Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Nessa

Neusmiljena pokrajina, z redko zasajenimi 'malimi nebesi', kjer je vode dovolj za uspevanje številnih oaz. Rumena krogla pošilja svoje žgoče žarke nad pokrajino, izsuši vse živo, jim podari dolgo in bolečo smrt. Številni viharji raznašajo pesek daleč proč, ti lahko popolnoma zameglijo pogled in stalno spreminjajo enolično zlato pokrajino.

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Katara je prispela na vrh peščene gore, ki se ji je zdela čudovita. Nikogar ni zagledala. Počepnila je, v roke vzela pesek, ki ji je med prsti spolzel nazaj na tla. Zazarla se je v daljavo, kjer je bilo še na stotine teh prelepih čudes. Katarino oko je prvič videlo to prelepo dalno pokrajino, popolnoma prekrito z peskom. Spraševala se je, če je tukaj sploh kaj življenaja, pa vendar je pod nogami čutila živo naravo. Bila je zares utrujena, noge so bile težke in vročila je vse bolj pripekala. Katara se je zavedala, da bi bilo dobro skovati načrt, ali pa vsaj premisliti o dvoboju. Začela se je razgledovati in premišljevati; Najhujša težava ne bo Luna, temveč pomankanje vode in vročina. Pesek lahko uporabim kot obrambo, a mislim da vsi poznamo ta trik... Nadaljevala je, ko ji je pod nogami iz zemlje prilezla kača. Katara je ostala mirna ter le opazovala, kaj bo kača storila, ta jo je nekajkrat obplazila, a nakoncu se je le skrila nazaj pod zemljo. Katara je z tem videla kako preživijo živali tukaj. Podnevi se skrijejo pod zemljo, ponoči ko se temperature spustijo da prilezejo na dan.
Čakala je, a tekmeca še vedno ni zagledala, zato je odmaknila iz peščine pod njeno vznožje, kjer je bila že senca. Katara je iz pasu izvlekla meč, ter z njim naredila nekaj elegantnih gibov. Ko jih ej izvajala, se je spominjala kako ta se kot otroka ona in njena izgubljena ljubezen t falicami igrala, a tokrat je to ni potrlo, bila je vesela da je imela takega prijatelja, ki ji je stal ob strani. Otrudila se je, zato je sedla na skalo z pogledom usmerjenim nazgor v modro nebo. Nikoli še ni videla neba tako modrega, ko se je na ozorju sonce poslavljalo, je nemo zažarelo v krvavi barvi, ter prinašalo sporočilo, da se bliža tema. Katara je še nakaj časa posedela na skali, potem pa se iz kamenja, ki je ležalo naokoli naredila krog in nabrala nekaj dračja. Prižgala je ogenj, kateri ji bo ponoči dal zavetje pred nezaželenimi gosti. Tlenje neba je ponehalo in zdelo se je, kot da je svet ki ga poznaš podnevi popolnoma drugačen ponoči. Katara je je ulegla zraven ognja, ter z roko držala meč. V strahu kaj bo prinesel naslednji dan je zapala ter se predala sanjam.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Luna

Ko je Luna prispela do puščave se je že spuščal mrak. Ozrla se je po okolici in opazila tleče ognjišče in dekle, ki je spala ob njem. To je ona, je pomislia, toda ni se ji približevala. Dekle bi lahko imelo nemiren spanec in ni je želela zbuditi, saj bo naslednji dan potrebovala moč. Ne delaj si utvar, se je opomnila, verjetno je spretna mečevalka, kar ti zagotovo nisi. Toda pri takšnih mislih se ni dolgo ustavljala. Začela se je razgledovati po okolici in zgrabila polno pest peska, ki ji je nato spolzel med rokami na tla. Bil je popolnoma suh, droben in zelo primeren za napad v skrajni sili, toda Luna ni imela namena poseči po njem. Temperature so se hladile in radovedno je opazovala puščavske živali, ki so prilezle na dan. To so bile razne trdožive žuželke, plazilci in manjši sesalci. Ni jih želela motiti, le opazovala jih je.

Odločila se je, da se nastani na sipini nedaleč stran. Odločila se je, da se ne bo trudila z ognjem. Pojedla je meso, ki ji je ostalo še od zadnjega lova v gozdu. Pri lovljenju s puščicami nisem tako slaba, je pomislila med jedjo in se ozrla k svojemu orožju, ki ga je odložila nedaleč stran.
Nedolgo za tem je zaspala, toda njen sen je bil nemren, saj so se temperature spuščale in prvič po dolgih letih je bila sama. Brez Matadorja. Skrbelo jo je zanj in za Zevsa, toda vedela je, da se bosta znašla.

Zbudila se je zgodaj zjutraj, si oprtala meč, lok in tul polen puščic, v mošnjičku za pasom pa je visel tudi njen kamniti lev, ki ji ga je podarilo svetišče preko Nesse. Ni bila lačna, toda v usta si je vrgla gozdne sadeže, ki jih je nabrala prejšnji dan, nato pa se je odločno odpravila proti mestu dvobojevanja. Ko je stopila na vrh sipine, za katero je bila skorajda prepričana, da je včeraj še ni bilo, se je pred njo razprostr čudovit razgled. Sonce je vzhajalo nad sipinami, ki so ležale pred njo. Prizor jo je očaral in za trenutek je pozabila na turnir.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Luna

Luna je opazila dekle, ki se ji je približevalo in komaj opazno se je nasmehnila. Zdaj je, kar je. Stopila ji je nasproti in ko sta stali druga nasproti druge jo je Luna pozdravila: "Pozdrvaljena, jaz sem Luna!" Njen obraz je ostal resno, toda njene tople oči so se smehljale in hkrati kazale odločnost. Ogledala si je dekle nasproti in ko je opazila meč so ji po hrbtu šinili mravljinci. Toda tega navzven ni pokazala in neznanki je podala roko, da bi se seznanili.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

......Začetek dvoboja.......

Katara je prispela na vrh sipine, na kateri jo je že čakalo dekle. To bo Luna; si je mislila, ter si jo med hojo ogledovala. Bila je nekaj pomladi mlajša od nje, a vendar je Katarino pozornost pritegnila brazgotina, ki je 'krasila' Lunino lice.
Stopila je do nje, ter jo pozdravila. Ogledovala si je njeno orožje, ter sklepala, da za razliko od nje ni dobra mečevalka. A življenje jo je izočilo, da naj ljudi ne sodi po zunanjosti.Luna jo je pozdravila in Katari je bilo že težje. Obrnila ji je hrbet, ter stopila nekaj korakov proč. Tukaj se bo najin dvoboj začel; je rekla odraslo in odgovorno.
Zapihal je veter, ter Katari razpšil lase. Ognjena krogla je že prepotovala na sredino sinjega neba in z tem pošiljala svoje najmočnejše žarke na zemljo.
Bilo je vroče in katara je potegnila meč. Ni ravno vedela, kako naj to stvar začne, zato se je še nekaj časa obotavljala. Stisnila je ustnico med zobe, v rokah se je nabiral pod a vendar vročina ni imela moči, da bi Kataro ustavila pred napadom. Tako zelo si je želela spopasti se z Ryannom, da je bila prepričana, da je skoraj nepremagljiva.
Stekla je proti Luni, zamahnila ter zaprla oči. Zaslišal se je le zvok, ki ga je z svojim zamahom sprožil meč. Veter je ponehal, katara si ni upala odpreti oči, le čakala je na kakšen znak, da je nasprotnica uredu.
Ni si želela ubijati, a vendar si je želela zmagati...
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Luna

Luna je odskočila in se opotekla nazaj. Tako nenadnega napada sploh ni pričakovala in izza pasu je komaj potegnila meč, ki ga je zdaj držala v rokah. Ozrla se je po svoji nasprotnici in ji mirno stopila nsproti, ko pa se ji je dovolj približala je z mečem sunila proti njej, a pri tem se je počutila nerodno in vedela je, da njen udarec ni zadel cilja. Še enkrat je zamahnila proti sotekmovalki, upajoč, da ji bo iz rok izbila rezilo.
Nato se je umaknila korak nazaj. Bila je zadihana in po licu ji je lil pot. Pesek pod njenimi nogami ji ni dajal trde opore na tleh in toplo sonce je žgalo. Njeno grlo je bilo popolnoma suho in želela si je le požirek vode. Čutila je čutaro na svojem razgretem telesu, toda vedela je, da nima časa piti, saj se je zavedala, da Katara ne bo počivala. Še enkrat je stopila proti njej z mečem v rokah in se pognala v napad. Delila je udarce in upala, da ji bo končno supelo razorožiti tekmovalko. Hkrati pa je upala, da bo zapihala vsaj sapica vetra in da bi vročina popustila. Njenew noge so se vlekle po pesku, ki ga ni bila vajena in upala je, da ji bo kmalu uspelo doseči svoj cilj. Želela si je zmagati.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

1. vmesna sodba

Razbeljen pesem je poplesoval v vročem zraku, ko sta se na bojišču srečali dve postavi. Močni sunki vetra so raznašal okoli drobne kosce mivke in njuno vidljivost le še bolj oslabili, žgoča vročina pa je vztrajno srkala energijo z njunih razgretih teles.
Katara je na plano potegnila meč, zalesketal se je v lastnem soju, se pognala proti nasprotnici, tik pred njo zamahnila, a njen udarec je bil nenatančen, primanjkovalo ji je odločnosti, Luni je dal ravno dovolj časa da se je spretno izmaknila ostremu rezilu. Naposled je tudi sama izvlekla svoje orožje, nekajkrat je grozeče zamahnila proti njej, očitno je šlo zgolj za ogrevanje. Vročina je vztrajno srkala življenjsko moč z nje, a vdala se ni. Nobena od njiju se ni imela namena.
Njen meč je zopet zaplesal v zraku, nekajkrat bil Katari nevarno blizu, a zadel ni ničesar oprijemljivega. Nepredvidljivi sunki vetra so se stopnjevali, sonce pa ni imelo namena popuščati.
________________________

Več opisovanja sebe, okolice, nasprotnice, izkoristita prednosti in slabosti narave ki vaju obdaja in šibke točke nasprotnice, misli, razmišljanje karakterja (zakaj sta sploh na turnirju, kako bi bili pripravljeni sprejeti dejstvo, da na koncu ena drugo ubije?...). Stremita k posebnosti, izstopajta, a ne pretiravajta. Vživita se v svoj lik!

P.S. predlagam, da ne storita več kot 1-2 napada na post
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Luna

Luna se je opotekla nazaj, ko ji je močen sunek vetra v oči zanesel drobna zrnca peska. Zaklela je in se vzravnala, še vedno mižeč na eno oko. Zdelo se ji je, da je zaslišala zven meča, ki je zarezal skozi zrak in hitro je postavila svoje rezilo v obrambni položaj, da bi odbila napad. Nisem si mislila, da bo takole, je pomislila, ko se je poskušala zbrati. Toda če zmore moja družina, zmorem tudi jaz, si je odločno rekla, ko se je ponovno zagnala v napad. Zazrla se je v Kataro pred sabo, na videz odločno, toda utrujeno. Luni je mislel na to, da je tudi njena nasprotnica izmučena, dala nov zagon, novo moč in še hitreje je zavihtela svoj meč. Na njegovo težo je bila navajena, zato ji ga ni bilo težko vihteti, toda vročina in nepoznavanje tehnike sta jo utrudila. Zamahnila je proti njej in že je pričakovala oster odziv. Toda ni imela namena popustiti. Sem nisem prišla zato, da se vdam, se je spodbujala v mislih in usmerila meč proti Katarinemu trebuhu. Odločnost je premagala strah pred poškodbami in želela si je le, da se dvoboj hitro zaključi, saj ni vedela, koliko časa bo še zdržala. Neprestano se je morala opogumljati.

Ko je ponovno zavihtela meč in se za hipec obrnila proti soncu, jo je svetloba zaslepila in opotekla se je nazaj. Imela je srečo, da ni spustila meča z rok, kajti ravno pravi čas je dvignila rezilo in samo s srečo je odbila močan napad. Ne bo se predala, toda tudi jaz se ne bom! je odločno spregovorila v sebi in na silo odprla oči. Prvi trenutek ni videla nič in zanašala se je le na sluh, toda kmalu je spregledala, pa čeprav le s priprtimi očmi. Vedela je, da oči v takem vremenu ni bilo pametno odpirati, saj je pesek letel vse naokrog. Obrnila se je okoli sebe in s pogledom iskala nasprotnico. Le kje je? je pomislila z mešanimi občutki in se nato obrnila v drugo smer. Sunki vetra so postajali vedno močnejši in vedno težje je stala. Tudi dihala je plitko, saj je, če je odprla usta, poskrkala vase več peska kot zraka.
Končno sta se s Kataro ponovno znašli iz oli v oči. Ni vedela, koliko časa je trajal trenutek njene izgubljenosti, zelo se ji je, da večno. In nenadoma, ni vedela ne kako in ne zakaj, se je v njej prebudil silen tekmovalni duh. Kar stekla je po pesku, zdaj z lahkotnimi koraki, saj je utrujenost nenadoma popustila. Ponovno je začela vihteti svoj meč in poskušala je stisniti tekmovalko v kot. Kot? si je posmehljivo dejala v glavi, toda njen cilj je bil jasen. Veter je nedaleč stran nanosil sipino, ki je bila vedno večja in Luna je poskusila Kataro spraviti ob njen rob. Če ji uspe, bo imela nasprotnica manj prostora za napad in sama bo v prednosti.
In kaj boš potem? se ji je v glavi porajalo vprašanje. Do sedaj ni niti pomislila, kaj bo, ko razoroži nasprotnico. Ali je boja konec? Upala je, da je tako, saj ni bila pripravljena vzeti življenja. Takrat pa se je le za las umaknila nevarnemu udarcu in zdelo se ji je, da čuti topo bolečino v nogi. Toda njene misli so bile usmerjene le v njen tako očiten cilj in ni več natančno vedela, ali je bila bolečina posledica utrujenosti ali Katarinega udarca. Vedela je, da bi billahko napačen premik zanjo usoden in pomislila je, da morda Katara ne razmišlja tako kot ona. Ali jo bo ubila? Njeni zamahi so postali še odločnejši in meč je kar poplesaval v zraku. Trenutek omahovanja, ko je razmišljala, ali bi ji zadala nevaren udarec je imel posledice in Luna je z grozo v srcu pomislila: Tole bi me lahko stalo življenja. V boj se je sicer ponovno spustila z odločnostjo, oda njen edini cilj ni bil več samo to, da zmaga, temveč da preživi. V grlu je začutila pesek in komaj je pogoltnila slino, toda nadaljevala je z bojem. Veter se je le krepil in ji oteževal tako premikanje kot vidljivost. Toda ena stvar ji je bila dobro vidna: Katara in sipina nedaleč stran, ki se je kopičila in kopičila in ob katero je poskušala spraviti svojo nasprotnico.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Pesek, ki ga je nosil veter, je bila huda nadloga, hkrati pa se je Katari zdela mogočna sila, ki brusi skale in oblikuje sipine. Sipina!, je zakričala ko je pred seboj zagledala brezno iz peska. Obrnila se je nazaj proti Luni in težko branila udarec meča, ki je bil namenjen v njen trebuh. Sprva ni vedela kaj naj stori. Usta so bila izsušena polna peska, polna občutka, da udeležba na turnirju le ni bila tako dobra ideja. V trenutku se ji je ta pokrajina zdela najbolj nepijazen kraj na zemlji. Visoka temperatura, suh veter in izhlapevanje vode so kaj kmalu Katari odstranili vso valago in skoraj videla je lahko kako njen lasten pod izhlapeva. Luna je dobila novo energijo, novo moč, ki jo je gnala naprej kakor divjega bika, ko še z zadnjimi dihi življenja brani svoje ozemlje.
Katara je stopila še en korak nazaj, Luna je z mečom švignila po zraku; okrutno je pogledovala napadalca, ki si je drznil soditi jo po njenem videzu. Nedaleč se je oglasila žaba, ki je naglašala približajoče se deževno obdobje na tem samotnem kraju. Sipina je postajala vse večja. Katara se je zavedela, da ji nebo mogla več obežati. Pred njo Luna, za njo sipina. Izhoda ni bilo... Čeprav je bila Katara močna in prav nič bojezniva, je čutila, da je v precepu med skorajda zavezniškima silama. Padla je ne kolena, sonce ji je izčrpalo vso energijo. Katara se je vdala, pripravila na gotovo smrt. Potem pa se je spomnila.... Igranja kot otrok.... Brš je z ročajem meča Luno sunila v nogo... spomini so ji zagotovo rešili življenje. Počasi a odločno se je pobrala, stala je na robu sipine. A Noge je niso več ubogale, med pobiranjem se ji je odrlo pod desno nogo, izgubila je ravnotežje, naslednja stvar, ki se jo je zavedela je bilo drsenje po vročem pesku, ki ji je spovzel po celem telesu. Izpustila je meč, drsenje je ponehalo. Katara je nekaj trenutkov obležala v senci sipine. Zavest je odšla na drug kraj, a na enkrat je Katara začutila življenje, oči so bile zamegljene in počasi se je začela pobirati. Ne bom se predala! je zavpila, da jo je Luna slišala. Videla še vedno ni nič, saj ji je pesek vzel vid. Spomnila se je zakaj se je udeležila turnirja... Hotela je pokazati, da ni nič vreden človek za katerega so jo vsi imeli... Hodila je po megli, ni se zavedala svojih občutkov. Nosile so jo noge, vodilo jo je srce in bolečina je bila velika, saj ni več vedela kje natanko jo boli, saj se je drzala ob nekaj kamenja po sipini.

Za trenutek ni vedela da obstaja... a vid se ji je začel vračati in pred seboj je zagledala meč, ki je bil že precej skrhan. V mislih, da je njeno telo brez tekočine, so se ji oči začele solziti in izločati pesek, po žilah je pognala kri in Katara je pred seboj zagledala Luno. Ni vedela koliko časa je porabila, da se je zbudila, a bila je prepričana da bi jo Luna med tem časom lahko že ubila. Z odločnim pogledom je pogledala vanjo in videla da je tudi ona izmučena. ...Katara je spet dvignila meč, tokrat mnogo prenizko in nakazala sunek v Luno,ki je bil že ovsem izmučen. Medtem ko je Luna branila sunek, je katara pograbila nekaj peska iz tal in ga zalučala v Lunine oči. Katara je visoko dvignila meč, proti Luninem grlu in nakazala uboj. V glavi ji je donelo, pred očmi je ji je prikazal očetov obraz, misli so je ji zbegaje ni vedela kaj naj stori. Obstala je, meč je spostila, da je konica padla na tla.... dvoboju še zdaleč ni bilo videti konca.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

2. vmesna sodba

Čeprav zaradi hinavskega, motečega peščenega viharja Luna ni bila sposobna videti niti meter pred seboj, se je skušala osredotočati na hitro gibajočo se silhueto pred njo. Natavila je meč, tišino je razklal žvenket dveč rezil, ki sta sunkovito udarila drug od drugega in se naposled ločila. Zamahnila je proti Katari, tokrat z večjim zagonom. In rezilo bi tudi doseglo zadan cilj, če se nebi Katara v zadnjem hipu za silo branila in jo odnesla s površinsko prasko na boku in razparanim oblačilom.
Čez nekaj trenutkov sta se njuna pobliskujoča, tekmovalna pogleda ostro srečala, boj pa se je še bolj ognjevito nadaljeval.
Tla so bila nesigurna, mehka in zlahka spodrsljiva, niso nudila neke trdne opore, kar je izmikanje in bliskovitost napada le oteževalo. Luna je z mečem grozeče zamahovala proti nasprotnici, jo s tem prisilila k ritenskemu umikanju proti nevarni sipini. Tik preden bi slednji zmanjkalo, vsaj nekoliko utrjenih tal, in bi jo utegnila vase pogoltniti mehak pesek, se je tega zavedla in kriknila. Zaradi peklenske vročine je Katara začela halucinirati, zazdelo se ji je namreč da je zaslišala reganje žabe, katere, navajene na večno vlego, ne bi preživele v tako neusmiljenem okolju. Tokrat se je pravočasno prizemljila in izmaknila sunkovitim Luninim napadom. Napadla je Luno, a ji prizadala le skelečo modrico na golenu, ki pa ji bo nekoliko oteževala gibanje.
Naposled je iz izčrpanosti klecnila na kolena, veter pa je izkoristil trenutek njene šibkosti, se zagnal vanjo, da je zdrsela nekaj metrov prek pobočja sipine. Na svoji poti je iz varnega objema prstov izgubila meč, ki je negibno obležal, napol zakopan v pesek. Brez orožja je bila ranljiva za kakršnkoli Lunin napad in prava tarča.
A še preden bi Luna utegnila odreagirati, je Katara odločno zavpila svoj, motivacije poln, bojni krik. Morda je bila to močna volja, morda pa je bila to zopet vročinska halucinacija. Preveval jo je občutek, da hodi po megli, čeprav se slednja pojavlja v izredno vlažnih podnebjih, v puščavi pa je vladala peklenska vročina. Brez večjih znakov življenja se je vlekla po hribu navzgor, približujoč se meču, odrešitelju in zavezniku.
Ko je meč držala v rokah je skušala izkoristit itrenutek, ter hinavsko vrgla Luni pesek v oči, da bi si pridobila dragocen čas za napad, ki bi lahko odločal o zmagi in porazu...

__________________________________

Moramo si biti na jasnem glede sipine, ker imam občutek da to zamenjujeta z globeljo:

sipína -e ž (í) s (tekočo) vodo naplavljena, z vetrom nanesena plast sipkega peska: sipina sega v morje; ležati na sipini; peščine in sipine / ladja je nasedla na sipini / morska, rečna sipina; puščavska sipina / peščena sipina // ekspr. kup peska, sipkega materiala, nastal pri rušenju, podiranju: odstraniti sipine z dvorišč.

Se pravi sipina je nanesena plast peska - hrib.
Nelogične stvaritve bodo 'kaznovane' - žabe ne živijo v puščavah, tudi slišati jih ne moreš v vsej tej pustinji. Dež bi lahko prej nakazovali oblaki, kot pa oglašanje žabe.
Nezaželjeno oz. kar prepovedano, je tudi pisati nasprotnikova dejanja - s tem apeliram na Katarino opisovanje Luninega metanja peska v oči, o katerem v Luninem postu ni bilo nič rečeno.
Skušajta odpraviti tudi slovnične napake - mečom= mečem, brš=brž , spovzel=spolzel...

Potrudita se za svoj zadnji post!
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

(KATARA JE VRGLA LUNI PESEK V OČI.... prosim da to ne upoštevaš pri točkah)

Luna je padla na tla, pesek jo je uslepel. Katarin meč je ležal poleg Lune, saj jo ni imela namena raniti, saj je bila tako prešibka, da bi ga lahko dvi gnila. Le za trenutek je zaprla oči, ko je
oster meč nasprotnice z vso silo švignil vanjo. Branila je silovit udarec, a roke so bile prešibke, da bi ga lahko v celoti ubranile, zato je konica Luninega meča predrla Katarina oblačila, ter jo porezala po boku.
Boličina se je zdela neskončna, kri je tekla in Katara se je odmaknila nekaj korakov. Z roko je prijela rano, ter ugotovila da je krvavenje zgolj površinsko, a kar hudo.
Ne smem več rabiti vse energije za samo en napad; je mlela misli,
Čeprav je še mlada, zna dobro poskrbeti zase; je že nadaljevala v glavi.
Sonce je že počasi nehalo žareti z vso močjo in zdelo se je, kot da bi vsa voda zapustila ta svet. Katari je premankovalo idej. Sedanjost je mešala z preteklostjo, bilo je kakor, da si se časa pomešala in ni več razlikovala previdov od resničnosti. ....Zaslišala je volka, čigar tuljenje se je pomešalo z glasom njenega očeta...... Ni se morala zbrati, žgoče sonce ji je scvrlo možgane. A bilo je že skoraj pozno popoldne in vedela je, da bo vročina kmalu popustila. Nehala je razmišljati in spet stisnila meč. Bil je že v precej slabem stanju, njegovo rezilo je bilo skrhano in ročaj je bil ves moker od Katarinega podu. Vzravnala se je in zopet zamahnila proti Luni, ki pa tudi ni več mogla tako z silo ubraniti, tudi ona je bila izmučena in obema se je to dobro videlo na zunaj. Luna je odarec spet obranila, saj je bil to zgolj navaden sunek. Katara je že skoraj obupala. Ogledovala si je enkrat Luno, enkrat rano ki je ležala na boku. Ko je katara sper stopila nekaj korakov nazaj, se je sklonila in nekajkrat zajela sapo. Misli, zakaj se je upisala na ta turnir, so postajale vse bolj negativne. Ni se ji več zdelo, da je skoraj nepremaglija, bolj skoraj pol mrtva.
Katarin meč je naslednjič švignil od zgoraj, Luna je bila manjša od Katare in Katara je mislila, da bo to Lunina šibka točka.Potem pa je za Luno zagledala sonce. Če jo ubrne proti njem, jo bo le ta zaslepil. Katara je začela počasi stopati postrani in z temi koraki je začela bojni krog. Naredila nekaj korakov, se malo ustavila, Luna ji je sledila. Ko je bila Luna na pravem mestu, globoko v objemu žareče kroglje, je Katara z težavo prijela ročaj moča globoko v dlani in ga dvignila visoko v sonce, ter ga z vso silo spustila proti Luni. Z svojimi žarki je sonce Luno zaslepilo in meč se je nevarno spustil proti njeni glavi.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Luna

Luna se je opotekla vstran, toda ni prišla daleč. Pesek v očeh jo je oslepil in upala je, da ga bodo solze čim prej izmile. Vedela je, da je popolnoma ranljiva, ko tako leži na tleh in čaka, da ji nasprotnica zada zadnji udarec. Stisnila je meč, napela vse sile in ga ponovno zavihtela po zraku upajoč, da se bo lahko ubranila udarca, ko bo Katara napadla. Njen meč je zadel ob njenega, slišal se je žvenket kovin in morda stok? Luna ni vedela, ali halucinira in ima prisluhe, saj jo je vročina že pošteno zdelala, pa tudi vode ji je primanjkovalo in začenjala se jo je lotevati vrtoglavica. Zdrži še malo, zdaj imaš prednost, se je spodbujala, medtem ko se je poskušala postaviti na noge.
Komaj je odprla eno izmed očes, je videla, kako se ji rezilo nevarno približuje in utrujeno, z obema rokama je komajda ubranila udarec. Njena energija, ki jo je branila in vodila še nekaj trenutkov poprej je izpuhtela skupaj z vso vlago okolice in v tistem trenutku, si je želela le zaspati. Toda močan sunek razkrhanega meča jo je zbudil in mukoma se je obranila naslednjih udarcev.
Samo še malo mi manjka, pa jo bom spravila do sipine, je mukoma pomislila in nato zgrožena spoznala, da se počasi obračata. Če bo Katara nadaljevala s takšnim bojem, bo sama padla v svojo past in to ji je dalo novih moči za boj.
Ni zaznala Katarine namere, vse dokler ni z zmagoslavnim nasmeškom na obrazu dvignila nad njo svoj meč in ko mu je Luna zaprepadena sledila s pogledom, so jo zaslepili močni sončni žarki. Sklonila je glavo, da bi se izmaknila sončni svetlobi, hkrati pa je v nemoči stekla Katari nsproti. Ni vedela, kaj počne, meč ji je padel iz rok, miže je tekla naprej proti napadalki brez upanja, brez načrta, le v želji, da bi se nekaj zgodilo, kar bi spremenilo situacijo. Čutila je ostro bolečino, toda njeni možgani niso dobro zaznavali sveta okrog nje, niti nje same in Luna ni vedela od kod bolečine izvirajo. Odprla je oči, sonce jo je znova zaslepilo, toda ne zato, ker bi pogledala vanj, temveč zato, ker je iz prijetne temačnosti spet stopila v krut svet realnosti in žgoče vročine. Med tekom je iz tula potegnila eno izmed puščic, za lok ni bilo časa, in z njo odbila naslednji napad, ki je razklal njeno orožje. Konica je odletela v zrak in Luna ni vedela, kam je pristala. Naredial je le še nekaj korakov, potegnila iz tula naslednjo puščico, jo zalučala v nsprotnico, čeprav je vedela, da zaradi sunkovitega vetra nima veliko možnosti da zadane, nato pa je omahnila na kolena.
Vse to se je zgodilo v trenutku, ki pa se je njej zdel dolg, skoraj neskončen.
Okrog nje je bilo slišati le neusmiljeno zavijanje vetra in njene lstne misli: Vode!
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Vihrëa · Pegaz Pridružen/-a: 03.08. 2008, 22:00 Prispevkov: 111

Razsodba!

Katara je omamljeno od sonca ležala na tleh, Luna je izkoristila njeno šibkost in napadla. Zaradi motečega peska pa napad ni bil natančen in je Kataro nekoliko porezal ob boku. Rana ni bila globoka, a je bil del oblačila vseeno kaj kmalu prepojem z rdečo življenjsko tekočino. Slednja se je vseeno uspela pobrati in v naslednjem trenutku začela napadati. Z mečem je zamahnila nad Luno, katera je napad v zadnjem trenutku ubranila. Rezili sta se soočili, zrak je napolnil sladek zvok kovine, obramba napada pa je Luni odvzela veliko dragocene energije, Katari pa upanje za uspeh. Kaj kmalu pa je dobila nove ideje, izkoristila bleščeče sonce, svetlobo usmerila v Lunine oči, nato pa z vso močjo, ostro rezilo meča usmerila navzdol. Tokrat je bila narava na njeni strani, a Luni se je uspelo izmakniti, ko je v krizi napad skušala ubraniti s puščico. Rezilo jo je lahkotno razklalo na dva kosca, slednjo pa porezalo po nadlahti. Čeprav je bila rana zgolj površinska, je terjala bolečino, ki se je v tem neznosnem okolju zdela še hujša kot je v resnici bila.
Najbrž bolj iz obupa, vročine in bolečine, kot pa želje raniti nasprotnico, je eno svojih puščic vrgla proti Katari. Puščica je zarezala skozi zrak, a ni prišla daleč. Zarila se je v mehka tla med njima, ki sta vsaka na svojem koncu izmučeno čakali konec.

_________________________

Katara:
~ Pisanje (slog, slovnične napake, logičnost) : 6 /10
Motijo me preštevilne slovnične napake [pod= pot, z težavo=s težavo, previd=privid], čeprav upam in verjamem, da je del teh le posledica hitrega pisanja.
».Luna jo je pozdravila in Katari je bilo že težje. Obrnila ji je hrbet, ter stopila nekaj korakov proč« <--- ta del tvojega 1. bojnega posta se mi ne zdi logičen. Najprej te Luna pozdravi, nato pa se ti brez besed obrneš in stopiš stran? Bilo bi bolje, če bi Luni prej kakšno rekla, preden se obrneš in se začneš psihično pripravljati na boj.
Edina dobra ideja za napad se mi zdi zadnja, kjer si izkoristila sonce, čeprav se je način napada ponovil od prej, ko ti ni uspel. V enem napadu si opisovala preveč dejanj, zato sem v večini izpostavila oz. naredila uspešnega, le tistega ki je najbolj izstopal ali bil najbolj originalen.
V splošnem pa si me presenetila z zadnjim postom, v pozitivnem smislu seveda, se vidi da si vanj vložila več truda kot v prva dva.

~ Opisovanje (okolica, čustva) 2/5
Že od začetka si kar precej časa posvečala opisovanju okolice, kar ti je tudi dobro uspelo, tudi občutja lika si dokaj dobro opisovala, moti me le 2. bojni post, kjer opažam močno pomanjkanje obojega. Tam nisem bila ravno prepričana kdaj si na nogah in kdaj ležiš. Tole s sipino se mi je zdelo čudno, a imam občutek da je šlo zgolj za nesporazum.
»Sipina je postajala vse večja. Katara se je zavedela, da ji nebo mogla več obežati.« <-- sipine se večajo počasi, z nalaganjem peska, vsekakor ima vsak človek dovolj časa da zamenja pozicijo, prav tako te sipina ni zmožna 'pogoltniti vase'.
Glede puščavskih žab predvidevam, da je zaključeno, obstajajo, a so dokaj redka oz. neznana pojava.
Moteče oz. proti pravilom je tudi opisovanje nasprotnikovih dejanj in rezultatov svojih akcij, česar nisi upoštevala (npr. ko si napisala, da so žarki Luno že oslepili, si ji pravzaprav odvzela možnost, da bi ona napisala karkoli, s čimer bi se žarkom izognila)
In pa še to glede meča, ali ga imaš v lasti že zelo dolgo časa, ali pa si že kupila slabega. V tem boju se definitivno ni mogel že skrhati.

~ Ocenjevanje svojih zmožnosti 2,5/5
Kot dobra mečevalka (kot si sama napisala), bi bili njeni napadi lahko bolj preračunljivi in predvsem izvirni. Napad, kjer si Luni v obraz vrgla pesek, bi lahko uporabila v enem samem postu in se temu dodobra posvetila, opisala svojo taktiko in bila hkrati uspešnejša v napadu. Bolje v enem postu opisati en napad, kot pa za vsak slučaj raje pet z mislijo »eh, eden bo pa že zadel«.

Luna:
~ Pisanje (slog, slovnične napake, logičnost) : 7,5/10
V prvem postu ne tako, v ostalih pa se bolj vidi trud, vložen v pisanje. Slovnične napake so redke, se ne ponavljajo in s tem nakazujejo, da gre le za tipkarske napake.
V zadnjem postu so me zmotile puščice, s katerimi definitivno nebi mogla ubraniti napada z mečem, četudi je ta skrhan. In naposled tvoj lik puščico celo vrže, čeprav naj bo ta še tako ostra, in veter v tvoji prednosti, ni možno da bi lahko koga dejansko ranila.

~ Opisovanje (okolica, čustva) 3/5
Všečno opisovanje, dovolj natančnosti, razmišljanje in cilji lika se skozi poste ne spreminjajo tako korenito, lahko bi še upoštevala nestabilna tla pri teku proti nasprotnici. Okolico in njen vpliv nate si pohvalno opisovala, še nekaj več čustev in dodaj Lunina predvidevanja nasprotnikovega napada, čeprav ti že veš za kakšnega gre, ker si prebrala v postu. Poskušaj biti z mislimi še bolj Luna, sicer pa kar tako naprej.

~ Ocenjevanje svojih zmožnosti 2,5/5
Kot sem že omenila, si s puščicama presegla svoje zmožnosti, prav tako pa bi lahko opisala svoje nerodno rokovanje z mečem, ker naj Luna ne bi bila ravno najboljša mečevalka. Če je meč kupila nedavno pred Turnirjem in še ni vajena novega ročaja bi ji tudi to lahko oteževalo bojevanje, morda bi ji meč nekajkrat celo padel z rok in s tem dobiš odprta vrata za opisovanje njenih občutenj ob tem. Začuti sram? Jezo? Obupa?

_______________________________

Sicer pa,
Čestitam obema za super boj!!
Prebili sta led s prvim zaključenim bojem, bili morda zgled ostalim.
In ja, napisati moram še končne rezultate boja (strogi pa moramo biti, ker popolna ocena pomeni popolno pisanje v vseh pogledih, kar pa je izredno redko)

REZULTAT:
Katara: 10,5/20
Luna: 13/20

Se pravi je zmagovalka 1. kroga bojevanja med Kataro in Luno..................

Luna!

Čestitke, lahko napiše še vsaka en post, kjer se počasi odmajata iz Turnirja, poskrbita za rane, se odpočijeta.. Katara, lahko nadaljuješ svoje RPG življenje, Ekipa adminov se ti zahvaljuje za sodelovanje. Luna, imaš prosti čas do 2. kroga, vendar vsaj bežno sledi dogajanju na Turnirju, da boš pripravljena vskočiti nazaj.
_________________
There's no way that a place such as paradise could exist somewhere.
There is nothing at the end of the world... No matter how far one walks, the same roads still continue on..

Don't you dare!!

Luna

Luna je osotno poiskala čutaro, ki jo je ves čas nosila za pasom in hitro spila njeno vsebino. Takoj se je počutila bolje, čeprav je še vedno čutila utrujenost, zato se je le ulegla na vroč puščavski pesek in zrla v nebo. Dolgo je trajalo, preden se je zavedla, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Zmagala sem! jo je nenadoma prešinilo in na obrazu se ji je zarisal bežen smehljaj. Toda kmalu se je spomnila vsega in hitro je vstala, da bi poiskala njen meč, ki je bil poleg njenih živalskih prijateljev njen stalni sopotnik.
Našla ga je že skoraj prekritega s peskom in bila je vesela da ga je, saj se je brez njega počutila nekako... golo. Še posebaj zdaj, ko ji je rešil življenje... Saj res, Katara! je zgroženo pomislila. Upam, da je nisem resno poškodovala ali celo... ne ne bi mogla, si je dopovedovala, ko je z novim zagonom in potešeno žejo iskala dekle proti kateri se je bojevala.
Zagledala jo je, ko se je mrak začel spuščati in hitro je pohitela k njej. Olajšana je ugotovila, da dekle še živi in izza pasu je potegnila svojo čutaro, ki pa je bila prazna. Ničesar ji ni morala ponuditi in kar očitala si je, da se ni prej spomnila nanjo. Le kaj ji je bilo?
"Kako se počutiš?" jo je tiho, še vedno z nekoliko suhimi usti ogovorila in upala na najboljše.
_________________
rjav haflinger Matador
lev Legen Anon (domače Zevs)
1100 zlatnikov
lok
meč škratovske izdelave
kamnit lev Azzurlion

Poškodbe: /
**********
MATADORJU: Naše srce vedno bije tudi za tiste, ki jih imamo radi.

Katara · Človek Pridružen/-a: 06.09. 2008, 18:00 Prispevkov: 132

Katara je omamljeno od sonca ležala na tleh, rana jo je skelela. Ob sebi je zagledala Luno. Kako se počutišjo je vprašala z tresajočim glasom.
Katara je dvignila glavo in se usedla. Roko je položila na rano, ki je še krvavela. Vredu sem, je odgovorila. čestitam ti! Zmagala si!, na obraz se ji je prikradel nasmešek.
Čeprav nisi odlična bojevnica, znaš dobro ocenjevati nasprotnika, izkoristi ta tvoj dar pri drugih bojih; ji je svetovala.
Pridi odpraviva se ven iz tega peščenega pekla; je rekla z sovraštvom in se pobrala. Lune za vodo ni prosila, saj ji ni hotela ostati prav nič dolžna.
_________________

_______________________
+dobro razvita voh in sluh
+slabo razvit vid
+900 zlatnikov
+Prijatelj volk
+Meč

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli