debla šibkih dreves. Občudovala je lahkotno krhkost vetra, hkrati pa se zavedala njegove destruktivnosti. Privlačil jo je že od nekdaj. Veter. Neznana energija. Zaveznik in Sovrag v enem. Poosebljena svoboda.
Začutila je blag hlad, krila tesneje zložila ob telo, nato pa pogled vrgla na bližnji hrastov list, ki je poplesoval nedaleč stran v višini njenih oči. Omamljena nad čutno sapico, ki je prevzela nadzor nad nemočnim listom je očarano strmela v napol posušen listič. Pogleda ni odtegnila, spremljala je vsak njegov najmanjši trzljaj. Za kratek hip se ji je celo zazdelo, da je on tisti ki sledi njenemu pogledu in ne obratno. Prepustila se je občutku, nekje v podzavesti vedela da si samo domišlja, čeprav ji je nek glas dopovedoval obratno. Nekoliko je dvignila brado in tudi list se je dvignil nekoliko višje, a ni želela, ni bila pripravljena verjeti, da je sama kriva za nedojemljiv pojav. Popolnoma se je sprostila, dihanje se je upočasnilo, um pa postajal vse jasnejši. Z glave je prepodila mračne misli, se prepuščala vetru, čutila najmanjšo spremembo smeri in napol priprtih oči veter skušala dojemati le prek sluha. Mehka simfonija ji je igrala prek ušes in odzvanjala v večnost.
Nenadoma pa so mehko tišino razparali glasovi, ki so jo v hipu prizemljili, čute pa napeli. Njen pogled je bliskovito švigal z ene strani proti drugi, dokler ni nedaleč stran ujelo okoli ducat vojščakov. Pogled na, v popoldanskem soncu, lesketajoča se jeklena orožja in ščite, ji je sprva prek žil poslal kot razbeljeno jeklo vročo kri, nato pa v njej vzbudil radovednost. Na sebi je čutila njihove poglede, ki so bili uprti vanjo in jo prebadali, ter se ji počasi približevali.
Usločila je vrat, oči priprla v dve zevajoči reži, strah pa se ji je počasi začel zažirati v kosti. Vračala jim je ostre poglede, nato pa je široko razprla svoja, v primerjavi z njenim telesom, mogočna krila. Krilna opna se je napela, krila pa so podnjo metala veličastno senco. Ustnici je v nervozi stisnila v tanko črto, nato pa se vojščakom počasnih korakov začela približevati. Začutila je veter, ki se je okrepil skupaj z njeno živčnostjo in v nepričakovanih sunkih mršil njeno grivo. Vojaki so začeli pridobivati ostrejšo podobo in opazila je, da so to tiste zveri.. Ljudje. Čeprav so imeli lica slična kot Luna, so v njen vzbujali strah, predstavljali grožnjo.
Njeno sokolje oko je opazila, da eden izmed njih napenja lok. Kriza. Adrenalin je kot virus okužil njeno telo, se razširil in ji za hip zameglil um. Opazila je ostro konico puščice, ki se ji je nevarno približevala, že hotela obrniti in steči stran, ko je ob boku začutila močan sunek vetra, ki jo je presenetil. Kot zamrznjena je obstala ne mestu, z očitno tesnobo v očeh. Ko je bila puščica le še nekaj metrov oddaljena od nje so se sunki vetra nenadoma okrepili, oslabili moč puščice do te mere, da je nemočno padla po tleh. S telesom še vedno upirajoč se ob močan veter je osuplo zrla v puščico, ki bi lahko končala kje drugje kot pa med travnimi bilkami.
'Prekleto kaj se dogaja.. kdo mi pomaga?.. je možno da… '
Veter je popustil ko je še vedno presenečeno zrla v puščico, ki je tisti trenutek vojščake popolnoma izrinila z njenih misli.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..


Don't you dare!!
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
MSN Messenger - naslov
Lark
Elemental


Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33
Prispevkov: 10

PrispevekObjavljeno: 26 Okt 2008 03:59
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Temna senca je hitro prodirala med debli dreves temačnega gozda in rezala meglice. Vsake nekaj metrov je sonce, ki je prodiralo skozi vejevje nad Larkom osvetilo njegovo belo grivo, ki pa je bila še vedno rdečkasta od krvi.
Tekel je brez posebnega razloga, užival pa je v vetru, ki je mršil njegovo krzno, ko je prodiral med drevesi in ga vsakič znova razveselil, ko je s telesom agilno obvil deblo. Veter je šumel mimo njegovih ušes in se zabadal v njegove nosnice, vsakič z novim vonjem, tako da je lev stalno dobival podatke o njegovi okolici.
Naenkrat pa so se drevesa začela redčiti in pritekel je na ravnino pred njim, ki očitno ni imela konca, vsaj videl ga ni. Popolnoma nov zrak in vonjav so prevzeli Larka, in ga prisilile da se je ustavil ter vase vskral nove podatke.
V nos mu je prineslo smrad živali, veveric, ki so se podile po grmovju in krtov ali nečesa pod zemljo, ter pa še nekaj drugega. Vonja, ki ga v gozdu do sedaj še ni vohal vendar se mu je nekako zdel znan še iz časov preden je postal lev. Vohal je ljudi.

Obrnil se je proti vonju ter se počasi odpravil naprej. Sprva je bil bolj kot meglica, ki jo je veter prinesel s seboj, nato pa je Lark skorajda videl različne vonjave v zraku pred njim, ki jih je nosilo po zraku. Trgale so se od tunelov, ki so jih naredili ljudje pred kratkim v zraku in so sedaj kar sevali pot po kateri so odšli. Prišle so iz gozda, vodile pa nekam na planjavo, v daljavo kamor mu pogled ni segel. Videl je stopinje, ki pa so se mešale z odtisom kopit.
Kot bi vsaj ducat ljudi sledilo konju?
Radovednost ga je premagala in obrnil se je v smeri stopnij. Sledil jim je dokler v daljavi ni zagledal obrisov ljudi. Le ti so hodili zatopljeni v svoje početje, pri čemer niso ga niso opazili.
Lark se je pritajil in uporabil blazinice na podplatih, da je ublažil vsak, še tako majhen zvok, ki ga je ustvaril pri hoji. Kremplje je potegnil še globje noter in trebuh skorajda vlekel po tleh. Sledil jim je, dokler ni opazil še tistega konja, za katerim so hodili.
Vendar to ni bil konj, imel je namreč velikanska črna krila. Nato pa je opazil enega od ljudi, ki je vzdignil v zrak lok, ter nameril proti konju.
Hotel je zavpiti naj se umakne, vendar ga konj tako ali tako nebi mogel razumeti, zato se je raje pritajil in zgroženo opazoval dogajanje, pri čemer je njegovo telo kar utripalo od strahu in adrenalina. Dogajanje, ki je sledilo, ga je popolnoma prevzelo, namreč puščica, ki jo je eden od ljudi ustrelil je v zraku nehala leteti.
Zmanjkalo ji je moči in padla je po tleh, kot bi jo neka nevidna sila zaustavila kar v zraku. Lark kar ni mogel vrjeti svojim očem, bilo je kot bi konjska stvar puščico nekako ustavila z umom in naenkrat se je spomnil, da bi bil sedaj prikladen trenutek, da steče na pomoč.
Strah ga je bilo na smrt, vendar je ta konj potreboval njegovo pomoč.
Kaj če je eden od njegovih prijateljov iz vasi, ki so ga magi spremenili v to konju podobno kreaturo. Kaj če je njegov brat?!
Misli so mu polnile glavo, ko je začel na vso moč teči preko ravnice pred njim, proti ljudem.
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Amarië
NPC


Pridružen/-a: 20.09. 2007, 16:26
Prispevkov: 43

PrispevekObjavljeno: 26 Okt 2008 15:52
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Kraljeva garda se je počasi premikala skozi poljane, v njihovi sredini je na konju jezdila ženska temnih las, skritih pod kapuco in zelenega pogleda, ki je sijal iz senc kapuce. Z eno roko je držala vajeti, druga je visela ob njenem boku, v njej pa se je skrival droben daljnogled, ki ga je od časa do časa dvignila k očem in preverila okolico.
Preko sonca so se vlekli oblaki in vpijali še tisto malo toplote, kar so jo bila tla deležna. Od časa do časa se je kateri izmed vojakov pritožil zaradi hladu, toda pogled kraljeve svetovalke Amarië jih je vedno utišal. Kadar so jezdili ob njej, ni bil noben razlog dovolj dober za pritoževanje.
Daljnogled je zopet dvignila k svojim očem, ko je v daljavi zapazila senco. In skoraj je osupnila ob sliki, ki se je izostrila. Je prav videla, ali pa je bila to le iluzija? Črn konj s krili? Delo magov ali naravnih sil? Dobro ali zlo?
Ni mu smela pustiti, da uide.
Daljnogleda ni umaknila z oči, da se črna postava v daljavi ne bi izgubila, z drugo roko pa je za trenutek spustila vajeti in z gibom nakazala postanek. Enakomerno korakanje okoli nje je ponehalo, njen konj se je ustavil, prav tako konji njene straže.
Z roko je pomignila generalu, ki je jezdil nekaj metrov za njo, da je pristopil in mu podala daljnogled. Na njegovem obrazu je bilo zaznati presenečenje in rahel strah, ko so mu leče razkrile skrivnostno bitje v daljavi.
»Hočem ga,« je rekla Amarië. »Ne vem kaj je, a hočem ga. Hočem izvedeti, kaj je.«
»Lahko je zelo nevarno …« jo je poskušal prepričati general, a z enim pogledom ga je utišala sredi nedokončanega stavka.
»Če je nevarno, potem nima česa iskati na deželi. Pripeljite mi ga,« je rekla, kot bi bila to lahka naloga in general je vedel, da ne more kljubovati volji kraljeve svetovalke. Pokimal je in pomignil svoji pehoti, da mu je sledila naprej, medtem ko je Amarië počakala zadaj, skupaj z nekaj vitezi in opazovala dogajanje skozi daljnogled.

Njihovi koraki so se tiho približevali bitju, ki je mirno korakalo skozi s travo pokrita tla. Njihovi pogledi so bili prikovani nanjo, sevali so presenečenje in nekakšen strah pred bitjem, ki se je ponosno dvigovalo pred njimi. Črn pegaz s krili, ki jih še nikoli niso videli na drugačnem bitju kot na netopirju ali demonu …
Z ene strani so se bližali bitju, general pa je najboljšemu strelcu nekaj zašepetal v uho in ta je pokimal. S hrbta si je snel lok, na tetivo namestil puščico in svoj pogled prikoval na kreaturo, mišice na rokah in telesu pa so mu trzale v stalni pripravljenosti.
Vojaki so med sabo pridušeno šepetali, medtem ko so iz nožnic in hrbtov počasi in tiho vlekli svoja orožja. Ščite so še močneje stiskali v svojih rokah, kajti bitje je izgledalo nevarno, predvsem pa je njihova srca stiskal strah pred neznanim. Slišali so že za kreature magov, ki so se plazile po deželi in govorice niso ostale skope glede grozot, ki so jih naredile ljudem, ki so jim prišli na pot.
Toda general je bil odločen, da bitje pripelje zvezano pred oči kraljeve svetovalke. Pravzaprav ni imel izbire, zaradi nepokorščine bi ga lahko kaznovali. Bil je obsojen na njeno voljo in vse, kar mu je preostalo je bilo to, da slepo sledi njenim ukazom.
Z močnim glasom je ukazal napad in vojaki so poskakali na noge ter se pognali proti bitju, ki se je presenečeno obrnilo. Mnogi izmed njih so se ustrašili pogleda konja-demona, s katerim jih je bitje prestrelilo in se ustavili, v njihovih očeh pa se je zrcalila groza.
Lokostrelec je opazil strah svojih soborcev in napel lok, trdno prepričan, da jih bo ubranil pred vsakim poskusom napada. Bitje je stisnilo oči in razprlo krila, mišice na njegovem telesu so se napele in približevalo se je vojakom, ki so od strahu in presenečenja kar obstali.
Prsti so mu zdrsnili iz tetive in puščica je poletela proti svojemu cilju, točna kot vedno. Toda v stotinki sekunde se je vetrič, ki je prej rahlo vlekel prek planjave, okrepil in se povečal do neznanskega toka zraka, ki je kar naenkrat potegnil skozi planjavo in vsi so lahko razločno videli puščico, ki se je ustavila v letu ter lahno padla na tla tik pred bitjem, v očeh katerega se je lesketala še večja napadalnost.
Vojake je tokrat prevzel še večji strah pred bitjem.
»Pošast!« je zaklical nekdo izmed njih.
»Stvaritev magov,« je zašepetal drugi, nato pa se skupaj s svojimi tovariši podal v brezglav napad strahu nad črnega demonskega konja.
Iz ozadja se jim je pričelo v teku približevati drugo bitje, črn lev z belo grivo. General ga je prvi opazil in se ozrl, nato pa zaklical nekaj vojakom, ki so se obrnili stran od pegaza in se osredotočili na leva, ki mu je v očeh sijala želja po krvi, njegovo belo grivo pa so kazili krvavi madeži.
Ostali vojaki so se posvetili pegazu, ki jim je še kar kljuboval s pogledom in razprtimi krili. Nekaj jih je izza pasu izvleklo zvitke močne vrvi in iz nje oblikovalo zanke, ki so jih metali proti hitro premikajočemu se bitju, v upanju, da bi katera zadela svoj cilj, da bi kreatura izgubila ravnotežje.
Dva lokostrelca sta napela puščici in ju izstrelila v smeri proti besnemu levu, ki se je bližal boju in padli sta blizu njegovega telesa.

Amarië je daljnogled spustila z oči in v njej je vladala nejevolja, predvsem pa misel na to, kaj se ima za zgoditi, v kolikor čudno bitje pobegne.
»Hočem to … stvar,« je še enkrat zašepetala sama pri sebi, nato pa daljnogled zopet dvignila k očem in se osredotočila na boj, ki se je odvijal v daljavi.
_________________
Veliko življenj, ena pot.
Veliko smrti, en cilj.
Veliko čustev, ena ljubezen.
Veliko žalosti, eno trpljenje!
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Vihrëa
Pegaz


Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111

PrispevekObjavljeno: 27 Okt 2008 15:51
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Navidez lahkoten hod je sunkovito prekinil švist iz strani, ko se je proti vojakom pognala hladna senca. Vihrëa je ostala prikovana na tla, njen čuječ pogled pa je ostro spremljal zver, ki je napadalno tekla proti oboroženim dvonožcem. Njegov videz jo je spominjal na bitja, ki jih je videla v svojem svetu. Levi. Krvoločna bitja prepolna samih sebe. Vendar jo je zmedel njegov izgled, ki se ji je zdel kot senca nje. Enak drugim, a hkrati tako zelo drugačen. Celo v pogledu njegovih temnih oči jo je spominjal na njo samo, na njeno nesprejemanje sebe. Pogled bi ostal prikovan nanj, če je ne bi prekinili kriki vojščakov, ki so se ji nevarno približevali. Oči je priprla v dve svareči reži, ranljiva krila zopet zložila tesno ob telo, s telesom pa kljubovala sunkom vetra, pričakujoč vojake. Strah se je nabiral in kopičil v njej, se zažiral vanjo, postajal del nje, počasi skušal prevzeti kontrolo nad njenim telesom. Nikdar se ni bojevala, nikoli ni bila niti postavljena pred odločitvijo, se bojevati ali ne? Medtem ko je v njej divjala burna nevihta, je njen obraz ostal nespremenjen, nem in neberljiv.
Njeno ostro oko je ujelo vojake, ki so izza pasu odvezovali vrvi in iz njih pletli zanke. Prek žil se ji je pognal nov val adrenalina, nato pa se je navidez odločno, a v resnici brezglavo, pognala v galop proti skupini dvonožnih zveri. Skušala se je brzdati, ohranjati kolikor toliko umirjeno dihanje, v njenih očeh zdaj ni bilo vročekrvnih plamenov, ostajal je ledeno hladen. Za seboj je slišala bojne krike, žvenketanje robustnih oklepov in šviste vrvi. Ustavila se je, se zmedeno skušala izmikati premnogim zankam, ki so se ji smehljale z neba in komaj čakale da jo vzamejo v svoj objem.
Izgubljena med neznanimi, izgubljena v času, vse se je odvijalo prehitro, da bi dojemala. Najprej umirjenost, tišina, zelenje. Nato je dovolj le sum, da poruši celotno ravnovesje. Nato napadalni vojaki, nepoznano bitje. Ji skuša pomagati? Čemu se vse to sploh dogaja?
Neurejene misli bi ji še naprej motrile glavo, če ne bi okoli vratu začutila raskavega primeža vrvi, podzavestno odskočila in v paniki skušala zbežati proč. Vojak je bil premočan, zanka pa se je z vsakim njenim brezglavim potegom le še bolj zategnila. Za hip se je ustavila, hkrati pa dala enemu izmed Dvonožcev priložnost, ki jo je izkoristil in ji okrog vratu vrgel še eno zanko. Nekajkrat je sunkovito potegnila, a jo je prek goltanca preveč vezalo, da bi lahko nadaljevala. Z njenih oči je zdaj sijal oster, grozeč pogled, ušesa pa sta bila položena tesno ob glavo. Besno je zaprhala, se prestopila in z ubijalskim pogledom prebadala nepovabljene goste, napadalce, Sovrage. Sunkoviti, ritmični sunki vetra so se počasi krepili, kot se je krepil bes, ki je plamenel v njenih prsih, ji meglil um in v misli postavljal razne neumne ideje. Skušala je delovati sproščeno, kontrolirati svoja občutenja in eksplodirati šele ko bo pravi trenutek. Nervozno se je prestopila in z zajedljivo igrivim zasikala, medtem ko ji je na obrazu igral pretkan smehljaj:
»Torej, kam bomo odpotovali?«
Obmirovala je, se zavedala da si nikdar ne bo odpustila biti v tako ponižujočem položaju in hkrati je bil to povod za naslednjo odločitev, ki ji narekovala bolje se izučiti v bojevanju ter se znebiti, ali obvladovati ta tuj občutek ob prisotnosti vetra. Samo najti mora nekoga… Nekoga, ki bi imel izkušnje, ki bi ji znal razložiti kaj se dogaja z njo.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..


Don't you dare!!
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
MSN Messenger - naslov
Lark
Elemental


Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33
Prispevkov: 10

PrispevekObjavljeno: 30 Okt 2008 14:39
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Hitro in brez obotavljanja je Lark pretekel razdaljo med krajem, kjer je stal še nedolgo nazaj in pa vojaki, ki so napadli konju podobno žival ter se postavil po robu skupinici vojakov, ki se je obrnila proti njemu.
Zavedal se je skupinske premoči, ki jo imajo in bilo mu je tesno pri srcu, vendar pa je vrjel vase. Učili so ga naj ne pusti strahu, da ga prevzame in zapre poti elementom, ki v obliki energije potujejo po njegovih žilah. Njegovo srce je njegovo največje orožje.
Ustavil se je kak meter pred vojščaki in začel bočno krožiti, medtem pa poskušal s tacami zaznati premikanje v zemlji, kakršenkoli premik vojščakov pred njim, ki bi mu dal povod za napad.
S kotičkom očesa je opazil konja, ki se je boril bolj sam s sabo, da bi zakril strah ki ga čuti, hkrati pa s podobno skupino vojščakov, ki so ga poskušale zvezati. Pogled je nato usmeril predse.

Zagledal je vojaka, ki se mu je z mečem v roki hitro približeval in odskočil, ko je le ta zamahnil proti njemu. Ko je pristal se je takoj spet odrinil in s tacami poskušal čimbolj temeljito popraskati vojščaka, ki si je drznil napasti.
Zadel ga je in uspelo mu je spraskati nekaj oklepa iz njegovega boka, vendar pa je takoj začutil močno pest, ki ga je udarila po glavi. Pribilo ga je na tla in nekam omotičen se je takoj poskusil postaviti spet na noge. Vojaki so ga obkrožili in adrenalin je krožil po njegovem telesu kot nor, zavedal se je da se je podal v bitko, v kateri nikakor ne more zmagati in počutil se je skrajno ogroženega.

Ljudje so krožili okoli njega in orožje, ki se je svetlikalo v svetlobi sonca je Larka navdajalo s strahom. Počutil se je ujetega, kot takrat pri magih in jeza se je širila po njegovem telesu. Strah, ki ga je ob tem čutil je paraliziral njegove ude ter se počasi razširil po žilah v njegovo srce.
Bil je popolnoma zmeden in ni vedel kaj storiti, popolnoma je pozabil vse kar so mu zapovedali postajal je vse bolj in bolj živalski.
Ni se preveč upiral saj je vedel, da je to njegova edina pot, edin način da preživi. Žal mu je bilo za žival za njim, ki so ji že nataknili zanke in v glavi se je že predal. Odprl je usta da bi oznanil njihovo premoč, ko je žival za njim spregovorila:
»Torej, kam bomo odpotovali?«
Vsi so utihnili ter se zmedeno, celo malce prestrašeno obrnili proti konju. Lark je zaprl gobec ter prepustil pozornost konju, ki mu je s temi besedami dal novo priložnost za boj. Nato pa se je spomnil besed nekega ujetnika v zaporu, ki jih je rekel prijatelju:
"Preživi sedaj, boriš se lahko kasneje!"

V mislih se mu je razširila misel po begu in svobodi, po kateri je hrepenel. Po tem, ko je žival spregovorila je nekako vedel, da je ne bodo ubili, bolj vrjetno je bilo namreč da jo odvedejo kam, kjer jo bodo lahko preučevali.
Še vedno jo je hotel rešiti a vedel je, da proti vsem tem oboroženim vojakom nima več kaj pridobiti, razen kakšne rane ki bi lahko bila usodna.
Obrnil se je naokoli ter pogledal živali v oči. Nestrpno je praskal po tleh in prhal da je dobil njeno pozornost, nato pa ji z gobcem v tišini nakazal par besed:
"Še bom prišel!"

V upanju, da je konj doumel kaj mu je namignil se je Lark obrnil spet nazaj proti svojim napadalcem ter se jim postavil po robu. Zajel je sapo, ter zarjovel proti vojaku pred njim, kar mu je očitno pognalo strah v kosti, saj je rahlo odskočil.
Ravno dovolj, da je odkril pot izven kroga, ki so ga ostali vojaki naredili s telesi okoli leva, in ta je izkoristil priložnost. Zagnal se je proti vojaku, ki je sedaj že precej prestrašen strmel vanj, ter se odrinil od tal. Ko se je vojak pred njim v strahu pred njegovimi kremplji sklonil pa je Lark s tacami raje stopil na njegova ramena, ter se od njih odrinil naprej v prostost.
Zaslišal je preklinjanje in zmerjanje vojakov za njim a se za njih ni zmenil. Tekel je naprej po prosti planjavi proti gozdu, ki mu bo nudil uteho pred puščicami.

Ko je končno prispel do gozda je s kotičkom očesa opazil še ostali del vojščakov, ki jih pa prej ni opazil. Skrivali so se v gozdu in stali okrog ženske na konju, ki je po izgledu sodeč, bila precej pomembna.
Ustavil se je ter se obrnil proti njej, s pogledom je strmel vanjo in si poskušal zapomniti njen obraz. Nekako je vedel, da je ona odgovorna za početje vojakov tam na planjavi.
Sovražil je ljudi, ki bi za svojo korist komurkoli odvzeli svobodo in na tistem mestu si jo je želel ugonobiti. Njegovi instinkti so ga tokrat prevzeli, bes je premagal strah in zagnal se je proti ženski na konju.

Tekel je skozi gozd proti konju, na katerem je sedela in se izogibal drevesom. Ni mu bilo mar ali so ga opazili ali ne. Kaka dva metra pred žensko na konjem je bil na tleh podrt hlod katerega je Lark izkoristil, da se je odrinil nad glavami stražarjev proti ženski na konju. Le ta ga je opazila šele, ko je letel proti njej in ob pogledu na njene oči je Lark onemel.

Bil pa je že v zraku, tako da je edina stvar, ki jo je dejansko lahko naredil bila da je potegnil kremplje nazaj v njegove šape, ter z blazinicami čimbolj mehko pritisnil na žensko.
Potisnil jo je s konja, ter pristala sta na tleh. Stal je nad njo obdan z vojščaki, ki so v paniki samo debelo gledali prizor, ki jih je sedaj tako presenetil. Lark je čisto nemo gledal v njene oči, ki so kazale da je vedela, da jo bo napadel. Videla ga je, ko je zapustil bojišče a hkrati nič naredila, da bi preprečila ta prizor sedaj.

Bil je popolnoma zmeden ter se počasi umaknil z ženske, ter se prepustil na milost in nemilost njenim stražarjem. Bil je že pregloboko, da bi se spet rešil...
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Amarië
NPC


Pridružen/-a: 20.09. 2007, 16:26
Prispevkov: 43

PrispevekObjavljeno: 02 Nov 2008 19:35
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Zanke so se zadrgnile okoli vratu konja s krili in Amarië je zadovoljno opazovala, kako se je bitje nekaj trenutkov upiralo, nato pa se pomirilo in se zazrlo v enega izmed stražarjev. Je bil strah tisto, kar je videla v njihovem odzivu?

»Torej, kam bomo odpotovali?« se je zaslišal glas in general najprej ni vedel, od kod prihaja. Bil je drugačen od kateregakoli glasu, ki ga je kdaj slišal, a hkrati je bil tam, resničen, besede so plavale v zraku in šele nato se je zavedel, da je bitje, ki ga je imel prej za žival, spregovorilo. Njegova četa se je prestrašila, ko je videla, da bitje govori, in to jezik, ki ga razumejo. Nekateri izmed njih so na strah reagirali tako, da so popustili svoje vrvi, drugi so jih zategnili še močneje.
»Spregovorilo je,« je prestrašeno izdavil eden izmed njih. »Kaj si ti?« je vprašal drugi, glas se mu je tresel v strahu pred neznanim.

Vojaki, ki besed iz ust črnega pegaza niso slišali, ker so se borili z levom, so medtem pogumno kljubovali njegovim napadom. Lev se je upiral, z močno šapo celo zadel enega izmed njih v bok in razparal šiv iz blaga, ki je povezoval jeklene plošče na njegovem oklepu. Nesrečnež je padel na tla in njegov bok so krasile tri globoke praske, ki so jih levovi kremplji pustili za sabo. Toda kljub temu so bili v premoči in ko je to dojel tudi lev, se je obrnil k pegazu, mu nekaj sporočal, nato pa skočil na enega izmed vojakov, se odrinil od njega, ga s tem podrl na tla in že so videli, kako teče proti gozdičku, v katerem jih je čakala Amarië s svojimi spremljevalci.

General se ni več obremenjeval z levom, prav tako ne vojaki, ki so se borili z njim. Vsi so se obrnili k krilatemu konju, ki je stal tam in jih gledal s pozornim pogledom, njegove oči so še vedno izžarevale moč, njegove mišice so bile kanček bolj sproščene, vendar so vsi prav dobro vedeli, da lahko v naslednjem trenutku spet eksplodira. Sunki vetra so se počasi umirjali, naraščala pa je radovednost vseh, ki so bili prisotni. Vedno več pogledov je bilo uprtih v generala, pričakujoč njegovo odločitev.
»Odpeljali te bomo k Amarië,« je zamišljeno rekel in kar ni mogel verjeti, da se pogovarja s konjem. »Ona bo vedela, kaj storiti.«

Amarië je medtem opazovala, kako je lev zapustil četo in se v teku vedno bolj približeval gozdu. Vanj je prodrl nedaleč stran od njih in vitezi so potegnili meče, da bi zaščitili kraljevo svetovalko, v primeru da bi lev napadel. Četa, ki se je odpravila po konja, ga je medtem že pričela voditi proti gozdu, za njimi pa sta hodila še dva, ki sta podpirala ranjenca, ki je utrpel poškodbe pri boju z levom. Amarië in vitezi so preveč pozornosti posvečali prihajajočim, da bi opazili črnega leva z belo grivo, ki je medtem z visokim skokom napadel iz smeri, ki je noben ni pričakoval. Amarië se je v hipu znašla na tleh, z levjimi šapami na svojih ramenih, ki so jo pritiskale na tla. Zaprla je oči v pričakovanju zadnjega udarca, toda lev se je namesto tega umaknil z nje in vitezi so ga obstopili, vsi meči so bili uperjeni vanj.

Amarië je mirno vstala in s svoje obleke očistila odpadlo listje in zemljo, nato pa se zazrla v leva.
»Zakaj si to naredil?« je vprašala, bolj sama sebe kot njega, ne pričakujoča, da bi jo razumel.
_________________
Veliko življenj, ena pot.
Veliko smrti, en cilj.
Veliko čustev, ena ljubezen.
Veliko žalosti, eno trpljenje!
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Vihrëa
Pegaz


Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00
Prispevkov: 111

PrispevekObjavljeno: 04 Nov 2008 22:19
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Vrvi so jo vezale prek vratu, jo še vedno zategovale, saj je med seboj in stražarji skušala obdržati neko distanco. Strah jo je nažiral od znotraj, izraz pa je skušala ohranjati enak, neberljiv, hladen. Ni želela pokazati šibkosti in da ji lahko pridejo do živega. Nekaj, nek občutek, ji ni dovoljeval, da bi se v njihovih očeh prikazala kot slaba nasprotnica. Čeprav ni vedela resnično ničesar o bojevanju, je skušala delovati spoštovanja vredna. Občutenja ni poznala, omejeval jo je, a hkrati se mu ni mogla upreti.
Prisluhnila je enemu izmed dvonožcev, ga prebadala s svojimi temnimi, iskrečimi se očmi, a še preden bi utegnila zasikati nekaj besed o sebi in sebi podobnimi je njeno oko ujelo angelsko belega leva, ki se ji je približeval, hkrati pa se krvoločno otepal oboroženih mož. Bolj od presenečenosti kot strahu samega se je začela izmikati vznak, spone pa so se še tesneje oklenile njenega vratu. Dih ji je zastal nekje v grlu, njen pogled se je za hip srečal z levjim, nato pa je slišala razločne besede, ki so obljubljale njegovo vrnitev. Ni vedela kaj čutiti ob tem, olajšanje ali strah. Njegov skrivnosten prihod ji je bila uganka. Morda je bila njegova gesta res pomoč, a kolikor je vedla o levih se ji je prej dozdevalo da se njegov razlog skriva v njegovi krvoločni naravi. Morda mora to sprejeti kot izziv?
Pretok njenih misli je prekinil stražarjev glas, a ga je le nemo spremljala. 'Amarië? Predvidevam, da je to njihova vodnica.. se pravi glavni krivec te zmede… heh.. Dvonožci so končno razkrili svojo pravo plat.' Njene predstave so se rušile in nato spet zgradile, počasi ni bila več prepričana čemu verjeti. Se prepričano opirati na bratove besede, ki so se zdaj uresničile, ali si sama krojiti svoje življenje, kakor tudi mnenje o slednjem.
V oklepe odeti Dvonožci so jo nato odvedli proti gozdu. Navidez poslušno in podrejeno jim je počasi sledila, v glavi je vladal kaos, pogled pa je bil prikovan na, z kovicami okrašeno rokavico, ki je tesno držala njeno vrv. Zavedala pa se je tudi Sovragov, ki so ji sledili ob boku z grozečim orožjem, ki ji je preprečeval kakršenkoli izhod.
Pogled ji je zdrsnil k tlom, tokrat popolnoma prazen. Noge so jo same nosile, zmedene misli pa je prekinila črnina. Ni vedela kaj se dogaja, vedela je le to, da potrebuje nov, svež začetek. Tako preprosto ne more več nadaljevati. Preveč je spominov, preveč nasvetov, preveč dvomov.

[popolnoma brez navdiha -,- ]
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..


Don't you dare!!
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
MSN Messenger - naslov
Lark
Elemental


Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33
Prispevkov: 10

PrispevekObjavljeno: 05 Nov 2008 18:26
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Ko je tako stal pred žensko, ki jo je ravnokar podrl iz konja je Lark popolnoma preplašen in zmeden poskušal spremljati dogodke okoli sebe a vse se je vrtelo tako hitro.
Zakaj se je sploh nadnjo? Že tako zmedenemu je dlaka skočila pokonci, ko ga je ženska pred njim nagovorila s precej mirnim glasom. Vedel je, da ve! Vidi mu v glavo, igra se z njegovimi mislimi. Ali je pač vse to le naključje? A zakaj potem tudi konja. Je mar že prej vedela, da oba govorita in rešuje svet živali, ki so jih magi pustili da blodijo brezbožno po svetu in morijo vse kar jim pride na pot?[/i]

Gledal je v njene oči in ta prekleta mirnost v njih ga je spravljala ob pamet, kot da vse te zablode v njegovi glavi o magih in bratu niso bile dovolj so nato še te njene oči rezale globoko v njegove misli, kot bi res znala brati misli.
Nato pa oster kovinski zvok. Eden od vojščakov je iz nožnice poskušal čimbolj neopazno izdreti meč a mu to ni uspelo in zvok je v popolni tišini kar grmel med debelimi debli dreves.

Larkove misli, ki so se do sedaj pletle v venec so se naenkrat razpletle in razblinile in v vsej tej zmešnjavi se je pojavila ena sama misel, ki je kot luna osvetljevala temačno praznino, ki je za trenutek napolnjevala levov razum.
Napel je mišice in postavil telo v obramben položaj, tako, da noben del njegovega telesa ni bil pretirano ranljiv, pri čemer pa je še vedno strmel naravnost v osebo pred njim. Iz šap je potegnil ogromne kremplje in zaškripalo je ko je z zadnjo nogo popraskal po kamnu, ki je bil skrit pod listjem.
Vojščaki so se rahlo umaknili in postavili v bojne položaje, natančno to kar je hotel da naredijo in Lark se je pri sebi nasmehnil. Položaj je obrnil v svojo korist.

Sprostil je mišice a krempljev še vedno ni pospravil in s tem dal vojakom ob sebi vedeti, da tudi če napadejo ne bodo odnesli brez posledic, glavo pa obrnil proti njihovi voditeljici, ki jo je še maloprej podrl s konja.
Zavedal se je, da jih ob ob vsakem napačnem gibu skupil a sedaj ni imel ničesar več izgubiti.

Čeprav je v njem divjal strah je bil pomirjen ob misli, da ima nadzor nad situacijo in temu primeren glas je izplaval iz njegovih ust in presenetil še njega samega. Bil je sicer popolnoma spremenjen od tistega prej, ko je bil še človek a vendar podoben v nekaterih elementih. "Drugačna si od ostalih. Ne znam razložiti... Nekaj me je prevzelo... Dolga zgodba. Pa ti... Zakaj delaš to kar delaš?" Ob teh besedah se je besno zazrl v njene oči in ji s tem izkazoval svoje neodobravanje.[/i]
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Lark
Elemental


Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33
Prispevkov: 10

PrispevekObjavljeno: 10 Nov 2008 00:05
     Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Dogodki, svet okoli njega. Oči, miljoni oči uprtih vanj, režeče se zahrbtno kujejo nekaj proti njemu tako kot magi proti njegovi vasici. Bil je sam in edino on je lahko končal to kar so začeli. Pogledal ji je v oči in žalostno povesil glavo. Obrnil se je proti vojščakom okoli njega.
Pogledal je zdaj enega zdaj drugega a bil je popolnoma brez volje. Stopil je korak proti njim in še enega, dokler se niso umaknili in prišel je mimo njih brez oviranja.

V ušesih mu je veter pel zgodbo, pesem. Bila je precej žalostna a to ga ni motilo saj so solze in žalost zalivali tudi njegov obraz. Solze so kapljale na že tako mokro travo in se mešale z roso na njej. Nekatere so priletele na razmočena tla in se vskrale.
Zajela ga je jeza nad sabo ker se je prepustil čustvom in stekel je stran od vsega. Tekel je po planjavah mimo dreves, osamljenih polj, skal vse do morja. Nekaj ur teka ga je utrudilo in žalost ga je poleg utrujenosti zajela, ko je stal na vrhu visokega prepada, ki je zijal kot odrezan kos zemlje pred morjem.

Njegove tace so se upirale na rob in opazoval je solze, ki so letele v globino ter se razbijale na skalah v daljavi nekaj par deset metrov pod njim. Nekaj časa je tako stal in se smilil samemu sebi, nato pa se obrnil, da bi odšel od tistega kraja.
Ko pa se je obrnil in težo telesa prenesel na zadnji nogi se je klif odtrgal. Rjovenje in kriki zmešani v grmenje kamenja so počasi ugašali v daljavi za robom klifa dokler ni globoko top udarec končal vsega in rdeče morje je vase skrilo še eno skrivnost.
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Ta forum je zaklenjen: ne moreš urejati, pošiljati ali odgovarjati na sporočila.   Ta tema je zaklenjena: ne moreš urejati sporočil ali odgovarjati na objave.    RPG forum Palanin Seznam forumov -> Planjava
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas

Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  


MSAstonia Theme © Matt Sims 2004
Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group