Ryann
Človek
Pridružen/-a: 12.08. 2008, 21:43
Prispevkov: 62
|
 Objavljeno: 13 Avg 2008 22:51
Naslov sporočila: Ryann |
 |
|
Ryann
-----------------------------------------------------------------
Rasa: Človek
Starost: Devetnajst pomladi
Element: Ogenj
Posebnosti: / (za sedaj)
-----------------------------------------------------------------
"Mama, povej mi še kakšno zgodbo!" je navdušeno prosil Ryann. Petletni otrok je naravnost oboževal, ko je od mame slišal kaj zanimivega.
"No, lahko ti povem še nekaj ... A to ni ravno zgodba. Se spomniš, ko sem ti pravila o Mestu? No, tam sedaj vlada kralj. Živeč v velikem gradu, neprestano skrbi za varnost in preskrbljenost Mesta s pomembnimi surovinami. Zavzemajoč se za mir in pravico, ki polni Mesto, je odličen vodja-"
"Mama," je Ryann prekinil pripovedovalko, "Zakaj nikoli ne greva v Mesto?"
Tišina je napolnila kočo v Začaranem gozdu, kjer sta živela. "Ryann," je počasi začela mama, ko se je odločala za primeren odgovor. "Četudi je Mesto odličen kraj, ga ne poseljujejo samo odlični ljudje. Denimo, kdo bi te lahko ugrabil, kar bi bilo zelo slabo. Tu v gozdu pa lahko živiva mirno življenje, brez skrbi in preprek."
"Aha ... se spomniš, ko sva prejšnji teden v gozdu srečala tisto družino? Otrok, ki je bil star toliko kot jaz mi je rekel, da sta odrasla človeka njegova mama in oče. Ti si moja mama. Kje pa je moj oče?"
Zopet je kočo napolnila tišina, mama pa je zavzdihnila. "S tvojim očetom se nisem razumela, Ryann. Morala sva se raziti."
"Ampak zakaj ga nikoli ne obiščeva?"
"Ker je ... baraba."
Četudi je mlad fant tedaj svoji mami verjel, je vedela, kako se je zlagala. Do Ryannovega očeta je še vedno gojila čustva. A Ryann, otrok samega kralja Mesta, se v Mestu ne sme prikazati. Ko bi le lahko bila skupaj ... A s kraljem sva si bila preveč različna. Morala sva se raziti. Verjetno ima sedaj že otroke, novo življenje z drugo žensko. Če bi odkril, da sem se vrnila v mesto s sinom - z možnim prestolonaslednikom - bi se življenje Mesta obrnilo na glavo.
Tako sta živela v Začaranem gozdu, uživajoč miren vsakdan, brez stikov z zunanjim svetom. Ryann je mami pomagal z lovom, kajti zgolj od rastlin nista mogla živeti. Leta so minevala, Ryann je odraščal, njegova mama pa je skrivnost njegovega očeta še vedno skrbno varovala. A s tem, ko je Ryann dosegel svojo devetnajsto pomlad, je odločila, da je čas.
"Ryann!" je kočo zapolnil mamin glas, "Vstati bo potrebno; zmanjkalo nama je tako mesa kot gozdnih sadežev in skupaj greva v gozd. Kot običajno - jaz bom poskrbela za sadeže, ti pa poskušaj uloviti kakšno žival."
Ryann je vstal iz svojega ležišča. Nadel si je svoja usnjena, lovska oblačila, prijel za lok in tul s puščicami, ki jih je izdelal, nato pa se je odpravil ven. Zrasel je v visokega, vitkega mladeniča, polovico hrbta pa mu je prekrival slap dolgih, črnih las.
"Tu si, torej," ga je mama nekoliko neučakano pozdravila z nasmehom. "Pa pojdiva, zajtrk se ne bo prikazal na mizi kar sam od sebe!"
Tako sta se odpravila po gozdu, mama s svojo košaro, Ryann s svojim lokom in puščicami. Sproti sta nabirala sadeže, Ryann pa je poskušal s kakšno od svojih strelic zadeti kako srno. Kmalu sta imela polno košaro, Ryannu pa je uspelo ubiti mlado košuto, ki je imela poškodovano sprednjo nogo in jo je bilo lažje ujeti.
"Tako," je zadovoljna dejala mama, ko je v koči na mizo postavila njun obrok. Prisedla je, in pričela sta z obedom. Razen žvečenja in rožljanja pribora, je njun obed zapolnjevala tišina. A Ryannova mama se je odločila, da je čas.
"Ryann," je previdno začela. "Devetnajst pomladi imaš, in prepričana sem, da boš sedaj lahko razumel, kar ti bom sedaj zaupala."
Ryann je prenehal jesti. Dovolj star sem? Kaj bom le izvedel?
"Glede tvojega očeta je." nadaljevala je zelo počasi. "Mislim, da si dovolj star, da lahko sprejmeš njegovo identiteto. Ti si sin Mestnega kralja..."
Ryann je obnemel. Njegova mama je nadaljevala, a ni poslušal. Sin mestnega kralja? Ne, ne more biti res. Saj to bi vendar pomenilo, da bi ves ta čas lahko živel življenje princa, prestolonaslednika! A sedaj, ko to pove, se vse tako lepo sestavi skupaj ... Torej mora biti resnica ...
"...in tako sem se, po vseh teh letih, odločila, da ti povem..."
... Resnica, ki jo nebi smela skrivati pred mano!
Sunkovito je vstal od mize, da je slednja padla na tla z vsemi predmeti na njej vred. V očeh mu je gorel bes, kakršnega njegova mama ni videla še nikoli poprej. Tiho je opazovala, kako se je značaj njenega sina v nekaj trenutkih dramatično spremenil.
"Ti ... ti ..." je zaslepljen z jezo pokazal na svojo mamo. "Ti ... prevarantka! Vsa ta leta ... ves ta čas sem s tabo živel v gozdu, to dolgočasno, neobetavno življenje! In s samo nekaj besedami bi mi lahko omogočila, da nekega dne sedim na Mestnem prestolu!"
Ryann se je tresel, jeza pa se je spreminjala v slabost. Padel je na kolena, omotičen, nesposoben česarkoli drugega kot požiranja samega sebe v lastnem besu.
Njegova mama je le nemo opazovala, po licu pa ji je spolzela solza. Imela sem prav ...
"In ... in veš kaj?" je Ryannu nekako uspelo reči, zroč v tla. Dvignil je pogled, nakar je zakričal, kolikor so mu dopuščala pljuča: "Sovražim te!"
Za naivno mater je bila to kaplja čez rob. Obraz je imela kmalu popolnoma premočen od solz, naslednji trenutek pa se je zasukala na petah, bežeč skozi vrata njene koče in globoko v gozd.
Razjarjen je Ryann kleče čutil nenavaden občutek. Kot bi se spreminjala sama njegova notranjost. Vstal je, razdražen zaradi celotnega dogodka, in se nestabilno odpravil za svojo mamo. Dosegel je prag koče, nakar se je zgodilo.
Padel je čez še vedno goreče ognjišče, ki sta ga imela postavljenega pred kočo, s tem pa ga je prevrnil in plamenom odprl pot do suhega, vnetljivega lesa majhne koče. Nemočno je obležal, podzavestno še vedno poslušajoč plamene, ki so požirali njegov dom.
***
Ko se je zbudil, je njegovo telo močil dež. Ta je pogasil plamene, a prepozno - koča je bila že uničena. Ryann se je počutil nenavadno. A to ga ni motilo. Pravzaprav je imel občutek, kot da bi ga nesrečni dogodek prerodil.
Neumna ženska, ki sem jo celo življenje klical mama ... so bile njegove misli, ko se je pobiral na noge. ... In sedaj je ni več videti. Tudi ogenj, ki mu je poprej gorel v očeh, je ugasnil. Sedaj jih je polnil le še neskončen hlad. Torej, pred mano stoji boljša prihodnost. Boljše življenje. Kmalu bom izpolnil svojo rojstno pravico. Zavladal bom Mestu ... ne ...
"... Ne samo Mesto ... Cel svet ... bo moj!"
_________________
Imetje: Železni meč, čutarica (napolnjena z vodo)
Denar: 200 zlatnikov
-------
Stanje: Zdrav
Znanja: Osnovno mečevanje, ledeni ogenj
-------
... Cel svet ... bo moj!
リャンン |
|
