Angaráto
Demon
Pridružen/-a: 30.08. 2008, 13:41
Prispevkov: 21
Kraj: Križe
|
 Objavljeno: 08 Sep 2008 16:53
Naslov sporočila: Zapuščena hiša |
 |
|
Soba se je zasvetila v močni vijolčini barvi, ko so v tleh počasi začele nastajati zareze kroga. V krogu je nastala zvezda in okol nje so se nizali simboli uroka udejanjanja. Zareze so dobivale zelenkast sijaj in barva se je vedno bol svetila. Pred nezavednim Angarátom se je udejanil velik na pogled precej mogočen demon. Dva že polno razvita rogova sta se bohotila na straneh plamena, ki je tlel med njima v veličastni oranžni barvi demonskih najmočnejših čarodejev. Še preden se je zavedel ga je demon pobral iz tal, prebudil in Angaráto je zrl iz oči v oči z bitjem, ki ga ni takoj spoznal. Strah je preplavil njegovo še vedno nekoliko omotično telo in ga popolnoma paraliziralo. Oči demona pred njim so sevale avtoriteto, moč in izkušnje, brazgotine govorile zgodbe o neštetih bojih z živalmi za katere prebivalci površja še slišali niso in trde obrazne poteze so pričale o vzgoji in izkušnjah pridobljenih na že precej dolgi poti demona, ki je sedaj držal malega nemočnega demončka dober meter nad zemljo. Angaráto je prestrašeno strmel v oči svojega očeta brez da bi vedel kdo in zakaj se ga je lotil. Demon si je podrobno ogledal svojega sina. Iskal je kakršnokoli znamenje prerokbe, ki je govorila da ga bo nekega dne njegov lasten sin pokončal. Iskal je brazgotino, materino znamenje, karkoli kar bi pričalo da je to tisti sin, ki bo njegovo življenje končno končal. Šele ko je plamen na roki približal njegovemu čelu je opazil zarezo, ki se je skrivnostno zasvetlikala v soju plamena. Streslo ga je in bes je preplavil njegovo telo. Iskrice so zaplesale iz plamena med njegovimi rogovi in obdale sobo v peklenski ples. Zarjul je in zalučal ubogega Angaráta v steno na nasprotni strani, ki se je udala in odletel je skozi. Demon je sledil Angarátu na drugo stran stene in razširil krila v besu. Medtem ko je demon razkazoval svojo moč pa je v drugi sobi ponovno nastala tista skirvnostna vijolična svetloba. Demon je ponovno prijel malega Angarátota tokrat za vrat in ga pritisnil ob tla. Z roko je nekako vodil eno od isker proti Angarátu in se pripravil da ga ugonobi. Takrat se je zeleno zasvetilo in demona je odneslo v krog iz katerega se je udejanil. Na drugi strani sobe je stala postavna demonka z barvo kože, ki se je natanko ujemala Angarátovi. Stekla je preko sobe, prijela dve iskri, ki sta krožili še po sobi in z njima stekla proti demonu ter se postavila nadenj. Ko je izrekla urok udejanjanja je združila iskri da je počilo. Svetloba in vročina plamena je skupaj z demonoma v krogu izginila neznano kam v zemljo in v sobi je kar naenkrat vladal mir. Vse kar je ostalo je bil osmojen nezavesten demon sredi sobe, ki je mirno dihal, ko se je polegal prah in saje.
__________________________________________________________________
Deske so zaškripale, ko se je Angarátova glava počasi začela premikati. Roka mu je zdrsnila iz prsi na tla, pri čemer je vzdignila oblak prahu in saj, ki se je komajda polegel. Odprl je oči in se zmedeno zazrl proti stropu. Dejstvo, da je vse videl megleno, mu ni pomagalo pri določevanju njegovega položaja. Spomnil se je, da je prišel iz gozda in se skril v hiši, spomnil se je tudi oči njegovega očeta in besa pomešanega s strahom, ki ga je videl v njih. Ni bil še čisto prepričan ali je sanjal ali se je vse to res zgodilo, vendar, ko je pogled usmeril proti precej veliki luknji v steni, se mu je v mislih odvrtel celoten prizor. Nagnil se je na bok da bi se pobral, ko ga je v hrbtu zategnilo. Bolečina se je razširila od središča hrbta na vse ude in še posebno bolela na črnicah, ki so sevale na komolcih in kolenih. Nekaj časa je z odprtimi usti lovil sapo in se, ko je bolečina končno pojenjala ,počasi obrnil na trebuh. Roke je uprl v tla in začutil kako se mu je ožgana koža nagrbančila in na nekaterih delih popokala. Z malo pomoči od mizice, ki je po čudežu preživela dogajanje v hiši je Angaráto kmalu stal. Bil je otolčen, opečen in v glavi mu je kljuvalo vendar je bil zbran in osredotočen na to, da se čimprej spravi stran iz te hiške in nekam na odprto, kjer bo svojemu očetu lahko ubežal. Zanj ni bilo obstanka. Oče ga bo lovil po celem Palaninu in ne bo odnehal, dokler ga končno ne bo pokončal. Takrat se je spomnil na žensko, ki je pritekla čez sobo malo preden se je onesvestil. V srcu ga je stisnilo... Bi lahko bila to... Ona. Ga je res ona rešila pred očetom. Čustva in misli so ga preplavila, vendar se je kot pravi demon otresel vseh slabih občutkov in se ponovno osredotočil na njegov pobeg. Opazil je da so se mu zlatniki stresli po celotni sobi in da je njegovo zastrupljeno bodalo po eksploziji pristalo, zapičeno v steno. Usedel se je na tla, zaprl oči, odmislil bolečino, predse iztegnil roko in se osredotočil. Tokrat je plamen vzplamentel takoj, ko ga je v mislih udejanil. S pomočjo luči od plamenčka je pobral zlatnike, si opasal bodalo, otresel s sebe prah in skozi napol odprto okno zlezel ven na ulico. Nekaj časa je taval in razmišljal, a ko je v daljavi zaslišal korake, se je spet zbral, ugasnil plamenček in se zlil s sencami. Nekje med ulicami je našel podboj majhne kleti kjer se je zleknil in pokril s senom, ki ga je ukradel iz nekega hleva na poti. Utrujen in razbolel je počasi odtaval v spanec.
_________________
2000 zlatnikov
zastrupljeno bodalo
_________________________
PIU WIU! |
|
