 |
| RPG forum, kjer vaša domišljija postane resničnost
|
|
|
 |
Avtor |
|
| Sporočilo |
 |
|
Nessa
Glavna vilinka
Pridružen/-a: 31.07. 2007, 15:06
Prispevkov: 840
|
 Objavljeno: 31 Jul 2007 22:15
Naslov sporočila: Izliv reke |
 |
|
| Tukaj se reka izliva v Morje. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Ilae
Demonka
Pridružen/-a: 03.08. 2008, 20:40
Prispevkov: 71
|
Objavljeno: 13 Sep 2008 10:52
Naslov sporočila: |
|
|
Ilae se je iz gozda napotila proti reki, da bi si naponila svojo čutaro z svežo vodo. Usedla je je pod senco drevesa, ki je stal ob reki. Izza pasu si je privlekla čutaro in se sklonila proti vodi. Izza pasu je privlekla čutaro in ji odprla pokrovček. Zajela je vodo in jo pomaknila k ustom. Voda se je dotaknila njenih ust, a voda je bila že mnalo slana saj se je tu že izlivala v morje. Namrščla je obraz in vodo takoj izlila nazaj v reko. Podala se je malo bolj proti izlivu reke...
_________________
2300 zlatnikov
~ zastrupljeno bodalo
~meč
poškodbe: poševna brazgotina po hrbtu
*****************************************
Ljubezen je upanje, če ta umre, umreš tudi ti...
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Lark
Elemental
Pridružen/-a: 12.10. 2008, 12:33
Prispevkov: 10
|
Objavljeno: 13 Okt 2008 18:33
Naslov sporočila: |
|
|
Sončni žarki so prodrli skozi goste krošnje gozda in svetloba se je na črnem telesu leva igrala z senco. Skupaj sta plesali nor ples in ustvarjali najrazličnejše podobe na črnem krznu dokler končno nista priplesali do oči.
Lark je zaspano pomežikal v sonce in počasi začel premikati svoje orjaško telo. Raztegnil je prednje tace in močno zazehal, pri čemer je vase potegnil zavidljivo količino zraka. Prsni koš se mu je napel in zamižal je, ko je ta zrak spet izpustil ven pri čemer je glasno zarjovel. Samega sebe je sprva presenetil nato pa se spomnil kaj je postal.
Stresel je grivo, ki se je zalesketala v sončni svetlobi in se znebil temnih misli. Tokrat je dal prednost njegovem želodcu in misli usmeril na iskanje hrane. V želodcu mu je krulilo in čutil je lakoto kot še nikoli poprej. Lakoto po mesu, po svežem mesu in v mislih se mu je kar zvrtelo ob misli na sveže, še surovo truplo. Pri srcu ga je stisnilo ob misli, o čem razmišlja?!
Potem pa je pogledal svoje nove okončine in ob pogledu na orjaške šape se je nasmehnil. Prvič odkar je ušel od prekletih magov je videl dobro v svojih novih sposobnostih. Iztegnil je svoje kremplje in si ogledoval njihovo dolžino, pri čemer je razmišljal kako se zapičijo v vrat kakega maga. Zavedel se je... Hoče maščevanje!
Z novim zanosom in srdom v srcu se je začel premikati naprej proti reki. Popolnoma je pozabil na ves svet okoli sebe, pred očmi so mu plesali prizori pokola magov, kri in njihove preklete palice polomljene na tleh, pri čemer pa pozabil, da svojih novih udov pravzaprav še ni vajen. Z repom je zamahnil in nekako mu ga je uspelo pohoditi, pri čemer pa se je z levo sprednjo taco zataknil še za korenino in pristal je v blatni luži pred njim.
Spreletel ga je srd nad svojo nesposobnostjo in, ko se je vzdigoval iz blatne luže se je trdno odločil navaditi se na vse te nove ude. Taco za taco je počasi hodil naprej in poskusil ujeti ritem korakov. Ni dolgo trajalo, ko se je navadil, pri čemer pa je najvrjetneje izpadel kot popoln bedak, saj je rep držal visoko v zrak, da se nebi spet spodtaknil obenj.
Počasi a vztrajno je ujel ritem in pričel teči. To mu je šlo precej bolje od rok in prepustil se je da je podrastje božalo njegov gost kožuh. Noben trn ga ni motil in nobena veja ga ni ustavila. Veter je zavel ob njegovem telesu in začutil je elementa v njem.
Spet je začutil svoje telo, zavedel se je samega sebe in zagnal se je v divjem tempu proti izhodu, ki ga je videl nekaj sto metrov pred sabo. Naenkrat je pred njim zazijala luknja.
Njegovi možgani so mu govorili naj se ustavi in jo obide a njegovo telo je bilo prepolno adrenalina in ko je prišel do roba se je samo močno odrinil in lahkotno preskočil dobra dva metra veliko vdolbino v gozdnih tleh. Zrak, ki je vel mimo njegovega telesa ga je navdajal s tako domačim občutkom. Prvič je čutil, kot da je del svojega elementa. Čutil je povezanost na povsem drugačnem nivoju in to ga je navdajalo z srečo. Bil je srečen po dolgem času.
Skozi bujno podrastje ob robu gozda je pritekel ven in prepustil soncu, da je osvetil čisto vsak del njegovega telesa. Pred sabo je nekaj kilometrov po hribu navzdol opazil delto reke, ki se je izlivala v morje in pogled ga je popolnoma očaral.
Stal je tam in upanje, ki ga je nekaj časa čutil do sveta je ponovno zapolnilo majhen delček njegovega razvranega srca. Ponovno je vdihnil, tokrat rahlo slan morski zrak, ki ga je vohal četudi nekaj kilometrov stran od morja in izpustil iz sebe še enkrat ves tisti zrak v obliki mogočnega rjovenja. Iz sebe je iztrgal vso bolečino in žalost in jo poslal stran v daljavo iz koder se še odmev ni vrnil, nato pa se je zagnal po bregu navzdol malo na vrat malo na nos proti vodi.
_________________
Brez imetja
Poškodbe: /
_________________________________________
PIU WIU |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
