Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Luna

Ko se je kobila ozrla k njej je vedela, da bo poletela. Nasmehnila se ji je in zadržala dih, ko se je kobila pognala v dir. Do tega trenutka si ni bila zmožna predstavljati, da bo doživela takšen trenutek, da konj zajadra po zraku. Bila je tako presenečena, da je kobili uspelo dvigniti se iz tal, da je za hip pozabila, kaj se je pravzaprav zgodilo. Toda hipoma se je zavedla, ko je spremljala oddaljajočo se piko, ki se je kmalu zlila s temo.
Nasmehnila se je, stisnila pesti in čutila, kako ji je solza sreče spolzela po licu. Ob njej je zarezgetal Matador in se vzpel na zadnje noge, kot da bi želel še sam poleteti. Razumela je njegov rezget in morala se je nasmehniti prijatelju. Tudi Zevs se je pridružil navdušenju, ko je Luna srečna pomahala proti prijateljicama in skočila v zrak. Bila je pripravljena, da jima sledi, toda zaradi temne noči in svetlobe ki jo je slepila, ni videla, kje prijateljici sta, le to je vedela, da sta se uspeli prebiti in še enkrat je skočila v zrak, polna veselja in energije.

Nato se ji je zazdelo, da je zaznala premikanje, Matador pa je naenkrat postal nrvozen in ji dal jasno vedeti, da želi stran. Luna se je spretno, z vajenimi gibi povzpela na prijateljev hrbet, čutila kako mu bije srce in kako drgeta zaradi vznemirjenosti. Dala mu je znak za odhod, konjeve mišice so se napele in kar se da hitro je stekel iz svetišča v temno noč, lev pa jima je bil tesno za petami. Ko je zapustila svetlobo svetišča se je še enkrat ozrla v nebo in zdaj je bila skoraj prepričana, da je videla premikanje na nebu, zato je spremenila smer in se podala v proti njima, hkrati pa ju jew poskušala spremljati s pogledom.

Predala se je vetru, ki ji je mršil lase in za trenutek ni bila pozorna na prijateljici v zraku. Ko pa se je obrnila nazaj v nebo, ju ni več videla. Globoko v sebi je čutila razočaranje, toda morala je nadaljevati pot.
Tako so se premikali nprej in Luna je opazovala nebo, željna ponovnega snidenja, a globoko v sebi je vedela, da so se njihove poti razšle, čeprav ni dvomila v to, da se bodo še videle.
Začelo se je že svitati, ko je brezdeljno posedala na Matadorjevem hrbtu in presenečena je spoznala, da jih je pot vodila v mesto.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Nessa

Nessino srce je razbijalo, ko je njena rešiteljica razširila krila in močnim odrivom sta se dvignili od tal. Veter je božal njene lase, hlad višjih zračnih plasti je bil na njeni koži čutiti tako sveže, lahko je čutila vsako mišico, ki se je napenjala v telesu pod njo. Ko ji je pogled zdrsnil na tla, je zagledala svetišče, Luno, Maradorja, Zeusa, kako so se počasi oddaljevali in šele nato se je zavedla, da pod sabo nima več trdnih tal in da sedi na pegazu brez sedla. Z rokami se je še močneje zakopala v njeno grivo in se s koleni še tesneje stisnila ob njeno telo. Krila so se razprla in naenkrat se je njun položaj spremenil v vodoravnega.
Vdihnila je, toda zrak je bil tam zgoraj nekoliko redkejši in zato je presenečeno kar nekaj časa lovila sapo, preden so se njena pljuča vsaj malo privadila. Ponoven pogled navzdol je v njej prebudil manjšo vrtoglavico, toda kmalu se je privadila, saj je bil zrak navsezadnje njen element.
Bila je v zraku, toda vseeno se ni počutila svobodne. Kamniti krog pod njima jo je vseeno zadrževal in v svoji zavesti je čutila prisotnost Sijočega kamna. Kobila pod njo je pospešila in ne, da bi to vedela, je Nesso popeljala iz svetišča.
V sebi je začutila nevidno silo, kako trga na pol njeno zavest in prisotnost Sijočega kamna. Bolelo je, toda kamen jo je počasi izpuščal. Tik preden pa se je popolnoma osvobodila, pa se je pred njenimi očmi ponovno odvrtela vizija, toda ni bila tako močna kot prejšnje in podob v svoji glavi ni mogla razumeti.
Demon z vestjo … eksplozija … vojna … kriki … jok … obrazi tisočih … njen lok … pegazinja v oklepu …
Vizija se je končala in zadnja nit Kamna se je odcepila od njenih misli.
Globoko je vdihnila in skoraj podzavestno iz svojih pljuč izpustila krik olajšanja, sreče in svobode. V enem samem trenutku jo je dohitelo vse, kar ji je bilo takrat, ko je postala svečenica, odvzeto. Z rokami je izpustila grivo in se še tesneje oklenila z nogami, nato pa roke dvignila v zrak in ponovno zakričala. Veter v njenih laseh, njen glas, rešitev, čudež pod njo, svoboda, njene misli, ki so bile spet le njene … letenje, občutek, ki si ga je vedno želela izkusiti. Iz njenih oči so se usule solze, ki jih je veter sproti odnašal s sabo.
Ponovno se je stisnila k pegazinjem telesu in se z rokami oklenila njenega vratu. Solze sreče so še kar lile po njenih licih in se vpijale v gosto črno dlako. Zaihtela je od sreče.
»Hej.. mislim, da ti je uspelo… nama je uspelo,« je spregovorila pegazinja in veter je njene besede ponesel do Nessinih ušes.
»Hvala ti,« je zašepetala. »Podarila si mi vse, kar mi je kdaj kaj pomenilo … ne vem, kako naj ti to povrnem …«
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Oči je napol priprla, se prepuščala ritmiki vetra, uživala v brezmejnosti, svobodi in večnosti trenutka. V zraku je skoraj vohala jutro, ki se je približevalo, komaj čakala prve sončne žarke, ki bi ogreli njeno telo, jo čutno božali in pozdravljali. Horizont je poplesoval pred njenimi očmi, napolnjeval jo je lagoden občutek, za nekaj trenutkov je popolnoma pozabila na vse. Kot bi se za kratek hip vse ustavilo, čas, okolica, celo njeno gibanje. Bila je le ona, topel občutek in ubrano bitje src. Dveh src.
Ko se je z mislimi znova prizemljila, je njen pogled švignil proti tlom. Vse kar je videla je bil le blag žar Svetišča na manjši jasi, ki jo je obdajal gozd. Luna je izginila. Sta pozabili na njo, na čas? Je odšla, ali se ji je kaj pripetilo? Misli bi še nekaj časa motrile njeno glavo, a je naposled slišala Nessin glas. Ko so jo tihe, a razločne besede dosegle, je njen obraz prešinil droben smehljaj.
»Živi svobodno.«
Je kratko odvrnila, hkrati pa nekako pričakovala odgovor, Umri častno, kakor ji je vedno pripovedoval brat. Slednjega je izgovorila le v mislih. Ne, preprosto ne sme dovoliti, da jo zopet obsedejo mračne misli.
Hitreje je zamahnila s krili, se pognala daleč naprej, misli skušala pustiti daleč za seboj. Njeno gibko telo se je elegantno gibalo v zraku, zdaj strmoglavilo proti tlom kakor puščica, zdaj se strmo dvigalo visoko v zrak. Oboževala ga je, domač občutek zraka, vršenje vetra ob ušesih, praznina pod kopiti, kontrola nad samo seboj, oblast nad zračnimi tokovi, strah vilinke na hrbtu, vroč naval adrenalina prek žil, iskre v očeh. Prostost. Letenje. Svoboda.
V trenutku, ko njena kopita zapustijo trdna tla, se njeno telo osvobodi spon, ki jo držijo k tlom. Bije boj z gravitacijo, dokler slednja ne postane obstranska, nepomembna. Leteli sta tik nad vrhovi gozda, njena kopita je oplazilo mehko vejevje vitkih, slokih smrek, ki so se dvigale visoko v nebo.

((v kratkem napišem pr Bohinjcu))
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Nessa

Utrujeno je stopala po tleh, sonce se je počasi vedno bolj skrivalo za drevesne krošnje, dokler je ni objel polmrak. Z rokami je objela svoje telo, kajti hlad noči se je plazil med drevesna debla. Čutila je, kako prodira skozi njeno svečeniško obleko pri vsaki špranji in pospešila je svoj korak. Začela je pogrešati usnje na svoji koži. Začela je pogrešati lok in puščice na svojem hrbtu.
Počasi se je temnilo, a ni se ustavila. Bližala se je svetišču, nekje tam so počivali njeni pripomočki za preživetje. Zeblo jo je, bila je lačna in utrujena. Če zdaj zaspim, se zjutraj najbrž ne bom zbudila …
V daljavi je uzrla žar enakomerne svetlobe, ki je prodiral skozi sence gozdne noči. Pospešila je korak in vir svetlobe se je počasi večal, jo vlekel k sebi, jo omamljal. Spominjala se je, da v svetišču ni čutila hladu, gladu ali bolečine. Spominjala se je večnega miru, ki je vladal tam …
Stresla je z glavo in se prebudila iz stanja zamaknjenosti. Tam je bila ujetnica. In zdaj je bila, čeprav nemočna, svobodna. Želja se ji je uresničila.
Sem si želela preveč?
Z rokami je podrsala po ohlajeni koži. Pogled je usmerila v tla, da je svetloba ne bi zopet premamila. Zvoki noči so prevzeli njene čute. V daljavi je zaskovikala sova. Nekje je počila vejica. Veverica je glodala lešnik.
Končno je obstala, zbrala pogum in dvignila pogled. Pred njo je bil, kamniti krog, prekletstvo, blaženost, vir čaščenja, kletka, dom. V njegovi sredini se je svetil vir vsega življenja, vir vse smrti. Vir vse dobrote in vir vsega zla. Sijoči kamen.
Streslo jo je ob misli, da je nekoč verjela vanj. Bila je mlada, naivna, slepo je zaupala v besede preteklosti. Morda je vse, kar častimo, le maska …
Ozrla se je po temi, ki jo je bežno osvetljevala svetloba, ki je prihajala od kamna. Okolica svetišča je bila v temi videti drugače kot podnevi. Sploh pa drugače kot iz notranjosti kamnitega kroga.
Naredila je nekaj korakov, z očmi uprta v tla, iščoča kakršnekoli znake kraja, kjer so ležala njena oblačila. Kamen je bil enak kamnu. Bilka je bila enaka bilki. Vse si je bilo tako podobno …
V visokem šopu trave se je za trenutek nekaj zalesketalo v barvi rubinov. Pogled je prikovala nanj in se počasi približala, nato pa razmaknila bilke in srce ji je zalila sreča ob pogledu na rubinasto kačo.
Siris, je pomislila in kačina glava se je dvignila proti njej, z jezičkom okušajoča njen vonj.
»Siris,« je še zašepetala. Bila je njena kača, živa, čarobna kot vedno. Rubini, s katerimi je bila pokrita njena koža so se lesketali v svetlobi kamna. Nessa se je z roko približala bitju in rubinasto telo se je zvilo okrog njenega zapestja. Kačja glava se je obrnila proti njeni in se ji počasi bližala, Nessini prsti pa so medtem drseli po telesu, ki se je počasi zvijalo pod njimi.
Rdeče telo je objelo njen vrat, napajajoče se toplote njenega telesa. Nessa se je zopet zavedla, kako jo zebe in spet se je osredotočila na iskanje svojih stvari, tokrat s kačo okoli svojega vratu in s pomirjujočim, domačnim sikanjem ob ušesu. Pogrešala je ta občutek, slepo zaupanje bitja, ki je bilo tako bolj nevarno od nje.
Kamen je enkrat obkrožila, oči je imela še vedno uprte v vsak senčni kotiček, ki ga je ustvarjal kamen.
Nemogoče, da bi v taki temi našla lok in obleke, je žalostno pomislila in obupano zavzdihnila. Tako lažje bi se bilo spet prepustiti omami kamna … tako lažje bi bilo spet pustiti vse za sabo in se potopiti v brezskrbno omamo …
Kača je z repom pritisnila na točko na njenem vratu in se s telesom še močneje ovila okoli nje, da jo je zbudila. Nessa se je je zamišljeno dotaknila, resničnost se je spet vrnila v njene misli in pogled je zopet umaknila od mamljive svetlobe.
Stran moram in to čimprej … ampak ne bom odšla brez svojega loka!
Nekje v daljavi je zaskovikala sova in nad sabo je začutila plahutanje kril. Dvignila je pogled in se osredotočila na sovo, prek misli pošiljajoča vprašanje. Njune oči so se srečale in sova se je ustavila sredi leta, nato pa se spustila nižje, dokler ni sedla na vejo v višini Nessine glave. Še enkrat je poskusila, kajti sovin um je bil pameten, nezaupljiv. Toda kmalu se je ptica zopet dvignila, v počasnem letu oddaljujoča se od Nesse. Sledila ji je, dokler ni videla, kam je sova sedla. Manjša skala se je dvigala sredi gozdnih tal in ko se ji je približala ter z roko segla v temo za njo … njeni prsti so zatipali brušen les, tetivo, tok s puščicami. Usnje in platno, prave obleke. Olajšano se je zahvalila nočni ptici in dvignila svoje stvari.
Bile so vlažne, zmečkane, nekatere izmed puščic so bile zlomljene. Tetiva na loku je bila že vidno stara in ohlapna, toda les je ostal nepoškodovan.
Na ramo si je obesila tok s puščicami, v eno roko vzela lok, v drugo pa je stisnila tisto, kar je ostalo od njenih oblek.
Toplota je zajela njeno telo ob navalu olajšanja. Zdaj ob svetišču ni bilo ničesar več, kar bi jo zadrževalo tam. Siris je nestrpno posikala v njeno uho in pospešila je svoj korak in z vsakim metrom, ki ga je naredila stran od Sijočega kamna, je njeno srce hitreje razbijalo.
_________________
400 zlatnikov
dolgi vilinski lok
črna kobila Arista
rubinasta kača Siris

Poškodbe: /
**********************

Padme · Objavljeno: 09 Nov 2008 21:38 Naslov sporočila:

Sonce se je potopilo za obzorje in srebrne zvezde so se prižgale na temnem nebu. Drevesa, ki so že odvrgla svoja listnata oblačila, so se bledo svetlikala v mesečini in metala dolge sence na gozdno pot, ki se je kot temna kača vila med drevesnimi debli.
Spokojno tišino speče pokrajine je trgalo le enakomerno udarjanje kopit in sopenje dveh utrujenih bitij, ki sta ob tej nočni uri hitela proti svojemu cilju.
Na črnem konju, ki mu je noč nudila dobro zaščito pred nezaželenimi pogledi, je sedelo mlado dekle, dolgih skodranih rjavih las in temnih oči, v katerih se je zrcalila želja po odkrivanju novih razsežnosti lastne notranjosti.
Neizmerno hrepenenje po spoznavanju omejenosti lastnih moči in zakonov narave, jo je spodbudilo, da je svojega vranca gnala po poti, proti svetemu mestu, kjer je upala, da se ji bodo razkrile mnoge globoke skrivnosti.

Tako je skozi goste igličaste veje, ki so jih košate smreke tu in tam stegovale nad gozdno pot, opazila rahlo bledo svetlobo. "Počasi!" je zašepetala Fanucu, ki se je takoj odzval in upočasnil svoj korak. Je to le čudna igra mesečine, ali me oči od utrujenosti že varajo?
Ko sta za sabo pustila še zadnje iglavce, ki so obkrožali travnato jaso, se je pred njima razkril osupljiv pogled. Prav na sredini, se je iz tal dvigovala siva skala, od katere se je širil nežen, svetlo rumen soj svetlobe. Ni bilo najbolj jasno od kod je prihajala. Ali je sijala iz skritega okna na nebu, ali je sam kamen žarel ali pa se je luna poigravala s plosko srebrno površino gladke skale.
Padme je prizor tako prevzel, da je obstala na mestu in z odprtimi usti strmela v sliko, ki se je risala pred njo. Tudi Fanuco je obstal in se zazrl v čudovito stvaritev narave. Ko ga je iz zamaknjenosti končno zbudila rahla sapica mrzlega vetra, je z vlažnim gobcem dregnil svojo gospodarico, kot bi ji hotel reči spomni se zakaj sva prišla, in zakorakal proti čudnemu pojavu.

Padme mu je odsotno sledila. Pozabila je na vse svoje skrbi, na vsa vprašanja, ki so ji prej rojila po glavi in vse cilje, ki si jih je zastavila. Želela si je samo, da bi lahko za vedno ostala tukaj, v tem varnem zavetju čudežnega kamna, ki jo je napolnil z veseljem in zadovoljstvom.

Videla je kako se je njen čudoviti konj ustavil ter sklonil glavo v znak spoštovanja in ponižnosti. Njegova dlaka se je srebrno svetlikala in Padme se je zazdelo, da lahko vidi o čem ta mogočna žival razmišlja in kaj čuti. Še nikoli ga ni bolje razumela. Ta trenutek so bile njune misli in občutki popolnoma enaki. Pobožala ga je po gladki grivi in se stisnila k njegovemu močnemu vratu. Polizal jo je po obrazu, se obrnil stran in odkorakal proti gozdu.
Padme pa je še vedno stala tam ob sijočem kamnu in vsrkavala njegovo opojno moč. Roka ji je zatavala za pas, kjer so prsti zatipali njeno leseno palico. Potegnila jo je na plano in se zagledala vanjo.
Kot bi se zbudila iz globokih sanj, se je spet zavedla zakaj je sploh prišla sem in magična privlačnost se je razblinila.
Spet je začutila tisto silo, ki jo je celo noč gnala proti temu svetemu mestu, kjer naj bi jo čakali vsi odgovori. Vendar tu ni bilo nikogar, ki bi ji lahko pomagal, jo podučil o njeni moči, ji razkril vse globoke skrivnosti, ki so se skrivale v njeni duši.
Grenko razočaranje ji je zbrisalo zasanjan izraz iz obraza in s palico, ki jo je še vedno krčevito stiskala v roki, je sunkovito zamahnila skozi nenavadno svetlobo, v kateri se je palica za trenutek srebrno zasvetila.
Približala jo je svojim očem in se radovedno zazrla vanjo.
Da bi boljše videla je palico obrnila proti svetlobi in s prsti zdrsela čez gladko rjavo površino. Občutljive blazinice so zatipale drobne vdolbine, ki jih še nikoli prej ni opazila. Kako je vendar to možno? Palico sem že tolikokrat pregledovala in držala v rokah, pa vendar nikoli nisem opazila kakšnih nepravilnosti na njej.
Iztegnila je dlan, ki je zagorela s svetlo rumenim, skoraj belim plamenom in jo približala ročaju elementalne palice. Zajela je sapo in se zazrla v podobe, ki so se izrisale v lesu. Z veliko pazljivostjo je obračala palico v vse smeri in gledala čudne znake, ki so pokrivali celo leseno površino. Le zakaj tega nikoli prej nisem videla? Ima mogoče to sveto mesto res neko čudežno moč? Ali sem bila prej slepa za takšne skrivnosti?

Od nenavadnih znakov, ki so bili vrezani v palico je lahko razločila le dve podobi. Ena je bila nekakšna kača, ki je bila bolj podobna zmaju in se je zvijala v ognjenih plamenih, druga pa ogromna kamnita pošast z dvignjenimi rokami.
Vesela, da je odkrila nekaj novega in nenavadnega, je Padme položila svojo utrujeno glavo v mehko travo in zatisnila oči. Objel jo je trdni spanec, ki ji je pričaral čudne sanje, v katerih so se goreče kače bojevale s kamnitimi pošastmi.
Slišala ni niti pritajenih korakov, niti ni čutila velikega kosmatega telesa, ki se je ulegel poleg nje. Še ko ji je Fanuco položil svojo glavo v naročje je le globoko vzdihnila in potonila še globlje v divjo igro podzavesti.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Padme · Objavljeno: 13 Dec 2008 19:18 Naslov sporočila:

Sončni žarki so veselo poplesavali po Padminem obrazu. V spanju je dvignila roko in zamahnila skozi zrak, kot bi hotela odgnati nadležno svetlobo, ki jo je zbadala skozi veke. Vendar sonce je s svojimi dolgimi prsti še vedno vztrajno božalo po obrazu.
Godrnjaje je zamežikala v novo jutro in iztegnila roke nad glavo, kot ptica iztegne svoja krila preden poleti v nebo. Počasi je prisilila svoje telo, da se je dvignilo in prepodilo jutranjo otrplost.
Mežikaje se je razgledala po pokrajini, ki se je razprostirala okoli nje in pogled ji je obstal na sivem kamnu, ki je stal na sredi zelene jase, obdane z visokimi drevesi.

Kot blisk so ji misli zdrvele po glavi in ji prikazale dogodke prejšnje noči. Pograbila je svojo palico in se zazrla vanjo. Podobe so bile še vedno tam. Niso se svetlikale in niso bile tako razločne kot v soju mesečine in sijočega kamna, pa vendar so bile tam. Drsela je s prsti po hrapavi površini svoje palice in nežno tipala po vseh vdolbinah in zarezah, kot bi hotela, da si njeni prsti zapomnijo vsako nepravilnost.
La kaj bi naj pomenili ti simboli? In zakaj se niso pokazali že prej? Je mogoče to kakšen znak? Kakšen namig, za mojo nadaljno pot? Gotovo ni le naklučje.
Spet je zagledala kačo, ki se je zvijala v ognjenih plamenih. Velike oči so izžarevale mogočnost in pogum. Kako bi si želela, da bi lahko bila tako veličastna kot ta kača

Dvignila je svoje roke predse in jih zamaknjeno opazovala, ko so začele goreti po njeni lastni volji. Plameni so bili najprej čisto beli, potem zlatorumeni in potem spet krvavo rdeči. Kot izučen slikar se je poigravala z barvami in razločno je lahko čutila, kako ima vsaka barva neko drugačno lastnost. Bel plamen je bil nabit z energijo, kot da bi ga zadrževala v kristalni krogli, ki lahko vsak čas eksplodira. Tisti zlatorumen jo je prijetno grel, če jo je zeblo in obenem ščitil pred toploto, če je bilo preveč vroče. Rdeč pa je hotel pogoltniti vse okoli sebe. Sikal je kot nenasitna zver in prežal na svoj plen, ki bi le podžgal njegovo lakoto.
Tako se je nekaj časa igračkala, ko je naenkrat skozi ognjene zublje zagledala črno postavo na drugi strani jase. Fanuco se je vzpel na zadnje noge, zamahnil s kopiti, glasno zarezgetal in se pognal proti elementalki.
Spustila je roke ob telo, nagnila glavo nazaj in zaprla oči. Ogenj je zajel njeno celo telo, in ga ljubeznivo božal, kot da je najdragocenejša stvar na svetu. Fanuco se ni ustavil. Še naprej je z vratolomno hitrostjo drvel proti mestu, kjer je stala goreča postava njegove gospodarice.
Padme pa se ni zmenila zanj. Še vedno je gorela kot bakla, in plamene je usmerjala v vse strani.
Črni frizijec je upočasil svoj dir in se ustavil tik pred njo. Če bi samo iztegnila roke, gi se lahko dotaknila njegove glave. Odprla je oči, v katerih ni bilo ničesar drugega kot le odsev plamena, ki je gorel znotraj njenega telesa in se zazrla v črne oči svojega konja. Tako si želim, da bi te lahko bolje razumela, da bi bila moja duša tako svobdna kot je tvoja. Tako zelo...

Začutila je da njeno telo izginja med plameni. Ni več bila človeška podoba, ki gori. Bila je ogenj sam. Ovire so se podrle, meje so padle, le duša je ostala, le misel...In ta misel se je sedaj oprijemala tega črnega žrebca, ki mu je želela biti tako podobna.

Plamen se je v trenutki razcepil, oblikoval štiri močne noge, dolg hrbet, pleča, glavo z debelim gobcem, ušesa in bruhnil nazaj kot griva in rep. Padmina duša se je od veselja pognala naprej, zagalopirala po travniku in mimo sijočega kamna. Fanuco pa je le začudeno opazoval gorečega konja, ki je kot mlado žrebe poskakoval okoli sive skale.

Naenkrat pa se je Padme zavedla, kakšna nenavadna preobrazba se je zgodila. Plameni so v trenutku izginili in z njimi tudi ognjeni konj. Na travniku je obležalo le izčrpano žensko telo, ki ni kazalo nobenih znakov življenja. Črni žrebec se je s strahom v očeh, pognal proti svoji prijateljici, legel poleg nje na tla in jo s težavo spravil na svoj hrbet. Čutil je kako so se Padmine roke slabotno oprijele njegovega močnega vratu in kot veter je poletel proti gozdu, proti reki, proti zdravilnemu izviru. Tekel je, kot da mu gre za življenje.
_________________
Denar: 1100 zlatnikov
Orožje: Elementalna palica, meč
Živali: Frizijski konj Fanuco
Poškodbe: /
______________________
パドゥメ

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli